Kostanja tu pod oknom nenehno govorita z vetrom. Kako ju veter vzame in z vso silo uvije krošnjo, pol suho in pol živo, kjer je zraslo na stotine oči, bodečih! Kako vse to odpada pod dotikom vetra, z isto silo vržena posledica in vzrok. Kako to plava skozi zrak, brez opor, do dna. Maja sem ti podarila kostanjevo oko, bunkico z zelenim puhkom. Si jo vrnil. Nisi vedel, da je dar, čoln, ki s silo gole volje prečka morje do obljubljene dežele. Septembra jih srečujem potemnele, grenkejše [preberite več]

                                            Za S. in Iztoka, ki pravi, da šele tu spodaj proizvajamo kisik Jenny z Lenchen krpa nogavice, Karl že tri tedne piše in popravlja teze. To je njihova obramba proti zlu, ki lije, lije to poletje in ne dovoli niti dne predaha. Jaz sem še naprej idiot: knjaz Miškin v krilu. Ne želim, da ljudje bivajo v bedi in zamolku in bolezni, proti vsemu temu delam ogenj, zrak. Nastasja Filipovna je edina, ki jo [preberite več]