Esad Babačić POEZIJA, PRISPEVKI

Esad Babačić: Norost

Sam s seboj sediš, v temi, spet, pojedel bi se, pa se ne smeš.

Vprašanja so bila prepogosta in preveč zahtevna zate, nisi

jih hotel pustiti na cedilu, ona so kar naprej prihajala,

samo da bi te držala skupaj, v enem kosu, človeka za ljudi,

ljudi za človeka, tebe za njo, njo zate. Skupaj si bil mnogi, a

nič več ti. Tema je bila povsod, a je ti nisi smel videti, imel

si vso luč sveta in ljudi, z vsem njihovim prekletstvom,

izgubil si upanje, spomine, zaveze, okna z razgledom,

drevesa z dušo, oči z upanjem in nasmeške z nirvano,

begunec iz reke, ki te nekoč sreča, sama, na obali

prvega boga, nisi zdržal, samo govoril si, slika, ton,

jasnost za druge, molk zase, ne gre v nedogled,

kemija je bleda, kot podhranjenost vtisov, vsak

prehod čez lokalno cesto je lahko zmaga, ali poraz,

večkrat slednje. Odpustiti sebi, lahko reči, težje

storiti. Vsi ti kurci, ki verjamejo vase in te ponižujejo

s svojo vero za vse, s svojimi vložki v večnost,

ki ne pride, zate, za njih je dovolj tu, na pretek

neumnosti in poceni propagande, ki pomaga

do prvih praznikov. Kolikokrat zbolijo prej,

da se lažje poslovijo od svojih zablod.

Šunka in jajca, hren na obrazu, matevž klobasa

v žepu, prazniki so kriza za tiste, ki niso v igri.

Slab kruh v omari, ali slaba

omara v kruhu, vseeno je, ne bom se pojedel,

ostal bom, sam s seboj, tu, v temi, kot

drevo, ki čaka tista dva neumna junaka,

iz najbolj neumne drame, brez konca in

začetka. Nor sem, ker sem se čakal, ker

sem dovolil, da so me čakali, se mešali

v popolno zmešnjavo. A je srečal samega

sebe, bodo rekli in se smejali. In kako

jih bo strah, da nekega dne ne bi res

srečali pravega sebe, še preden bi ta

drobec pameti zdrave zdrsnil v črne

Drave.

Esad Babačić
Latest posts by Esad Babačić (see all)