Najnovejše objave

Pogovor z Ivom Frbéžarjem

Si pesnik in slikar. Katera teh dveh umetnosti je prej stopila v tvoje življenje in katera kasneje ter na kakšen način sta vstopili?

Spomnil sem se svojega učitelja risanja in slikanja, pokojnega Sava Sovreta, ki je nihal med dvema ljubeznima, slikanjem in violino. Odločil se je za slikanje. No, meni je bilo, hočeš nočeš, s to dilemo na silo »prizanešeno«. Po spletu okoliščin so me, že po sprejemu na Akademijo, skupaj s Štefanom Remicem izločili zaradi nekih jugoslovanskih pravil o sodelovanju med republikami. Amaterizem mi posledično ni dišal, zato sem se ujezil, zaklenil barve in štafelaj v klet in se odločil, da svoje mesto poiščem v drugi ljubezni, t.j. literaturi. Torej, najprej sem, po duši, predvsem slikar – vedno sem sanjal samo o tem – prepričan sem bil, da bom, ko odrastem, slikar. Poezija je vstopila v moje življenje kasneje, čeprav sem pisal že v zgodnjih letih. Risati, slikati sem začel, po očetovih stopinjah, že pri petih letih, pisati pa pri sedmih. Prva nagrada za pisanje me je »doletela« že v prvem razredu, ob sodelovanju v Mladi njivi, ki jo je pri Ljubljanskem dnevniku urejal pisatelj Ferdo Godina, s katerim sva kasneje postala dobra prijatelja. Pa vendar menim, da tudi danes »slika«, impresija, delno določa mojo poetiko, poezijo in je z njo povezana. Podobno se je zgodilo tudi z že omenjenim prijateljem Štefanom Remicem. Kaj da je prej vstopilo v moje življenje, pravzaprav, niti ne vem. Je pa dejsto, da je zame to skorajda neločljivo in tesno povezano.

Naj se malo zadržim pri odnosu med pesništvom in slikarstvom. Iz zgodovine umetnosti vemo, da so se slikarji in pesniki radi povezovali, na primer Mallarmé in Degas pa kasneje seveda Nadrealisti z Dalijem in Braquem na eni ter Bretonom in Eluardom na drugi strani. Zdi se mi, da so se sčasoma te povezave izgubile. Kako ti sam povezuješ pri svojem ustvarjanju slikarstvo in poezijo? Kako vidiš njuno povezanost oziroma nepovezanost med njima danes? Če imam prav in sta se poti vizualnega in pesniškega razšli, zakaj meniš, da je temu tako?

Res je. Na moji pisalni mizi vedno ždi tudi Valéryjeva knjižica Degas Dance Dessin, ki mi jo je podaril Tonko Maroević, hrvaši umetnostni zgodovinar in tudi pesnik. V njej opisuje, poleg biografskih dogodivščin prav ta odnos. Nisem povsem prepričan, da so se te vezi izgubile. Mogoče v zahodnjaški umetnosti. Drugače je na Kitajskem, kjer gojijo t.i. »slikanje poezije«. Znana predstavnika sta Fang Quing Xun (pesem o slikarstvu) in Quian Lei, ki je danes priznan umetnik. Govorijo o t.i. abstraktnem pesništvu minimalizma (slikarstvo = nema poezija). To sicer poznamo tudi iz nadrealizma (dopolnjevanje). Avtor Antón Lamazares govori o dialogu med slikarstvom in poezijo (tudi slika ima svoj jezik). Balša Rajević govori o tem v svojem eseju Umetnost Vajarstvo i Poezija. Tudi pri nas lahko najdemo take povezave že pri Antonu Podbevšku in celo pri Kosovelu. Seveda so se, po drugi strani (ne bi rekel toliko vizualnem), potí med slikarstvom in poezijo tudi razšli. Manj je to opazno pri grafiki. Grafika je zame, v svojem bistvu, poezija – samo izražena na drugačen način. Danes je umetnost itak toliko razslojena, da se procesi venomer spreminjajo in specializirajo. Vedno pa je vse odvisno od umetnika, ustvarjalca samega – to je, od mene samega …

