Peter Semolič: V smeri svobode (O pesnitvi Potni list Antoina Cassarja)

Katja Kuštrin v predgovoru k antologiji Širi poezijo, ne strahu piše, kako je nekega dne na Facebooku opazila stran Antoina Cassarja Spread poetry, not fear in zakaj je stran videla kot primerno in potrebno za slovensko bralstvo: »To je bil čas, ko je prevladovalo ozračje strahu, kot posledica začetka begunske krize, ko smo bili soočeni z močno medijsko manipulacijo, to je bil čas sovražnega govora.« Sodelovanje med Katjo in Antoinom je rodilo enega tistih redkih trenutkov v zgodovini poezije, ko se poezija brezšivno ujame z družbenimi vrenjem: poezija je stopila na stran človečnosti in s svojim tihim govorom preglasila zastraševanje, od katerega so odmevali politika in mediji. Prav iz tega sodelovanja se je rodila tudi ideja o prevodu in objavi Potnega lista.

Potni list je hkrati pesniški tekst, knjižica, v kateri je ta objavljen, in družbeni projekt. Tema Potnega lista je begunstvo. Pesnitev je nastala leta 2009 kot posledica ponižanja, ki ga je pesnik doživel na peruansko bolivijski meji in o katerem je spregovoril v intervjuju za Poiesis: »Stal sem tam, prepoten, v vrsti, s svojim resničnim malteškim potnim listom v rokah. Ko sem končno prišel na vrsto, sem pokazal potni list vojaku, ki mu je z ramena visela puška. Butasto je pogledal platnico potnega lista: »Malta??! Malta??!« In začel kot zmešan otresati z glavo levo in desno in z vedno bolj povišanim glasom klicati svoje vojaške kolege. (…)  Negotovost situacije in brezbrižnost ostalih vojakov sta bili resen preizkus za moje živce, vse dokler ni v temačnem kotu sobe starejši vojak udaril z dlanjo po mizi, vidno vznemirjen: »MALTA!« Poleg njegove roke je bil spisek držav in ob vsaki državi je bila zapisana cena vstopne vize. Tri tedne pred potovanjem sem prebral na spletu, da se z malteškim potnim listom lahko vstopa v Bolivijo brez plačila, a očitno so v vmesnem času uvedli plačljive vize in jaz sem bil prvi Maltežan, ki je prišel do njih po tej spremembi.(…) Vojak pri pultu me je obvestil, da lahko plačam vizo tudi v dolarjih, znašala je 55 dolarjev, da pa jim moram dati točno vsoto, saj nimajo drobiža. Ker sem imel pri sebi le bankovec za 100 dolarjev, sem porabil naslednjih dvajset minut za pogajanje z ljudmi v vrsti, marsikdo od njih je bil iz ZDA. Vsakič ko sem koga prosil za drobiž, sem se počutil bolj in bolj ponižanega, absurdnega, odvečnega. Kmalu sem se utrudil od razlaganja, kje je Malta, mislim, da nisem nikoli dal toliko lekcij iz zemljepisa v tako kratkem času!« Pripetljaj bi lahko postal s časoma zabavna anekdota, kot je to postalo toliko drugih nam še ne tako nazaj dobro znanih pripetljajev s takratne jugoslovansko italijanske meje, toda Cassar je osebno izkušnjo povzdignil na raven univerzalnega: »Seveda je ta osebna prigoda le vrh ledene gore. Državljani in prebivalci s tako imenovanega »globalnega juga« jo odnesejo precej slabše …« (Pogovor z Antoinom Cassarjem).

Potni list je torej pesnitev z namenom in tega ne skriva: še istega leta je izšla v originalu, torej v malteščini, natisnjena v obliki malteškega potnega lista, dobiček od prodaje pa je šel nevladnim organizacijam, ki skrbijo za pomoč beguncem. Od takrat je izšla v enajstih jezikih, vedno pa je sledila po svoji podobi in namenu originalni izdaji – slovenska izdaja tako spominja na slovenski potni list.

Allan Edgar Poe je v eseju h Krokarju napisal, da naj bodo dolge pesmi sestavljene iz krajših pesmi, saj v nasprotnem primeru lahko kaj hitro izgubijo potrebno poetično napetost. Antoine Cassar se tega dobro zaveda – Potni list je sestavljen iz daljših in krajših delov, ki pa hkrati tvorijo koherentno celoto. Kolikor je delitev na kitice smiselna in utemeljena v samem tekstu, pa je nemara za branje pesnitve pomembnejša druga delitev, delitev na večje pomenske in poetične enote, ki nas vodijo skozi različna razpoloženja, od toplih prijateljskih tonov v prvem delu, prek ostrejših, jeznih tonov v osrednjem delu, do ponovno prijateljskih tonov v zadnjem delu pesnitve.

