Ljuba Jakimčuk: Pismo iz Kijeva – da ne bi jokali, smo začeli preklinjati

Moj mož se pelje iz Kijeva v Harkov. Dostavil bo otroško hrano porodnišnicam, zdravila in drugo humanitarno pomoč mestni teritorialni obrambi.  Pove mi, da na poti videva podrte ali prebarvane smerokaze. To so naredili domačini, da bi ovirali gibanje ruskih čet. Ukrajinci, ki se peljejo mimo, lahko uganejo, kam gredo na podlagi črk cirilice, ki se lesketajo cele izmed uničenih simbolov – tukaj je ostal cel »o«, tam se spet vidi »e«. Toda ruski okupatorji, večino so jih poslali sem brez pametnih telefonov, da ne bi objavljali selfijev in s tem izdali svojo lokacijo, kot so to počeli leta 2014 med boji v Donbasu, so brez zemljevidov. Zato se ti Rusi, ki jih ni nihče povabil sem, zmedejo in zgubijo.

Eden od napisov na smerokazih, ki sporoča ruskim agresorjem, da naj se poberejo proč oziroma dobesedno: “Jebi se”, “Še enkrat jebi se”, “Rusija, jebi se!”.

Po vsej kijevski provinci se na elektronskih zaslonih, od postajališč do reklamnih panojev, včasih v celoti, drugič spet v skrajšani različici, odvisno od velikosti zaslona, pojavlja citat: »Ruska bojna ladja, jebi se!«. Ki postane skrajšan še močnejši: »Rusija, jebi se!« Te besede so ruski bojni ladji zaklicali vojaki na Kačjem otoku v Črnem morju, potem ko so jih z ladje pozvali k predaji. Kasneje so jih ponovili gruzijski mornarji, ko si je neka druga ruska bojna ladja pri njih želela napolniti tanke z gorivom. Zdaj na citat naletimo v uradnih govorih; ukrajinska banka pa je celo preoblikovala svoje bančne kartice tako, da se je na njih znašel tudi citat, vključno s kletvico. Te besede, kakorkoli nespodobne so že, zdaj krožijo po svetu kot kratek povzetek naših zahtev do Rusije, Putina. Poberi se proč!

V dobrih dveh tednih, od kar je Rusija vojaško napadla Ukrajino, nespodobno izražanje ni več nenavadno. Uporabljamo ga povsod, saj nam v stresnih razmerah, ko so naša življenja ogrožena, besede kar same zletijo iz ust. Celo otroci v zakloniščih kričijo »Putin khuylo« – ali »Putin kreten« – kot da bi šlo za verz iz priljubljene otroške pesmice. Starši jim tega ne prepovedujejo, saj instinktivno vedo, da jim takšen govor nudi čustveno razbremenitev. Kletvice niso več tabuizirane, ampak postajajo simbolične.

Pred vojno sem bila pridna punca, takšna, ki ni uporabljala grdih besed, ki ni bila do nikogar nesramna niti v najbolj konfliktnih situacijah. »Pridna« v patriarhalnem pomenu besede, torej punca, ki je ustrezala predstavam o dekletu, odraščajočem v devetdesetih letih v majhnem mestu blizu Luhanska. Toda ob izbruhe vojne, ki se je začela skoraj dobesedno na našem dvorišču leta 2014, sem začela uporabljati umazan jezik celo v svojih pesmih, saj je bila ta umazanija učinkovita kot strel iz puške – imela je sposobnost »ubijati«.

To pismo pišem v Kijevu, mestu, ki je postalo moj dom, kjer sva z možem leta živela v najetem stanovanju in kjer sva si lansko jesen kupila lastno stanovanje. 24. februarja je Putin izstrelil rakete iz Belorusije medtem ko smo spali. Več zaporednih eksplozij nas je vrglo iz postelje. Skozi okno sem videla plamene, ki so se zarisali prek neba. Zavpila sem: »Ljubezen moja! Sralci, odjebite!« in zdrvela v sobo, kjer je moj enajstletni sin že sedel v postelji. Skupaj z njim in možem sem stekla na hodnik, polegli smo po tleh. Moj sin si je z rokami prekril glavo.