V tej zvezi ne bi širil svoje razmišljanje na vrsto pesnikov in slikarjev, ki so na nek način povezani. Omejil se bom na meni enega najljubših slikarjev Miljenka Stančića. O tem govorita Miroslav Krleža in Tonko Maroević. Označujeta ga kot »lirskega sanjača«. Takole pravi Krleža: »Stančiću je mogoče priznati, da je – po nekaterih globinskih afinitetah s poezijo – nadarjen pesnik – to kar slika, je predvsem, in v prvi vrsti, fantastična lirska panorama. Če je poezija tisti element, ki po strogih merilih sodobne abstraktne slikarske mode predstavlja obremenjen likovni izraz, potem Stančić, po tej logiki, predstavlja pasatističnega novelista …/… Umetnost je metafizična in taka bo ostala. Njegovo sliko iz varaždinske mrtvašnice Krleža primerja celo z inkarnacijo tistega, kar je v »Otroštvu« intoniral Rainer Maria Rilke. Govori o sumblimirani liriki, izraženi z najbolj odbranimi slikarskimi sredstvi. Veže ga celo na velika literarna imena. Stančić, pravi, se giblje med resničnostjo in sanjami, »poje« tiho pesem o nesmiselnosti pasivno-jalovega življenja. Iz njegovih platen govori celo sentimentalna ljubezenska poezija, morbidnost, boemskost tipa Beckettove proze. To slikarstvo hoče biti literatura, pribije Krleža.

Tudi Tonko Maroević o Stančiću govori, med drugim, kot o »pesniku v ubožnem času«, o njegovi »lirski kroniki«, o eksistencialnih tegobah in sijaju, o njegovi izpovednosti. Znameniti so tudi naslovi njegovih slik, recimo Ljubavna pesma (1954).

Upam, da sem s tem ekskurzom vsaj delno pojasnil, ilustriral tudi svojo relacijo med slikarstvom in literaturo, predvsem poezijo, nekolikanj tudi kratko lirsko prozo. Mogoče si me, oziroma me je to razmišljanje napeljalo na to, da na to temo napišem esej … primerjam pesmi, slike.

Mogoče bi ob tem dodal le še obraten primer iz slovenske sodobne pozije. Slikar, pesnik in moj prijatelj Štefan Remic je svojo poetiko črpal prav iz platen, slik znanih in manj znanih slikarjev, barv, razpoleženj, ki so mu bile inspiracija za upesnjevanje minulega in sodobnega sveta. Objavil jih je v svojih pesniških zbirkah – pobudile so precejšnje zanimanje in ga uvrstile med izoblikovane in prepoznavne pesnike.

Že naslov tvojega pesniškega prvenca Kamnaj kameno kamen besedo (1989) napotuje, da je za začetek vsaj tvoje javne pesniške poti značilen dvojni odnos do jezika: fascinacija nad jezikom in njegovimi zmožnostmi ter hkrati nezaupljivost, da bi se z vsakdanjim govorom še dalo poimenovati svet. Kaj ti je narekovalo takšen odnos do jezika in kateri pesniki so vplivali na tvoje pesniške začetke in na kakšen način?

