Pogovor z Ljubo Jakimčuk

V tvojih pesmih pogosto najdem reference na tvojo družino. Kako se spominjaš svojega otroštva in v kolikšni meri ti je otroštvo vir navdiha za pisanje?

Rodila sem se v stepskem delu Ukrajine – na vzhodu, kjer je veliko odprtega prostranstva, na horizontu pa so kupi odpadnih rud, katerih oblika pogosto spominja na egipčanske piramide. Tam je strašno vroče in lepo poleti, pozimi pa je zelo hladno z veliko snega. V velikanskih tovarnah in obratih delajo izmučeni ljudje. Odrasla sem v majhnem mestecu z rečico in šolo, z rudnikom in transformatorsko postajo, s sončničnimi in pšeničnimi polji. Otroštvo resnično oblikuje psihološko stvarnost posameznika.

V otroštvu sem eksperimentirala z rastlinskim in živalskim svetom, listu ognjiča sem na primer vbrizgala sokove drugih rastlin ali sem razrezala deževnike in čakala, kdaj se bodo regenerirali – kdaj bo iz glave zrasel rep. Niso se regenerirali, temveč so se posušili zaradi pomanjkanja vlage v kozarcu, v katerega sem jih položila. Tudi moje prve pesmi so govorile o svetu narave. V šoli sem oboževala biologijo, toda učiteljica za književnost* je bila z mano zelo prijazna, zato sem vse, česar nisem mogla utelesiti pri urah biologije, izražala v besedilih. Domišljija ima vendarle manj omejitev.

Zelo me žalosti, da je svet mojega otroštva zdaj porušen in okupiran. Da je hišo moje babice uničila granata, dom mojih staršev pa je, potem ko so ga ti zapustili, oropal vojak terorist in se nato v njem tudi naselil. Zelo pa sem srečna, da mi je uspelo rešiti vse svoje bližnje – da mi jih je uspelo odpeljati od tod. Ko se take stvari pripetijo s krajem, v katerem si odrasel, te ne zapusti občutek, da nekdo od tvojih nekje daleč umira, ti pa ga ne moreš ne negovati ne biti poleg njega. Moj rodni Donbas zdaj umira zaradi vojne in je jasno, da o tem moram pisati. Čeprav sem svojo pesnitev Donbasove marelice napisala dve leti pred začetkom vojne in sem z njo poskušala utelesiti monumentalnost in emocionalnost tistega sveta. Kot pomemben del življenja je otroštvo vselej resurs za prihodnjo eksistenco, še posebej pa za besedila.

Rodila si se v Prvomajsku. Danes je mesto uničeno od vojne. Pravijo, da muze molčijo, ko govori orožje. Toda v tvoji poeziji vojna glasno odmeva, še posebej v pesmi Razpadanje (bralke in bralci lahko pesem najdejo tudi v slovenskem prevodu na Poiesis).

K sreči jaz nimam muz, kot tudi ne poznam navdiha v romantičnem smislu, pogosto pišem, ko me kaj razdraži, ko znotraj v sebi občutim nesoglasje s tem, kar vidim. Zanima me reševanje problemov, pa čeprav na ravni umišljenega.

Kako vidiš vlogo poezije v času vojne? Kakšna je bila vloga poezije, a tudi pesnikov in pesnic v času, ko je vojna v Ukrajini najmočneje divjala? In kakšna je njihova vloga danes, ko se je vojna morda spremenila v krizo, če parafraziram tvojo pesem »Imam krizo zate«?

Vsi mi nismo stopili v svet literature samo zaradi občutka za estetiko, temveč tudi zato, ker literatura ustvarja določeno mero iluzije, da z njo obvladujemo stvarnost. V mirnem času literatura stvarnost presega – ostrejša je od nje, zanimivejša. Zato je vojna povzročila razočaranje zaradi občutka, da pisatelji nadvladajo čustva in misli ljudi, pokazala je, da je ta nadvlada iluzorna. Toda to ni trajalo dolgo, morda pol leta ali samo malce dlje, dokler niso odpovedali celo vrsto literarnih prireditev, ker smo v vojni. Nato pa smo začeli potovati na fronto in v mesta, ki so jih osvobodili od okupatorjev, ter spoznali, da nas tam potrebujejo in imamo številne poslušalce. Decembra 2014 je literarni večer v Slovjansku, mestu, ki ga je zelo prizadela vojna, obiskalo okrog 800 ljudi, to je približno en odstotek vseh prebivalcev. Poezija postane bolj priljubljena, tedaj ko v določeni državi gospodarstvo doživi strm padec in se povečajo težave, s čimer se okrepi populizem v politiki. Ljudje pa potrebujejo odgovore na svoja vprašanja, in če nanje ne odgovorijo politiki, se obrnejo na literate. V takih primerih ljudje potrebujejo tudi čustveno razbremenitev, kar je prav gotovo področje književnikov.

