Najnovejše objave

Keshab Sigdel: Poezija in politika

W. H. Auden je v svoji elegiji za Yeatsa zapisal: »Poezija ne sproži ničesar.« Blake Morrison v članku Kako poezija lahko sproži stvari pravi, da je za tiste, ki razmišljajo na sledi tega verza, »pesem dragocena samo, če ni vpletena v stvari resničnega sveta, ampak ostaja v zaščitenem območju, v varni hiši, v zeleni coni. Za oknom gre življenje dalje (in bombe padajo); svetovni dogodki se vrtijo pred našimi očmi. Toda pesem ostaja vzvišena nad tem, sladka glasba, ki si pili nohte« (50). Ta umetniška avtonomija je odrešujoča milost poezije. Zunaj dosega cenzure ali bolj subtilnih oblik pritiska ostaja pri življenju »v dolini svojega reka, kjer si direktorji / nikoli ne bodo hoteli mazati rok«. Njen cilj je lepota in brezčasnost, ne pa grdo pustošenje časa.

Čeprav Platon napade pesnike kot čustvene in zato tudi iracionalne, se najbrž večina nas bolj strinja s Wordsworthovo rahločutnejšo opredelitvijo pesništva kot »neprekinjenega toka močnih čustev«. Na splošno se strinjamo, da je poezija stvar domišljije, nekaj, kar transcendira posvetni svet. Binarnost transcendenca/posvetnost nas lahko pri razumevanju pesništva in politike na preprost način odveže iskanja kakršnekoli inherentne in obema skupne funkcionalne vrednosti, ki bi povezala ti dve kategoriji – poezijo in politiko.

Na splošno je politika pojmovana kot sramotna obrt laži. Zato ne bom presenečen, če bo kdo zavrnil moj pogled na ti dve kategoriji – politiko in poezijo – kot medsebojno dopolnjujoči se, pa čeprav lahko njuno sorodnost utemeljimo že na mitu o »laži«. V tem zapisu je moj namen opazovati veliko zgodbo o politiki, da bi videl, ali razkorak med politiko in poezijo lahko služi na kakršenkoli zavesten način pesniku. Predpostavljam, da je pisanje poezije zavestno politično dejanje. Toda hkrati mora pesnik vzpostaviti določeno distanco, mora transcendirati materialni svet, saj je resnično življenje polno obljub in hotenj, ki ne morejo biti izpolnjena. Domišljijski poleti v svet transcendence so tako beg, a hkrati tudi trenutna rešitev problema.

Obstajata dva različna pogleda na pesništvo. Prvega zastopajo akademiki in univerzitetni ljudje, ki trdijo, da poezija ni za navadne ljudi. Poezija je tu pojmovana kot nekaj svetega, nekaj, o čemer je poklicana razpravljati le izobražena elita. Poezija kot hobi, preferenca ali interes nastopa v povezavi s tistim, kar Joli Jenson imenuje »strokovno znanje« (349). Spominja nas na arnoldiansko predstavo o »visoki kulturi«.

Tako kot na Zahodu se poezijo tudi v Nepalu ali Bangladešu ali na Tajskem ali v katerem drugem azijskem kontekstu poučuje v šolah, na kolidžih in univerzah. Recitira se jo v akademskih krogih in objavlja v literarnih revijah, kot so Kabita Bangla (v Bangladešu) Madhuparka, Garima ali Of Nepalese Clay (v Nepalu) ali Sanskritik Khabar (v Kalkuti v Indiji). Na radiju in televiziji je poezija navzoča v posebnih literarnih oddajah (sahityik karyakram). Tudi dnevni časopisi in tedenske in štirinajstdnevne revije predstavljajo pesmi v posebnih rubrikah. Te rubrike v tiskanih in elektronskih medijih so ne nazadnje namenjene intelektualnim bralcem in gledalcem.