Od svojih začetkov pa do prve objavljene zbirke je bila kar dolga pot, na kateri se je počasi oblikovala in izoblikovala moja lastna poetika. Nikoli me niso zadovoljevale preproste, lepe, že na prvi pogled izpovedne in na prvo žogo všečne pesmice, s katerimi želi avtor s povzemanjem hipnih čustev fascinirati preprostega bralca. Taki (»uspešni«) trendi obstajajo tudi danes. Menim, da je z vsakdanjim govorom težko poimenovati današnji svet. »Poetični jezik izvenzavednega«, »jezik v jeziku« je tisti, s katerim je danes edino mogoče upovedati ta svet, saj drugače ostane le gola lažniva realnost. To pa, vsaj zame, še ni Umetnost. Nerad govorim o vplivih, saj je jasno, da z bogatim branjem vsrkavaš in nezavedno naseljuješ svojo bit in dušo. Torej, pogojno bi lahko naštel vrsto svetovnih in domačih pesnikov, pa vendar bom, ob že omenjenemju Valéryju, izpostavil tri pri nas manj znane odlične pesnike: Momčila Nastasijevića, Ivana Rogića Nehajeva in Thomasa Klinga. Postali so moj »izziv«. Virtuoznost jezika, »muzika«, tudi minimalizem in skrivnostna vsebina je tisto, kar določa mojo poetiko in mene kot pesnika.

Smo konec osemdesetih, v začetku devetdesetih let v Grosupljem, majhnem mestecu ravno prav oddaljenem od Ljubljane, da se je tam v tistem času izoblikovala močna literarna skupina s tabo, Tugom Zaletelom, Goranom Gluvićem in še kom. Če me spomin ne vara, se je skupina oblikovala okoli revije Res. Kako je prišlo do oblikovanja te skupine, kaj vas je povezalo in v kolikšni meri je bil to tudi zametek tvoje založbe Mondena?

Še v času, ko ni bilo ne pesniških delavnic, o kreativnem pisanju se je šele govorilo, se je ob meni zbrala skupina mladih literatov in ustanovil sem Literarni klub Grosuplje in Poletno literarno šolo na Polževem, rodila se je revija RES. Imenu je bil boter Matevž Kos. Kmalu smo se (pod okriljem Petra Božiča) povezali z ZKOS. V Grosuplje sta se priselila Goran Gluvić in Željko Kozinc. Ker sem tedaj že imel propagandno agencijo, so me nagovorili, da ustanovim založbo, še posebej, ker smo v družini obvladali tako pripravo za tisk kot grafično oblikovanje, komercialni posel in imeli ustrezno računalniško opremo. Ob sourednikovanju z Goranom Gluvićem smo tako startali z založbo in t.i., Jurčičevo zbirko. In potem je steklo … Ker so ob osamosvojitvi nekatere znane založbe skoraj izginile, je nastal prostor za manjše specializirane založbe – našli pa smo tudi svojo nišo. Z založbo Mihelač, ki je takrat tudi vzniknila, smo bili nekaj let med zelo uspešnimi in tudi odmevnimi. Informirali so me, da je kar nekaj v Mondeni objavljenih del danes v programu referatov na slovenistiki Filozofske fakultete. Me prav veseli …

Bil si eden prvih samostojnih založnikov pri nas. Kaj te je napeljalo k ustanovitvi založbe, ki je premogla bogat in pester program in ki je, če vprašaš mene, vse prekmalu zaprla svoja vrata? Zakaj jih je zaprla? In še, v kolikšni meri se ti zdijo takšni podvigi, kot je bila Mondena, ustrezen odgovor na današnjo situacijo, ko tudi založništvu vlada kapitalska logika?

To je, med drugim, najbolj botrovalo ustanovitvi lastne založbe. In seveda želja, da bi izdajali redko kakovostno nekomercialno literaturo, katere so se »veliki« otepali – kljub izdatnemu subvencioniranju. Kot pesnik in seveda urednik, sem bil, vsaj za poezijo lahko govorim, na tekočem z vsemi sodobnimi avtorji. Za prozo je bil odgovoren Goran Gluvić, oba pa sva sodelovala in se dogovarjala. Izdali smo preko 200 naslovov in med slovenske bralce pripeljali avtorje in dela, ki drugače ne bi ugledali luč sveta. Danes je nekaj »naših« avtorjev najti med najbolj znanimi slovenskimi literati. Jasno je, da je bilo tak program težko financirati. Po letih dela in moledovanja za kašno subvencijo ali donacijo sem (smo, vključno z družino) omagal. Pravzaprav sem se nehal poniževati. Moram reči, da se tudi vsi avtorji do založbe niso obnašali korektno. Danes sam pri sebi pravim: v svojem času in prostoru smo oddelali svoje. In ponosen sem na to. No, ja, resnici na ljubo, biti samo založnik za vsako ceno tudi ni bil moj edini cilj. Bilo pa je vendarle lepo in bom iskreno priznal, da mi je žal, ker se zgodba ni nadaljevala. Še posebej, ker, kot praviš, danes vlada predvsem kapitalska logika, dobiček in svojevrstna profanizacija literature. O tem sem govoril pravkar v Zagrebu, na njihovih Književnih razgovorih. Esej pa je dostopen tudi na straneh Poiesis.

