1

Moj najstarejši in najljubši

spomin,

(mislim, da mi je bilo pet let),

je, ko sem se igračkal v kotu

predmestne londonske hiše

med starim klavirjem in kvadratnim lončkom

s kaktusom, ki se je pel k stropu –

bil sem še drobižek

zapletajočega jezika,

plašen,

skrit, pozabljen,

ko sem s prsti našel tolažbo v črnici,

še vedno jo čutim, svežo,

sladko, mehko,

pod površjem sem našel kamenček,

nekoliko topel,

bil je zelenkasto moder kot svet,

lep, z zlomljenimi črtami

kontinentov in oceanov,

razpokami rek in gora,

spomnim se, da sem ga povohal,

dišal je po soli in vlažnem pesku,

spomnim se, potisnil sem ga v nos

in izginil je –

ne vem, ali mi je padel iz nosu,

nisem ga našel na tleh,

morda sem ga pogoltnil, ne da bi to čutil,

vem le, da danes, kadar koli vidim zemljevid,

začutim bolečino v ledvicah, zbodljaj pri srcu,

kjer koli je že, vem,

da od takrat ostaja v meni,

skrit, žareč, vrteč se

v raztrganem zemljevidu spominov.

2

Petindvajset let kasneje,

če se nisem zmotil pri štetju,

svoboden, širši,

sem leno poležaval na balkanski plaži v Dhërmiju,

kjer se težko zelenje hrastov

ruši v morje, barve indiga,

malo vstran je čreda konj

pila morsko vodo

in valovi so gladili prodnike,

se dvigali in padali,

plivkali ob moje noge in meča,

notri in ven,

med in pod prodniki

so se reke zlivale druga v drugo,

utapljale na tisoče svetov,

hiteče proti svojemu stvarniku –

počasi, utrujeno,

sem potisnil levico

med hladno kamenje

in zajel za pest prodnikov,

dvignil sem jo, široko razprl dlan,

pustil, da so mi prodniki spolzeli

po trije in trije med prsti,

dokler mi ni en sam kamenček ostal na dlani –

bil je okrogel, temen,

nekoliko topel,

takoj sem ga spoznal,

zelenkasto moder kot svet,

z lažnimi črtami, kontinenti

in oceani,

s pikami in mrežo razpok,

pod mojimi nosnicami je dišal po soli in vlažnem pesku

in za odtenek po zažgani nafti,

nežno sem se z njim podrgnil po bradi,

občutek ni bil neprijeten,

malo kasneje so se konji vrnili v gozd,

vstal sem in pustil kamen

v vdolbini neke skale,

da bi ga morda našel majhen deček ali pastir iz vasi

ali zablodeli potnik,

krenil sem dalje po svoji poti, čil in zdrav,

zadovoljno sprejemajoč muhast veter na svojem obrazu,

kdo ve, ali je kamen še vedno tam ali pa ga je kdo pobral,

kdo ve, ali ga bom še kdaj kje našel,

toplega, sijočega,

vrtečega se

v raztrganem zemljevidu spominov.

Iz angleščine v sodelovanju z avtorjem prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič

• About
• Latest Posts

Antoine Cassar

Antoine Cassar je malteški pesnik, prevajalec, urednik in kulturni organizator ter aktivist na področju begunske problematike. Rodil se je leta 1978 v Londonu malteškim staršem, otroštvo je preživel med Anglijo, Malto in Španijo, študiral in delal pa je v Italiji, Franciji in Luksemburgu, kjer trenutno tudi živi. Je avtor več pesniških zbirk, ki so neredko povezane z različnimi avtorskimi projekti v polju družbenega. Takšen primer je "Passaport", pesnitev, natisnjena v obliki potnega lista, ki je namenjen ljudem z vsega sveta (v bistvu gre za nekakšen anti-potni list); pesnitev je bila prepesnjena v enajst jezikov in objavljena v različnih evropskih, azijskih in severno ameriških državah, izkupiček od prodaje pa je namenjen lokalnim združenjem za zaščito politčnih in ekonomskih beguncev in njihovih pravic - v prevodu Vere Pejovič in Petra Semoliča je leta 2018 izšel pri založbi Sanje. Projekt je zaživel tudi v obliki gledališke igre, ki je bila uprizorjena na Malti in v Franciji. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim leta 2009 nagrado United Planet Writing Prize za večjezično kompozicijo "Merħba, pesem dobrodošlice", za zbirko "Štirideset dni" pa najvišje malteško nacionalno priznanje za poezijo. Antoine Cassar je bil leta 2010 gost prevajalske delavnice v Danah, ki jo organizira Center za slovensko književnost, njegove pesmi pa smo lahko prvič slišali v slovenščini v prevodu pesnice in prevajalke Veronike Dintinjane.

Foto (c) EESC

Latest posts by Antoine Cassar (see all)

• Antoine Cassar: Dan 5 - 12. 4. 2019
• Antoine Cassar: Nekaj misli o poeziji kot terapiji - 11. 4. 2019
• Antoine Cassar: Štiri skale - 7. 4. 2019