Drugi pogled zagovarja, da je namen poezije v tem, da služi javnosti. Tako je na primer Bill Moyer pričel z organiziranjem pesniških festivalov. Bolj obetajoč primer je pesniški festival Darianagar Poetry Festival, ki ga s svojo ekipo organizira pesnik Mohammad Nurul Huda v Bangladešu ali Južno azijski pesniški festival za mir, ki ga Chirag Bangdel organizira v Katmanduju. Literarni festival SAARC, ki ga organizira Pisateljsko literarna fundacija SAARC pod pokroviteljstvom Ajeet Caur in ki združuje pesnike, pisatelje in likovnike iz regije ali dogodki kot je ASEAN (Azijska literarna konferenca), ki jo organiziramo zdaj v Phuketu, sodelujejo pri izgradnji neobremenjenih kulturnih povezav in širjenju kar najširše pojmovane človekoljubnosti. Tu so potem poskusi kot je 100 pesnikov za spremembe, dogodek, ki ga je spodbudil Michael Rothenberg s prijatelji v želji, da bi povezali dogodke po vsem svetu in ki vključuje tudi Svetovni pesniški festival v Italiji. Visoko stopnjo sinergije v literarnem povezovanju lahko vidimo pri letnih srečanjih, ki jih organizira skupina, zbrana okoli Jane Camens in ki se odvijajo v okviru Azijsko pacifiškega pisateljskega in prevajalskega društva. Pesniki Prakash Subedi, Bal Bahadur in jaz skupaj s številnimi prijatelji že desetletje in pol prirejamo v Katmanduju javna pesniška branja. To je samo nekaj primerov.

Nedavno smo tekom aprilskega upora leta 2006 v Nepalu videli, da je poezija lahko uporabljena tudi za neke trenutne namene. To je bilo politično gibanje, ki se je zavzemalo za človekove pravice, neodvisnost, svobodo, emancipacijo, enakost in suverenost. Ljudje so se zgrnili na katmandujske ulice, da bi slišali Rayanove pesmi in pesmi Nandakrishna Joshija in pesmi Mani Kafle in Arjuna Parajulija so spodbudile več ljudi kot pa govori političnih voditeljev. Različni umetniki, od pesnikov in pevcev do slikarjev, so odigrali pomembno vlogo v drugi nepalski janaandolan (nepalsko politično gibanje, ki je končalo absolutno monarhijo). Tiste dni je imela poezija svojo funkcijo. Poezija se je tekom janaandolan napolnila s političnimi toni in kot takšna je postala manifestacija politične zavesti udeležencev.

Kako pa se godi poeziji v akademskih krogih, o katerih sem govoril prej? Poezija je tam povečini stvar intelektualnega diskurza. In tam tudi najdemo ljudi, ki poezijo vidijo kot umirajočo umetnost in sicer zato, ker naj ne bi bila neposredna in naj ne bi bila v službi javnosti. To je morda eden izmed razlogov, zakaj večina založnikov nasprotuje objavljanju poezije, oziroma pesniške zbirke objavlja le iz akademskih razlogov. Toda ali to pomeni, da takšna poezija ni povezana s človekom, z njegovimi upanji in pričakovanji, z njegovimi težavami in neuspehi?

Poezija se je vedno zavzemala za nekaj. Vzemimo samo indijskega pesnika Rabindaranatha Tagoreja ali bangladeškega pesnika Kaji Nazrul Islama ali nepalskega pesnika Mahakavija Devkota – vsi so se v svojem pisanju zavzemali za družbene in politične spremembe. Podobno tudi pesmi Phra Aphai Mani tajskega pesnika Sunthorna Phuja opisujejo fantastični svet, kjer ljudje različnih ras in verskega prepričanja živijo skupaj v harmoniji. Kitajska filozofa Konfucij in Lao Tze sta pomembno vplivala na pesniško tradicijo ne le na Kitajskem, ampak na območju celotnega kontinenta. In vedno sta zagovarjala izboljšanje družbe in ljudi. Na Zahodu so Miltonov Izgubljeni raj, Marvellova Horacijska oda Cromwellovi vrnitvi na Irsko in Blakeov London poudarjeno politične pesmi. Wordsworth, Shelley in Byron so se odzvali na revolucije na tujem in jih spodbujali doma. V Vzhodni Evropi in Južni Ameriki je poezija veljala za sinonim za upor proti državi ali vojaški represiji. Danes in bliže našim krajem je nešteto pesnikov povzdignilo svoje glasove proti nepravičnosti. Nepalsko gibanje janaandolan je bil lep primer tega, kako je bila poezija izjemno uporaben medij za spodbujanje ljudi k uporu proti monarhiji.