V tvojem dosedanjem pesniškem opusu me fascinirata predvsem zbirki Stoji gorilna pisana ali za / nos (2000) in Antisoneti (2011). Najprej bi se posvetil prvi. Tu se izmenjujejo pesmi, pisane v močnem sugestivnem ritmu, s kratkimi aforizmi, intimne ljubezenske pesmi z družbeno angažiranimi pesmimi, pesmi s prozo ali vsaj s pesmimi v prozi, pesmi s komentarji, zbirko pa zaključijo tri dramska besedila. Vsekakor gre za knjigo, ki presega zvrstne delitve: kaj te je vodilo k oblikovanju knjige, ki tako odstopa od tradicionalnega pojmovanja pesniške zbirke? A tudi same pesmi na mnoge načine izstopajo iz tradicije ali tradicij, v motu k razdelku Knjiga sledov pa to tudi programsko zapišeš: »Svoboda duha / je nezdružljiva / s kakršnokoli / obliko tradicije.« … Ali lahko svoj odklon od tradicije oziroma tradicij reflektiraš –zakaj in kako si se odločil za tako radikalen rez?

Dovoli, da nekaj spregovorim o drugih zbirkah. Prve zbirke Kamnaj kamen kameno besedo sem bil seveda najbolj vesel. V naslednji zbirki Orosilo orosilo sem že izpilil svojo lastno poetiko. (Zanimivo je, da so bile nekatere pesmi iz te zbirke inspiracija skladatelju Pavlu Šivicu za njegovo zadnjo simfonijo.) Jezikanja so mi še ljubša zbirka. Zelo »moja«, bi dejal. Nekaterim se je sicer zdela preveč jezikovno ekperimentalna – ampak, nikoli ne bom pozabil čeških književnikov, jezikoslovcev in kritikov, ki so, ob prevodu pesmi iz zbirk Orosilo in Jezikanja, ob promociji knjige v znameniti Klementini v Pragi, dejali, da smo Slovenci odlični pesniki, vendar se bravuroznosti in eksperimentiranja v jeziku nekolikanj bojimo. Prav zato jim je bila moja prevodna zbirka všeč; še več, dejali so, da so jim nekatere pesmi v češkem prevodu celo bolj všeč kot originalne. Nisem Čeh, vendar jim zaupam, da vedo kaj govorijo. Čehi so bili, nenazadnje v jezikoslovju vedno pojem. Zastopan sem kar v dveh čeških antologijah slovenske poezije. V zbirki Stoji gorilna pisana ali za/nos, o kateri me sprašuješ, v kateri sem združil različne literarne oblike, pa se je verjetno »zgodil ventil«. Zavestno sem strgal takšne in drugačne okove. Svojega uporništva, anarhističnega duha sem spustil z verige. Nisem se pustil (samo)omejevati in prilagajati konvencijam družbe. Knjiga, kakršna je, je nastala zavestno. Tudi sicer sem že od mladosti nagnjen k radikalizmu, tudi cinizmu in sarkazmu. To se v bistvu reflektira tudi v anti-sonetih, čeprav tega na prvi pogled ni opaziti. Sicer poskušam vedno tudi zbirko sámo urediti in enotno oblikovati. Kar terja tudi precej discipline, resnosti in dela. Za ilustracijo si bom kar izposodil nekaj misli Vinka Möderndorferja iz njegove spremne besede k zbirki: »Kljub suverenemu jeziku, ki gre v tej pesniški zbirki do konca, ničesar ne olepšuje, pač pa kopiči in iz verza v verz bolj ostri svojo ostrino, pa je Frbežar ostal nerazkrit, poetično odprt, nedorečen … In to je tisto , kar dvigne posamezne pesmi nad golo povednost …/… njegova poezija ne nagovarja občestva, ampak posameznika …/… S pesmijo Mici in še nekaterimi, si Frbežar podaja roko Seliškarju, Klopčiču in Fritzu, vendar na svež, sodoben, današnji način …/… Osnovno barvo pa daje zbirki serija ostrih, neizprosnih pesmi, ki s svojo nakopičeno jezo, pa tudi z verzno energijo, brez milosti streljajo na vse, kar se pesniku zdi v aktualnemu socialnemu in političnemu slovenskemu vsakdanu narobe (brez dlake na jeziku) …/… Pesmi iz tega cikla so novost v slovenski literaturi …/… S to zbirko Frbežar odpira novo stran slovenske poezije. Postavlja se ob bok tistim avtorjem, ki izhajajo iz Brechtove pesniške tradicije …/… nadaljuje tam kjer so končali pesniki slovenske socialne lirike, le da je Frbežarjev jezik sodobe, aktualen, svež in mnogo bolj neizprosen. Tako pesniško moč je zapisoval ameriški pesnik Allen Ginsberg v pesniški knjigi Tuljenje. Frbežarjeva zbirka pa je tuljenje slovenskega trenutka.«

