Antoine Cassar: Nekaj misli o poeziji kot terapiji

i.

Medtem ko sem pisal Erbgħin Jum (Štirideset dni) – pesnitev, dolgo za celo knjigo, o nasilju v družini, travmah iz otroštva in hoji kot načinu zdravljenja – sem se naučil veliko o hoji in pisanju kot terapiji. V knjigi se izmenjujejo »dnevna« poglavja o hoji in paranoji z »nočnimi« poglavji, v katerih soočam duhove iz preteklosti in sedanjosti. Prvi del knjige teče precej svobodno in izvira iz dolgo pričakovanega izbruha jeze in izpovedi. Toda potem, ko sem končal Dan 11, sem za cel teden prenehal s pisanjem. To ni bila navadna »pisateljska blokada«, temveč prej čustvena blokada – potreboval sem čas, da je nezavedno v meni opravilo svoje delo in šele potem sem počasi zakorakal v Noč 12, v kateri svojo mamo prosim za odpuščanje, ker je nisem mogel braniti kot otrok.

ii.

Vsako od »dnevnih« poglavji v Štiridesetih dneh govori o hoji, resnični ali metaforični ali o obeh vrstah hoje, vsa pa so bila rojena iz dolgih sprehodov po urbanem in ruralnem Luksemburgu, ob klifih na južni strani Malte, po gozdu Coole Forest v grofiji Galway ali po Jurskem pogorju, kjer se je nekoč sprehajal tudi Rousseau. Ta samozvani promeneur solitaire je slavil hojo, saj naj bi ga ta »vodila k večji drznosti« mišljenja, mu dovoljevala, da pri svojem pisanju odbira, kombinira in oblikuje misli »brez strahu ali omejitev«. To je bil eden glavnih vzrokov, da sem začel jemati hojo bolj resno in jo povezal s pisanjem knjige – da bi si pridobil pogum in vztrajnost in energijo za soočenje s številnimi globoko vsajenimi strahovi, za katere sem upal, da jih bom končno prešel.

»Gibanje je najboljše zdravilo proti melanholiji,« je zapisal Robert Burton leta 1621, kar je v bistvu odmev Hipokratovega nasveta izpred dveh tisočletij. Hoja je naravni antidepresiv, dviga raven seratonina, odpira nevronske poti. In tudi če ne hodim proti točno določenemu cilju, mi hoja da občutek smeri in me s tem, ko se gibam, prizemlji. Pomaga mi pri bolj usmerjenjem razmišljanju, pri razvozlanju misli, pomaga mi, da si pridobim čustveno jasnost in ravnotežje. S tem ko odkrivam nove ulice, morda prav v neposredni bližini mojega doma, si širim svoj osebni zemljevid, kar mi pomaga, da globlje zadiham.

Omenil sem že, da ni treba hoditi zgolj proti natančno določenemu cilju. Vendar pa moraš imeti pravilen odnos; na začetku boš morda potreboval veliko koncentracije, da bo um zataval po svoje in se umiril do te mere, da se bo začel zavedati okolice, omogočil izostritev čutov, s čimer boš postal pozoren na hojo in začel uživati v preprostih čutnih užitkih odprtosti in gibanja. Po nekaj kilometrih, ko se bo telo napolnilo s kisikom in se bo duh sprostil, bo vse postalo mogoče – morda boš deležen naključnega srečanja ali pa novega pogleda na stvari, morda neukročenih asociacij ali idej ter ustvarjalnega in iskrivega gibanje uma.

Vsak sprehod ali pohod, vsaka hoja je sama po sebi majhna drama in nekaj sprehodov v knjigi se konča z neuspehom, z vdajo paranoji, toda Dan 35 je prinesel na novo odkriti užitek v bolečini dolgotrajnega pešačenja, tiho in hvaležno sprejetost samega sebe in vseh mojih napak in veselje ob tistem, čemur je Rebecca Solnit v knjigi Veselje do potovanja: zgodovina hoje rekla »spoznati svet skozi telo in telo skozi svet«.

iii.

Transformacija bolečine v nekaj smiselnega, neukročenega in muzikaličnega je lahko v veliko pomoč, ne glede na to, koliko časa si porabil, da si prišel do tega. Toda obstaja tudi nevarnost.

Čustvena blokada, ob katero sem zadel, preden sem napisal pesem Noč 12, mi je ponudila priložnost, da sem na novo premislil naravo in prakso osebnoizpovedne ali »terapevtske« poezije. Tu je nekaj nasvetov, ki sem si jih zapisal.

Prvič, hodiš po tenki in napeti vrvi. Najbolj ekspresivne podobe in čustva bodo po vsej verjetnosti prišla na površje, ko boš na pol spal, toda v trenutkih pisanja moraš biti popolnoma skoncentriran. Banalnost tvojih misli je povsod okoli tebe. Ne poskusi izreči vsega naenkrat in ne boj se molčati, kadar je to potrebno. In seveda bodi pozoren na skušnjavo, da se ne bi enostavno prepustil. Za to, da najdeš pravo ravnotežje med dobesednim in figurativnim, da najdeš pravi ton in razpoloženje, si moraš vzeti čas.

Uporabil sem besedo »banalnost« – noben si ne želi brati o tvoji krivdi, tvojih zatajitvah in o tem, kaj vse si zajebal, toda to ni bistveno. Najprej in predvsem pišeš zase. (In s tem, ko si pomagaš, razbremeniš tudi svoje bližnje). Depresija je vedno zelo osebna in specifična, je rezultat številnih med sabo prepletenih dejavnikov – nekateri od teh so tako globoko povezani z otroštvom, da se morda niti ne spomniš, kje in kdaj so se rodili –, zato se tudi ne da napisati neosebnega poetičnega priročnika za zdravljenje depresije, saj bi takšen poskus zgrešil bistvo. Poetiziranje nepoetičnega ni nikoli lahko. Očiščenje oziroma osvoboditev in razbremenitev lahko najdeš tako v podobi kot metafori, ritmu in presenečenju. Tudi v mračnih globinah obstajata temna lepota in humor, a še posebej s slednjim ni za pretiravati.