Vojna se ni spremenila v krizo, kot praviš ti. Pesem Zate imam krizo je prav iz časa precej aktivnih vojaških spopadov in govori o zamenjavi pojmov. Evropski mediji so vojno poimenovali »konflikt v Ukrajini« ali »ukrajinska kriza«, čeprav je to v resnici vojna Rusije z Ukrajino. Zato sem hotela pokazati, da moramo prepisati zgodovino, če se pustimo voditi taki logiki, in moramo odslej govoriti o prvi svetovni krizi, drugi svetovni krizi in celo o državnih krizah – vsak je namreč imel svojo. To pa je znova nekaj, kar me razdraži – politično korekten diskurz ne poimenuje stvari z njihovimi pravimi imeni, temveč se ustvarjajo evfemizmi, ki prikrivajo dejansko stanje, kar pomeni, da onemogočajo reševanje problemov. To pa je naloga pesnika.

Kdaj in na kakšen način je književnost vstopila v tvoje življenje? Kdaj in zakaj si začela pisati in kateri avtorji in avtorice so vplivali nate v največji meri?

Zgodbe pritegnejo vse otroke in jaz sem jih vedno rada poslušala. Večinoma so to bile pripovedi moje mame, ki je zgodbe znancev uporabljala v vzgojne namene. Pozneje, na fakulteti smo uporabljali podobne razčlembe človeških konfliktov pri predmetu praktične psihologije. Sama gledam na literaturo precej široko – to ni samo tisto, kar je napisano, temveč tudi tisto, kar pripovedujemo in kar se dogaja.

Brati sem se naučila pri štirih letih, vendar tedaj ni šlo za pravo globoko branje, to je bilo samo čudenje nad tem, kako se porojevajo novi pomeni. Resnično brati sem se naučila ne tako davno, ozaveščeno pa z začetkom vojne v Ukrajini, torej leta 2014. S tem mislim na branje življenja, kot da gre za zgodbe. Zame je zanimivo slediti mednarodnim političnim procesom, ker so vse to zgodbe, celi romani s spletkami in čustvi. O tem imam pripravljeno posebno predavanje za bralce, ki nočejo brati samo knjig, temveč bi radi brali življenje, kot so brali knjige. Zato med mojimi priljubljenimi avtorji niso samo Henri Michaux, Guillaume Apollinaire, Milorad Pavić ali drugi pisatelji, ki so delali z obliko, temveč tudi taki, kot so primatolog Frans de Waal, antropologinja Pat Shipman, primatolog Robert Sapolsky. Zelo rada imam sodobne raziskave o neandertalcih, mitohondrijih in izvoru jezika.

Za tvojo poezijo je značilno precejšnje zanimanje za jezik, za zvočno plat jezika. Kako vidiš razmerje med jezikom in poezijo? Ali je jezik isto kot poezija ali je vendarle nekaj drugega?

Jezik je instrument za poezijo in jaz sem imela možnost izbrati svoje orodje. Izbrala sem ukrajinski jezik in ne ruskega, ker mi prvi kot instrument bolj ustreza. Poezija lahko ščiti jezik pred poškodbami in manipulacijami, omogoča oblikovati nov jezik za nove izkušnje. Hkrati pa lahko v jeziku uniči tisto, kar je treba uničiti, in ga s tem očisti. V pesmi Razpadanje, ki si jo omenil, pokažem, kako se med vojno ne uničujejo samo mesta, temveč tudi besede, pokažem njihovo zmožnost, da se razstavijo in razgalijo notranje smisle. Zato je mogoče reči, da poezija izrablja resurse jezika, istočasno pa ga tudi obnavlja.

In kaj je po tvojem mnenju pomembnejše v poeziji: kaj reči ali kako reči …, torej vsebina ali oblika?

Seveda je zame oblika pomembnejša od vsebine, zato tudi izbiram »kot« in ne »kaj«. Literatura je že zdavnaj obdelala vse teme, ki so pomembne za ljudi, zato je skoraj nemogoče najti kaj novega ali eksotičnega. Čemu potem služi množenje tekstov, če lahko odpreš Homerja ali Aristofana ter vse to najdeš pri njiju? Edino, s čimer lahko dela književnik, ki dobro obvlada temo, ki so jo že zdavnaj obdelali predhodniki, je oblika. S katerimi besedami lahko nekaj upoveš, kakšne umetniške prijeme lahko uporabiš ali se jim poskušaš odpovedati, kakšna morata biti struktura in ritem. Če si predstavljamo motiv neba, potem je to, kakšno bo, odvisno od tega, ali si ogledujemo nebo skozi okno ali stopimo ven in obrnemo glavo navzgor, celo od tega, ali gre za okroglo ali pravokotno okno. Oblika je okvir, ki iz resničnega sveta ustvarja umetniški svet. Tudi v vojnih pesmih ne delaš z obliko tako kot recimo v ljubezenskih. Sama sem se trudila, da bi z besedami pokazala, kako se uničuje dejanskost, kako umira celoten svet moje stvarnosti.