 

Odgovornost (kot družbeno politično vprašanje)

 

Postavlja se resno vprašanje in odgovornost

Odgovornost.

(družbenopolitični apel)

V zamolčanem zraku.

Postavlja se vprašanje težkih škornjev, ki

Radi topotajo, in čevljev,

Čevljev, rdečih, narejenih iz človeške kože;

Postavlja se resno vprašanje

Odgovornosti ustavnih sodišč, razobešenih okrog srca in odnosa;

Odnosa do novonastalih pizdarij, ko se roke dvigajo zaradi

Novih barv, takrat, ko dlani ploskajo v med.

Postavlja se vprašanje temi, ki naj sveti v pezi,

Pezi duha in zmožnosti države v blodnjah globoko

V milijardnem svetu – vse do novih milijard odločnih cevi,

Položenih v nemirnih koreninah in vedno,

Vedno v iztekajočih večerih krvne tekočine.

Postavlja se vprašanje zaradi štrlečih sijočih oči, zglancanih

Do blaznosti na robu,

Robu histeričneg besnega joka in umazanih vesti,

Vesti parlamenta in poslancev, ko se razlijejo žile vseh crknjenih ptičev,

Vseh crknjenih ptičev v zamrznjenih, budnih očesih,

Očesih in kvadratne žoge, ki pleše v ritmu možnih možganov –

Možganov oblastnikov.

Postavlja se vprašanje lastnosti hrbtov, ki jih poserje –

Poserje odgovornost ust do riti, glave do oči in grla do jezika.

S tega stališča so vsa morja (pre)globoka.

Stene pa se stiskajo in zlahka drobijo glave, lomijo tilnike, režejo vratove in

Sedaj se postavlja resno vprašanje tudi …

 

O dramatiki pa, in hoji po robu, tradiciji in radikalni odprtosti obenem, v spremni besedi spregovori Matjaž Zupančič – o tem, »da Frbežar, po svojem habitusu pesnik, ne moralizira, ne konstruira zgodb, pač pa ustvarja svetove, ki na videz morda ustvarjajo velik hrup – a le zato, da bi slišali tišino …/… in ranljivost, ki se otroško čudi svetu in ga hkrati neprizanesljivo nagovarja.«