Torej če poezija lahko služi trenutnim potrebam po družbenih in političnih spremembah, od kod potem tako velik razkorak med pesništvom in politiko? Pesnik Padma Devkota v svoji pesmi Velika boginja piše, da »je resnico težko zgrabiti« (45). Vsakodnevne podobe »smeti, pasjih drekov, vonja po krvi in trohnečega mesa« (46) prisilijo pesnika, da prične v svoji samoti razmišljati v utopičnih metaforah. Devkota kot pesnik se zaveda dnevne politike, absurdnosti religij, avtokratskih režimov, neuspeha države, kot tudi še veliko drugih problemov. Pesmi, ki uporabljajo le vsakdanje metafore so lahko zgolj »tožbe«. Zato pesniki poskušajo transcendirati vsakdanji svet, da bi revitalizirali njegov pomen in s tem tudi življenje samo. Apolitičnost s pomočjo oddaljitve je na nek način političnost in izvira iz razumevanja, da je nemogoče izpolniti pričakovanja, povezana s svetom, v katerem živimo.

 

Citirana dela:

 

Devkota, Padma. “The Great Goddesses.”Voices from Nepal: An Anthology. Kathmandu: ShantaMalla, 1999.

Jensen, Joli. “Fandom as pathology: the consequences of characterization.” McQuail’s Reader in Mass Communication.Ed. Denis McQuail. London: Sage Publications, 2004.

Morrison, Blake. “How Poetry Can Make Things Happen.” Poetry Review.<https://www.poetrysociety.org.uk/lib/tmp/cmsfiles/File/review/Volume%2098/983morrison.pdf>

 

Prevedel Peter Semolič

Keshab Sigdel

Keshab Sigdel

Keshab Sigdel je pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec in aktivist na področju človekovih pravic ter profesor angleščine na Tribhuvan University v Katmanduju ter urednik angleške literarne revije »Of Nepalese Clay«. Do zdaj je objavil dve pesniški zbirki, samostojno »Samaya Bighatan« (Razkroj časa, 2007) in kot soavtor »Six Strings« (Šest strun, 2011). Svoje pesmi redno objavlja v literarnih revijah po celem svetu ter je reden gost različnih pesniških festivalov, s svojo poezijo in gledališkimi igrami pa je vključen tudi v nepalski šolski program. Za svoje delo je leta 2015 prejel nagrado »Kalashree Srijana Puraskar«.

Bogato je tudi njegovo delo na področju človekovih pravic, tako v Nepalu kot izven njega: deloval je in še deluje na področju mednarodnega prava in še posebej na področju zaščite pravic žensk in otrok ter na področju mednarodne trgovine z orožjem, bil pa je tudi podpredsednik Amnesty International za Nepal.
Keshab Sigdel

Latest posts by Keshab Sigdel (see all)

O Keshab Sigdel (6 Člankov)
Keshab Sigdel je pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec in aktivist na področju človekovih pravic ter profesor angleščine na Tribhuvan University v Katmanduju ter urednik angleške literarne revije »Of Nepalese Clay«. Do zdaj je objavil dve pesniški zbirki, samostojno »Samaya Bighatan« (Razkroj časa, 2007) in kot soavtor »Six Strings« (Šest strun, 2011). Svoje pesmi redno objavlja v literarnih revijah po celem svetu ter je reden gost različnih pesniških festivalov, s svojo poezijo in gledališkimi igrami pa je vključen tudi v nepalski šolski program. Za svoje delo je leta 2015 prejel nagrado »Kalashree Srijana Puraskar«. Bogato je tudi njegovo delo na področju človekovih pravic, tako v Nepalu kot izven njega: deloval je in še deluje na področju mednarodnega prava in še posebej na področju zaščite pravic žensk in otrok ter na področju mednarodne trgovine z orožjem, bil pa je tudi podpredsednik Amnesty International za Nepal.