Ljuba Jakimčuk: Takšnim pravijo: goli

Za Henrija Michauxa

slekel si majico
jaz sem potegnila s sebe obleko
odpel si pas
jaz sem snela nedrček
spustil si hlače in zbrcal nogavice z nog
osvobodila sem se svojega perila – črnega –
prav lahko bi mu rekli črnilo
in zdaj leživa v postelji
gola
kot dve štruci kruha
in si zreva v oči
 
pobožaš me po licih
spustiš roko na moj vrat
s prsti slediš moji ključnici
– kako lepo je vse sestavljeno – rečeš
nenadoma pa
ti izza hrbta pokuka tvoja mama in reče
– Andrejček, si si umil roke?
obrneš se k njej, pokažeš ji roke
ponudi ti sadni kompot in odide v kuhinjo
obrneš se k meni
položiš roke tja, kjer si končal
s ključnice zdrsijo na moje prsi
mehko kot morski pesek
in takrat začutim sapo mojega očeta na tilniku:
– razmišljaj z glavo, punčka!
glasno zašepeta
odvrnem se od tebe
in vidim njegov neobrit obraz čisto od blizu
in mu odgovorim, da vedno razmišljam z glavo!
obrnem se k tebi
in moje roke polzijo po tvojih prsih
in tenke dlačice na njih se upogibajo pod njimi
in potem
za tabo zaškripa postelja:
– Andrejček, pojej no malo sadnega kompota
odvrneš se od mene
glasno jo poljubiš in rečeš:
mami, za hip dva bi bil rad sam!
in ona užaljeno odgovori:
nič ni videti da si sam!
in spet odide nekam
in spet si z mano
in tvoje roke so na mojem trebuhu
počasi si pomikajo vse niže
tako blizu so in tako nežne
tako blizu so
in takrat
zaslišim svojo babico, ki zavzdihne
in mi glasno reče v hrbet:
– nisi več devica –
tvoj spremenjeni izraz mi to pravi!
in vzamem tvoje roke s trebuha
obrnem se napol k babici
popravim ji vijolično naglavno ruto
in glasno rečem:
– še vedno sem nedotaknjena, babi,
in takšna bom ostala za vedno!
obrnem se k tebi
ko prek tvojih ramen
pokuka stara gospa z rumeno naglavno ruto
tvoja babica:
– kakšno žensko ime pa se konča na soglasnik,
kot da bi bilo moško? – vpraša
odgovor bi bil, Liubov, moje ime, toda molčim
in umaknem tvoje roke s svojih bokov
sneg naletava med nama
in kot dve igrački vojaka
obleživa tako do jutra
 
in zjutraj pride čistilka
odkida kup snega izmed naju
in jaz dolgo, dolgo zrem v tvoje zelene oči
in ti dolgo, dolgo strmiš v moje rjave bradavice
in potem rečem:
– daj, sleciva se
in si slečem, drugega za drugim:
svojega očeta
svojo babico
svojo mamo
svojo sestro
in si slečeš, drugega za drugim:
svojo mamo
svojega brata
mojo babico
svoje prijatelje iz otroštva
svoje strokovnjake za zmenke
in zdaj sva resnično popolnoma slečena
takšnim pravijo: goli
 
iz angleščine v sodelovanju z avtorico prevedel Peter Semolič

 

Ljuba Jakimčuk

Ukrajinska pesnica, scenaristka, esejistka in novinarka Ljuba Jakimčuk se je rodila v Prvomajsku v luganski regiji. Je avtorica več pesniških zbirk in filmskih scenarijev. Je tudi performerka, svoje pesmi izvaja v duetu z ukrajinskim glasbenikom Markom Tokarjem, njeno poezijo pa izvaja tudi svetovno znana pevka Mariana Sadovska. Pesmi Ljube Jakimčuk so prevedene v angleščino, švedščino, nemščino, francoščino, poljščino, hebrejščino, slovaščino in ruščino, njeni eseji pa v angleščino in švedščino. Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugim nagrado »International Slavic Poetic Award«, bila pa je tudi zmagovalka mednarodnega literarnega natečaja »Coronation of the World«. Leta 2015 jo je kijevski časopis New Time uvrstil med 100 najvplivnejših umetnikov in kulturnikov v Ukrajini.
Ljuba Jakimčuk

Latest posts by Ljuba Jakimčuk (see all)