V nasprotju z zbirko Stoji gorilna pisana ali za / nos, je za zbirko Antisoneti značilno, da so vse pesmi pisane v enotni obliki, v obliki soneta. In vendar jih poimenuješ antisoneti. Zakaj oziroma na kakšen način so tvoji soneti anti-soneti? V tridesetem sonetu zapišeš: »V pravih sonetih mora biti veliko pogube / Želje po smrti …« …

Na nek način se moja radikalna poetika in odnos do poezije reflektira tudi v anti-sonetih. V slovenski poeziji ima sonet nek poseben, skorajda posvečen status. Zato kar nekaj pesnikov/pesnic vztraja pri sonetu. Ne bi govoril o imenih, vendar je danes samo nekaj »sonetistov« sposobnih pisati sonet na svojstven način in mu po vsebinski in jezikovni plati dodati nekaj svežega, novega. Večina obstane na meji »klepanja« sonetov, verzov in rimaštva. S svojimi anti-soneti sem želel narediti temu konec (seveda pri sebi), se posmehniti temu sonetu in pokazati nek nov svež prijem. Nekaj podobnih poskusov (vendar ne poimenovanih anti-sonet) sem zasledil tudi pri par tujih pesnikih. Po drugi strani mi ta oblika omogoča, da se izražam v svojem prepoznavnem stilu in uspem v to posodo položiti svojo pesem. Iskreno sem vesel, da nekateri kritiki govorijo celo o pesniški govorici, ki ji lahko rečemo »frbežarjevina«. Če kaj, mi to diši po (recimo) »uspehu« in zadovoljstvu. Torej moji anti-soneti, pesmi, niso, kljub provokaciji, same sebi namen. Še več, zbirka je nastajala polni dve leti, kot celota pa je sestavljena iz kadrov, kot film, ki jih mora v končno sliko/podobo sestaviti bralec sam. S tem ga nekako silim v sodelovanje in mu obenem dopuščam svobodo, ki jo poezija itak terja od resnega bralca. Dovolil si bom povedati, da je kar nekaj teh anti-sonetov že prevedenih v deset jezikov, da so bili z navdušenjem sprejeti – kar pa ne velja toliko za »domovino« (razen pri nekaterih kolegih, ki jih tudi sicer sam zelo cenim). O zbirki je še najbolje in natančno spregovoril v kritiškem zapisu v Večeru pesnik Milan Vincetič. Sam ne bi znal bolje. Pravi, da so »ogledala, ki jih je (pesnik) nalašč razbil /smetišče razbitih ogledal/, da bi z nečimrnimi okruški sestavil novo podobo. Poezija, ki jo je treba brati potrpežljivo. Kot se dodajajo začimbe, kar pa zmorejo zgolj tisti, ki pričakujejo od poezije več kot lirizirano deskripcijo ne/vi(d)enega.« Govori o vsakršnih sonetih, ki jih poznamo: angleških, francoskih, repatih, krilatih, celo z odmevom, ne poznamo pa anti-soneta, kakršen je v tej zbirki. Svojo recenzijo je Milan Vincetič naslovil s sintagmo »Drznost besednega vrvohodca« – »vrvohodca, ki se igra in skuša še vedno …« /… ki se ne boji višine ne globine … Strinja pa se, hehe, s teboj, dragi Peter, ko pravi, da v anti-sonetih zlahka in nabrito karikiram; češ, v pravih sonetih mora biti »veliko pogube«, kajti le-ti so »izročilo slovenskega klasičnega pesništva na vseh ravneh tradicije, /verz, pesmi – podobe, tradicionalni venci // pa so neobhodni …/… V anti-sonetih kar mrgoli domislic, paraverzov, parafraz, s katerimi pesnik operira kot alkimist: nič mu ni deviško in nič obskurno. Skratka, kljub različnosti zbirk Stoji gorilna pisana in Anti/soneti očitno obstaja »neka trajna veza«. Bistveno je, da sem s to zbirko zelo zadovoljen. Bolj problematično je, kako naprej … Menda imam zato trenutno ustvarjalni premor … !?