Vsak dan mi rakete in granate, izstreljene iz konvoja, ki stoji severno od našega mesta, letijo prek glave. Naše stanovanje se nahaja na obrobju Kijeva, kar pomeni, da hočejo ruske čete prodreti v mestno središče prav skozi našo sosesko. Blizu je Kijevski rezervoar, umetno jezero, ki mu pravimo Kijevsko morje. Če bi raketa zadela in prebila jez na Dnepru, bi nas zadel tako močan val, da bi nas odplaknilo s knjigami, otroškimi igračkami in paketi ovsenih kosmičev vred naravnost v Črno morje. Ruski okupatorji redno streljajo proti umetnemu jezeru, toda ukrajinska zračna obramba nas še vedno uspeva ščititi s prestrezanjem izstrelkov. Ko zaslišimo  eksplozije, nam iz ust poletijo kletvice. Te so postale nekaj običajnega in občutek imamo, da nam pomagajo.

Kanadsko-ameriški akademik Steven Pinker, ki se v največji meri ukvarja z evolucijsko psihologijo, verjame, da je preklinjanje »obrambni refleks«. Z drugimi besedami povedano, gre za samodejno, stereotipno reakcijo telesa na dražljaj. Ranjena žival eksplodira v besu, ki ga spremlja jezna vokalizacija. Ta zvok je nujen, saj naj bi s svojo glasnostjo prestrašil sovražnika. In je ekvivalenten našemu nepodobnemu jeziku. Takšen je bil tudi namen in pomen mojega krika, ko sem skozi okno v spalnici zagledala prizor, ki se je odvil na kijevskem nebu: eksplozijo izstrelka, ki ga je zadela in sestrelila naša zračna obramba.

Višji primati, vključno s šimpanzi, imajo svoje vrste preklinjanja, ki ga uporabljajo za preprečevanje možnih konfliktov, fizičnih spopadov, krvavih bojev. Primatolog Frans de Waal je pokazal, da jezni šimpanzi z godrnjanjem, pljuvanjem in neobičajnimi agresivnimi kretnjami grozijo s ciljem, da bi se izognili spopadu, saj ko se pripravijo na fizični spopad, ne izgubljajo časa z gestikuliranjem, ampak preprosto napadejo. Ko v Kijevu zakričimo: »Ruska bojna ladja, jebi se!« ali »Putin khuylo!« napademo z besedami – in četudi ne gre za smrtonosno dejanje, se na nek način vseeno zaščitimo pred sovražnikom.

Pojdimo zdaj v Lvov na zahodu Ukrajine, v čudovito staro evropsko mesto z ozkimi ulicami, ki vodijo v mestno središče, kjer so ta hip moj sin in sorodniki. Tam ni obstreljevanja, vseeno pa se sirene pogosto oglašajo. Tudi zvok siren travmatizira, vendar pa ne predstavlja neposredne nevarnosti za življenje ljudi, zato bo manj verjetno, da bodo ljudje uporabljali nespodoben jezik v tolikšni meri kot ga uporabljajo ljudje v prestolnici.

Potem pa je tu Harkov na vzhodu Ukrajine, kamor je pravkar prispel moj mož. Zdi se, da so se Rusi odločili to mesto, skupaj z njegovo neverjetno konstruktivistično arhitekturo zbrisati z obličja Zemlje. Temu v prid govori množica uničenih zgradb, veliki Evropski trg, zasut s topovskimi granatami, pohabljeno zgodovinsko središče mesta. Tam je raba umazanega jezika dosegla še višjo raven. Ko bombe letijo nad našimi glavami, ko tik zraven nas umirajo ljudje, postanejo v Ukrajini kletvice označevalci naših čustev, ki jih gojimo do sovražnika, označevalci stresa. In kjer je izguba večja, kjer je več ljudi ubitih in ranjenih, kjer je več porušenih hiš, je višja tudi frekvenca preklinjanja. Ta tekst, napisan z moje kijevske perspektive, bi bil najbrž preveč nežen in umirjen za Harkov.

Ko je tvoja država uničena, se to uničenje zrcali v vsakdanjem jeziku. Jezik se spreminja skupaj z živo resničnostjo. Kdo ve, morda se bo potem, ko bomo premagali ruske okupatorje, ideja o otroški knjigi, z naslovom Putin khuylo, zdela nekoliko manj uporniška.

Prevedel Peter Semolič

Ljuba Jakimčuk