Drugič, kljub primerjavi z napeto vrvjo, depresija ni premočrtna, ampak se giblje spiralno. Neizbežno je, da se boš ponavljal. To ponavljanje vzemi s potrebno mero modrosti. Anafora je lahko zelo močno pesniško sredstvo, lahko pa je tudi znamenje lenobe, če jo zlorabiš ali preveč zlajnaš. Vsakič, ko omeniš določen simbol, mu poskusi pridati novo sled ali novo povezavo. Ne zahtevaj od pesmi, da bodo popolnoma koherentne med sabo. Depresija in strah sta neprestano v nasprotju s samim sabo.

Tretjič, ne obremenjuj se preveč s tem, kako si v preteklosti kaj doživel, saj se ti kaj lahko zgodi, da boš v pesmi ponaredil čustva ali še slabše, da boš po nepotrebnem poglobil svojo norost ali paranojo. Morda je še pomembneje, da se ne oprimeš preveč tesno zgolj poezije, kot da ta predstavlja edino pot k odrešitvi. Ko se ti bo zdelo, da se pesem nikakor noče sestaviti, te bo zvilo v želodcu in morda si boš zaželel vse stlačiti vanjo. Ne vedi se do sebe kot do brisače, ki jo je treba ožeti. Bodi potrpežljiv in raje se osredini na kaj drugega – pojdi na dolg sprehod, poslušaj glasbo, beri druge pesnike. Bodi pozoren tudi na pretirano navdušenje ob posrečenem verzu ali ko boš končal še posebej uspelo pesem. Višji kot bo val, z večjo močjo te bo treščilo ob skale, ko se bo prelomil.

Končno, zelo pomembno je, da opazuješ sam proces pisanja, toda spet ne preveč pozorno. Če boš prevečkrat popravljal pesmi, bodo izgubile na pomenu, morda celo do te mere, da boš začel drseti nazaj in da boš moral še enkrat iti skozi celoten očiščevalni proces.

iv.

Po prvi kratki pesmi, Noč 0, ki sem jo načečkal, ko sem se zbudil iz nočne more, sem nekje na dnu prepada našel voljo, da se povzpnem iz njega. Naslednje jutro sem začel s hojo in pisanjem in nadaljnih sedem mesecev sem skoraj vsak dan hodil in pisal. Edini načrt, ki sem ga imel, je bil, da izmenično pišem dnevne pesmi o hoji in nočne o nespečnosti in da se izmojstrim v pisanju enajsterca. Nisem vedel, kam natančno naj bi me noge in um vodili niti tega ne, v kakšnem vrstnem redu se bom soočil z duhovi preteklosti in sedanjosti. Še manj pa se mi je sanjalo o tem, ali bom sposoben spraviti iz sebe tako divjo jezo, ki sem jo občutil, in ali bom uspel zgrabiti družinske tabuje za roge in jim dati umetniško obliko, ki bo zanimiva za branje tudi drugim.

Število 40 sem si že kmalu postavil kot oddaljeno ciljno črto, kot da bi potreboval obzorje, ki naj bi me navdalo z upanjem, da bom do takrat le uspel doseči neke vrste osvoboditev, morda celo sposobnost odpuščanja ali pa vsaj razumevanja in sprejemanja. Po Noči 34 sem si moral vzeti predah in potem sem rabil še dve leti, da sem napisal zadnjih šest pesmi, pri čemer sem šel skozi tri različne konce, se boril z iluzijami, dokler se nisem zadovoljil z bolečo iskrenostjo.

Prevedel Peter Semolič

 

Antoine Cassar

Antoine Cassar

Antoine Cassar je malteški pesnik, prevajalec, urednik in kulturni organizator ter aktivist na področju begunske problematike. Rodil se je leta 1978 v Londonu malteškim staršem, otroštvo je preživel med Anglijo, Malto in Španijo, študiral in delal pa je v Italiji, Franciji in Luksemburgu, kjer trenutno tudi živi. Je avtor več pesniških zbirk, ki so neredko povezane z različnimi avtorskimi projekti v polju družbenega. Takšen primer je "Passaport", pesnitev, natisnjena v obliki potnega lista, ki je namenjen ljudem z vsega sveta (v bistvu gre za nekakšen anti-potni list); pesnitev je bila prepesnjena v enajst jezikov in objavljena v različnih evropskih, azijskih in severno ameriških državah, izkupiček od prodaje pa je namenjen lokalnim združenjem za zaščito politčnih in ekonomskih beguncev in njihovih pravic - v prevodu Vere Pejovič in Petra Semoliča je leta 2018 izšel pri založbi Sanje. Projekt je zaživel tudi v obliki gledališke igre, ki je bila uprizorjena na Malti in v Franciji. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim leta 2009 nagrado United Planet Writing Prize za večjezično kompozicijo "Merħba, pesem dobrodošlice", za zbirko "Štirideset dni" pa najvišje malteško nacionalno priznanje za poezijo. Antoine Cassar je bil leta 2010 gost prevajalske delavnice v Danah, ki jo organizira Center za slovensko književnost, njegove pesmi pa smo lahko prvič slišali v slovenščini v prevodu pesnice in prevajalke Veronike Dintinjane.

Foto (c) EESC
Antoine Cassar

Latest posts by Antoine Cassar (see all)