Naj o meni spregovori moj 57. anti-sonet:

 

Vsakdanji prizori prihodnosti prihajanje

In odhajanje pozabljeni kadri točka ki se

Premika po krogu sem znotraj vzporedne

Resničnosti zabavno je bežati po vedno

 

Enaki poti lahka tarča pišem se IF lahko

Me je zadeti popolnoma nag sem povsem

Do zadnjega stiha sem na koncu jezika

Sem razcepljenega jezika sem skupaj z

 

Njim sem piroman sem krila sem sanjal

Dovoljenje za polet sem sanjal ptica da

Sem sem sanjal sem ta ki ne verjame v

 

Pobožne pokleke pomešal sem prizore

Priklenjen sedim ob ognju in opazujem

Kako počasi ugaša veter prihaja z juga

 

Ob svojem umetniškem in založniškem delu si bil in si še vseskozi tudi angažiran v stanovskih združenjih, med drugim pa si tudi soustanovitelj Slovanske akademije. Kako vidiš vlogo stanovskih združenj, pri nas sta to DSP in PEN, v današnjem času? Kaj je Slovanska akademija, kateri so bili razlogi za njeno ustanovitev in kakšne cilje si je zastavila?

Ah, o DSP in PEN-u ne bi preveč govoril, saj ima vsakdo o tem svoje mnenje. Slovenski center PEN je zaradi svojega dela in prispevka spoštovan in cenjen tudi v svetovnem merilu (Mirovni komite je od ustanovitve v slovenskih rokah). Sem pa opazil, da je mednarodni PEN nekoliko okoren – marsikdaj je tudi neodziven, elitističen. Vsak nacionalni PEN ima sicer svoje lastne probleme in značilnosti. Afriški ali vzhodni problemi niso enaki našim, zahodnim. Nemalokrat so »čisti« literati tudi nekoliko zapostavljeni. Nemalokrat so nacionalni PEN-i tudi nemočni spričo agresivnosti politike in vlad. Društvo pa menim, da bi moralo bolj živeti s člani, saj prihaja do tega, da se nekateri ne vidijo v tej združbi, so razočarani in neodzivni, neangažirani. Še vedno se marsikaj dogaja povsem izven DSP – na povsem osebnem nivoju in povezavah.

Tako je tudi s Slovansko Akademijo. Sem med ustanovnimi člani – zbrani na pesniškem srečanju Slovanski objem v Varni v Bolgariji pred osmimi leti, smo realizirali idejo o združevanju slovanskih kultur in literatov in medsebojnem sodelovanju. Zahodne institucije večinoma zapostavljajo manjše nacionalne literature – še posebej slovanske. To je na nek način tudi odgovor na tozadevni »zahodni literarni imperializem«. Če drugega ne, tam ni prostora za angleščino – vsi se pa precej dobro razumemo, kljub manjšim razlikam v jeziku. Čeprav besede »duša« ne maram preveč, bi vendarle lahko pogojno govoril o »slovanski duši«, ki se reflektira še posebej v poeziji. Kot kooordinator in selektor za Slovenijo, bi moral na tem področju narediti več – ampak, kot ponavadi se vse začne pri podpori in denarju. Možnosti pa so velike. Za ilustracijo: Pred leti je na mojo sugestijo na srečanju v Varni sodeloval pesnik Jurij Paljk in bil, kot najzahodnejši predstavnik Slovanov, izredno toplo in z zanimanjem sprejet. Želel bi soorganizirati tak slovanski literarni festival v zamejstvu. Ali koga pridobiti za to idejo. Žal se staram in postajam tudi len. In potrebujem čas predvsem za pesnenje in slikanje. Konec koncev, štafelaj se je vrnil iz kleti …