Si pesnica in performerka. Kako vidiš razliko med pisanjem poezije, ki je bolj kot ne, samotno delo, in predstavljanjem poezije v javnosti, na odru, torej pred publiko?

To sta povsem različni izkušnji. Pisanje je oblikovanje z besedami, performans pa je delo z zvokom in onkrajverbalnimi sestavinami. Poezijo prištevam k ustnim žanrom in vse, kar pišem sama, pišem ob glasnem branju, s čimer preverjam zven.

Pri svojih performansih redno sodeluješ z glasbeniki. Skupaj z glasbenico Olesyo Zdorovetsko te bomo imeli priložnost slišati tudi v Sloveniji. Kako vidiš razmerje med poezijo in glasbo? Francoski pesnik Marc Delouze, ki bo v istem času kot ti, tudi gostoval pri nas, je v pogovoru za Poiesis rekel: »Ko na javnih branjih sodelujem z glasbeniki, nikoli ne sodelujem samo kot pesnik, tu ne gre za to, da nastopita en pesnik in en glasbenik, ampak dva pesnika (ali dva glasbenika). To je vedno (oziroma vedno mora biti) duet.«

Poezija je bila izvorno z glasbo povezana v celoto in vsi danes poznani stari avtorji so brali svoje verze ob glasbeni spremljavi. Vsaj stari Grki, recimo. Zato v tem ni treba iskati ničesar novega, če se lahko vrnemo k izvorom in delamo to, kar je naravno, toda z uporabo novejših tehničnih sredstev. Prav zaradi tega sodelujemo z glasbeniki povsem enakovredno.

Ali lahko za konec najinega pogovora na kratko opišeš sodobno ukrajinsko poezijo, oziroma, katere so glavne značilnosti sodobne ukrajinske poezije?

 O, veš, to pa bi zahtevalo celo predavanje, ker je ukrajinska poezija resnično zelo močna, nasprotno od naše šibke proze. Sama sem namreč imela možnost nastopati in poslušati poezijo v številnih deželah in lahko primerjam. Poleg tega je pri nas povpraševanje po poeziji izredno veliko, kar nam omogoča, da povečujemo naklade in razvijamo zvrst. Pri nas se vzporedno razvijata prosti verz in hkrati povsod po Evropi že zastarela silabotonika. V zadnjem času so se avtorji začeli vračati k žanru pesnitve, kar me zelo veseli. Vedno bolj se ukvarjajo z obliko in vedno več kolorita vnašajo iz ukrajinskih narečij. Ukrajinska literatura, enako kot slovenska, sodita v manjše nacionalne literature, s čimer je povezana tudi nepopolna razvitost literarnih žanrov, pri nas jo občutimo predvsem v prozi ali žanru non­fiction. Toda osnovna funkcija literature ni njena polnovrednost, temveč to, da priklicuje čustva. In mi se zavedamo, da največ čustev vzbudijo teksti, ki govorijo o nas samih. Prav v tem se skriva razlika med prevodno in nacionalno literaturo. Nobena velika literatura ne bo pisala o težavah naše družbe tako, kot bomo to naredili sami. V preteklosti so sapiensi živeli v majhnih skupnostih s sto do sto petdesetimi posamezniki in so se vsi osebno poznali, skupni interesi pa so se oblikovali z neposrednimi stiki. Ko so se skupnosti povečale, so to funkcijo prevzele religija, država in kultura. Na srečo jo religija danes opravlja v manjši meri, ostali sta nam samo država in kultura. Lahko uvažamo sir, hladilnike in plin, toda uvoziti novega smisla svojih težav ni mogoče, to moramo narediti sami v svojih krajih.

* V Ukrajini sta pouk književnosti in jezika po tradiciji ločena. (Op. prev.)

Pogovarjal se je Peter Semolič

Prevod iz ukrajinščine Andreja Kalc

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

Peter Semolič

Peter Semolič je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in roman za otroke "Tipkarski škrat Pacek", s svojim delom pa je uvrščen v okoli petdeset antologij tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado (1997) in Nagrado Prešernovega sklada (2001). Je soustanovitelj pesniškega bloga "Poiesis" in ustanovni član Kulturno umetniškega društva Poiesis. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.

Foto (c) Nina Medved
Peter Semolič