Sandra Džananović Bakaj: Košček neba mora iti v žep
Ob odhodu je oče rekel: »Košček neba mora iti v žep«, jaz pa sem pomislil kako pravkar dežuje in da ni čas za preseljevanje sivine. Strehe brezbrižnosti so zmečkane z dlanjo, ki nima črte življenja, zato je mati prezgodaj odfrlela v krošnjo mandljevca pred džamijo. »Košček neba mora iti v žep!« je divje ponavljal oče, ko je dvigoval roke proti brezkončni livadi, kjer smo pustili košare polne mirnih svitanj. Vpil je, jokal dobri človek, ko je polnil žepe z [preberite več]