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Ivo Frbéžar

Ivo Frbéžar

Ivo Frbéžar (*1949, Ljubljana, Slovenija) je pesnik, pisatelj, slikar, grafični oblikovalec, publicist, fotograf, urednik in založnik (založba Mondena). Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in odnose z javnostmi na Londonski LSPR. Je član DSP in Slovenskega centra PEN. Piše predvsem poezijo, lirično prozo, pesmi in prozo za otroke, radijske igre ter literarno kritiko. Do sedaj je izdal 15 lastnih knjig, od tega 2 v prevodu v tujini, z izborom (zborniki, antologije) pa sodeloval v sedmih. Prevodi njegovih del so v angleškem, italijanskem, španskem, francoskem, portugalskem, češkem, slovaškem, poljskem, ruskem, romunskem, makedonskem, bolgarskem, hrvaškem in srbskem jeziku, haikuji tudi v japonskem. Prejel štiri mednarodne nagrade za poezijo. Živi na Mali Ilovi Gori, kjer se zadnja leta posveča predvsem poeziji in slikanju.
Ivo Frbéžar postavlja v ospredje pesniški eksperiment, ki ga razume in uporablja kot preskušanje skrajnih meja v pomenih besed in celo v njihovi strukturi, vse do najmanjšega sestavnega dela: glasu oziroma črke. Blizu mu je igranje z večznačnostjo in mnogoplastnostjo, razbijanje in graditev, ločevanje in povezovanje, zapisovanje in brisanje, prepoznavanje in nespoznavnost, razkrivanje in skrivanje, premetavanje in sestavljanje. Raziskuje izrazne možnosti jezika, navezuje se tudi na izročilo ljudskega pesništva in impresionistično liriko ter obravnava tudi eksistencialne in družbenokritične teme. *(Matevž Kos; Enciklopedija.si) Kot literarni teoretik se ukvarja predvsem s poetiko.
Njegova zadnja pesniška zbirka »Anti/SONETI« je izšla pri Založbi Franc&Franc, v Murski Soboti.
Ivo Frbéžar

Latest posts by Ivo Frbéžar (see all)

O Ivo Frbéžar (12 Člankov)
Ivo Frbéžar (*1949, Ljubljana, Slovenija) je pesnik, pisatelj, slikar, grafični oblikovalec, publicist, fotograf, urednik in založnik (založba Mondena). Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in odnose z javnostmi na Londonski LSPR. Je član DSP in Slovenskega centra PEN. Piše predvsem poezijo, lirično prozo, pesmi in prozo za otroke, radijske igre ter literarno kritiko. Do sedaj je izdal 15 lastnih knjig, od tega 2 v prevodu v tujini, z izborom (zborniki, antologije) pa sodeloval v sedmih. Prevodi njegovih del so v angleškem, italijanskem, španskem, francoskem, portugalskem, češkem, slovaškem, poljskem, ruskem, romunskem, makedonskem, bolgarskem, hrvaškem in srbskem jeziku, haikuji tudi v japonskem. Prejel štiri mednarodne nagrade za poezijo. Živi na Mali Ilovi Gori, kjer se zadnja leta posveča predvsem poeziji in slikanju. Ivo Frbéžar postavlja v ospredje pesniški eksperiment, ki ga razume in uporablja kot preskušanje skrajnih meja v pomenih besed in celo v njihovi strukturi, vse do najmanjšega sestavnega dela: glasu oziroma črke. Blizu mu je igranje z večznačnostjo in mnogoplastnostjo, razbijanje in graditev, ločevanje in povezovanje, zapisovanje in brisanje, prepoznavanje in nespoznavnost, razkrivanje in skrivanje, premetavanje in sestavljanje. Raziskuje izrazne možnosti jezika, navezuje se tudi na izročilo ljudskega pesništva in impresionistično liriko ter obravnava tudi eksistencialne in družbenokritične teme. *(Matevž Kos; Enciklopedija.si) Kot literarni teoretik se ukvarja predvsem s poetiko. Njegova zadnja pesniška zbirka »Anti/SONETI« je izšla pri Založbi Franc&Franc, v Murski Soboti.