Ljuba Jakimčuk: Razpadanje

Nič novega na Vzhodni fronti,

v času smrti se razgreva jeklo

in ljudje se ohlajajo.

 

Ne govori mi o Luganskem.

Že dolgo tega se je spremenil v -gansk.

Lu je bil zravnan s tlemi

vse do škrlatnega tlaka.

 

Moji prijatelji so ujeti

in ne morem do njih, ne morem do netska,

da bi jih iztrgala kletem

pod porušenimi hišami.

 

In vendar si tu, pišeš pesmi,

gladko tekoče pesmi,

vzvišene bleščeče pesmi,

lepe kot vezenine.

 

Nič pesniškega ni v vojni,

samo razpad je.

Ostanejo le črke

in vse skupaj tvorijo en sam glas – rrr.

 

Prvomajsk je razpadel na prvo in majsk,

na delčke v prvotnem toku.

Vojna se je spet enkrat končala,

toda miru še ni.

 

In kje so moji deb, alts, evo?

Noben pesnik se ne bo več rodil tam.

Noben človek.

 

Strmim v puščo okoli sebe.

Zožila se je kot trikotnik.

Sončnice so povesile glave na polju,

počrnele in izsušene kot jaz.

Tako zelo sem se postarala.

Nič več Ljuba,

samo še -ba.

 

Iz angleščine v sodelovanju z avtorico prevedel Peter Semolič

Ljuba Jakimčuk

Latest posts by Ljuba Jakimčuk (see all)