Potni list nas zmami v svoj ris že s prvimi verzi, ko nam pove, da je to, kar bomo prebrali, naša ali tudi naša zgodba: » … tvoje so te zgodbe, zgodbe nestanovitnega peska, sipin, ki se bližajo razpuščenih las v vetru …«. Vendar pa to ne pomeni, da smo priča manipulaciji, saj smo v naslednji kitici priča prošnji za dovoljenje:

» tvoja je ta drobna knjiga, narejena iz korenin in vej, ki ponovno poganjajo z vsake strani,
 
 /…/
 
z reliefnim zemljevidom sveta, brez gub in pregibov, okroglim, natančnim, s središčem v Tihem oceanu, in nepopačenim,
 
če mi dovoliš, ti ga bom naslikal na hrbet
ali narisal polobli na tvoje prsi.«
 

Pesnitev se nam torej izroča v dar, je darilo in ne toliko darilo avtorja teksta, kot darilo samo po sebi. Ali če povem drugače: pesnitev se nam izroča v dar kot pesniški tekst, kot konkretna knjiga in prek tega tudi kot projekt za pomoč beguncem, v kar nas prepričajo verzi iz četrte kitice, v katerih najdemo opis naslovnice knjige:

»Tvoj je
ta potni list
za vse ljudi,
z mavrično zastavo in znakom ptice selivke, ki obleta svet,
napisan v kateremkoli jeziku hočeš, v knjižnem ali v narečju,
v modri barvi oceana ali v barvi posušene krvi ali črnega premoga, izbira je
         tvoja …«
 
Omenjena samonanašalnost knjige je ena njenih bistvenih značilnosti in tudi odlik, saj z njo avtor »pesniški potni list« oddeli od vseh drugih potnih listov, s čimer se pred našimi očmi osamosvoji tudi pesnitev sama oziroma prestopi iz polja zgolj utilitarne poezije, v kar lahko tovrstni pesniški teksti mimogrede zdrsnejo, v polje poezije kot »končnega pomenskega sveta«, torej takšne poezije, ki se izmika ideološkim opredelitvam, temveč raje ideologije jemlje za svoj predmet upesnjevanja. Ta oddelitev od »političnih« potnih listov se zgodi na več ravneh:

 
» … nesi ga kamorkoli hočeš, pot je varna in prosta, vrata odprta na stežaj,
brez strahu lahko vstopiš in odideš, nihče te ne bo ustavil …
 
/…/
 
Nikogar (ni), ki bi te ošinil s pogledom ali srepo bolščal vate zaradi BDP-ja na
         prebivalca nacije, ki so jo pustil za sabo,
nikogar, ki bi te ožigosal kot tujca, priseljenca, kriminalca, ilegalnega imigranta
ali državljana tretje države, nihče ni državljan tretje države,
nikogar ni, ki bi ti rekel čefur, cigan, zamorec, poševnooki, šipec, žid …«
 
V tople tone se tu že začnejo vrivati ostrejši toni. Tako nimamo opravka z naivno željo po tem, da bi »v svetu zavladal mir«, ampak Potni list razliko gradi na zavesti o nepravičnosti in tudi nerazumnosti, ki urejata področje človekovih migracij. Ta razlika pa se ne dogaja samo na deklarativni ravni, ampak tudi na popolnoma pesniški ravni, v kolikor ritem razumemo kot eno bistvenih določil poezije. V Cassarjevi pesnitvi najdemo niz referenc na druge pesnike in druge pesmi, najbolj očitno na Walta Whitmana, na čigar pesmi spominja Potni list s svojimi dolgimi verzi, ki so predvsem v osrednjem delu tudi polni naštevanja. Smo torej v svetu poezije, toda takšne poezije, ki se vzpostavlja kot proti govor ne z izogibanjem na primer birokratski govorici, ampak tako, da to govorico sprejme vase in prek zamenjave konteksta vzpostavi razliko do nje. V osrednjem delu najdemo verze:
 
»Nesi ga kamorkoli hočeš, ni potrebe, da bi ga kazal …
 
/…/
 
ni potrebe po cédula de identidad s tvojim umazano črnim prstnim odtisom,
         razlagi življenjskih peripetij in nizkotnosti, vtaknjenih za črne rešetke,
ni potrebe po titre de séjour, Cartão de Cidadão, Лична карта, gültiger
         Personalausweis ali Občiansky preukaz …«
 
Potni list je v originalu res napisan v malteščini, toda v njem odmevajo tudi drugi jeziki. Antoine Cassar je kot večjezični avtor svoje prve pesmi pisal v več jezikih hkrati, medtem ko je prav Potni list tista pesem, ki jo avtor sam razume kot napisno zgolj v malteščini. V že omenjenem intervjuju tako pravi: »Če sem pisal samo v angleščini ali španščini ali v katerem koli drugem jeziku, me je to puščalo nepotešenega – občutek sem imel, da se ne izrazim tako, kot bi se rad. Tako sem začel eksperimentirati z večjezičnimi soneti, pri čemer sem rimal angleške, španske, italijanske in francoske besede. Kmalu so ti mużajki prerasli okvire eksperimenta in postali oblika izražanja in izkušanja.« Večjezičnost pričujoče pesnitve je tako po eni strani res dolg avtorjevi pesniški preteklosti, po drugi strani pa pomemben sestavni del samega teksta.
 
Vprašanje, ki se mi tu postavi, je, kdo pravzaprav ta tekst govori. Govori ga persona, ki je v našem primeru pesnitev sama oziroma knjiga, ki jo držimo v rokah. Ta je namenjena vsem ljudem, ne glede na njihovo barvo kože, spol, nacionalnost, in teži v smer brezčasnosti in to ne le okviru svoje nedvomne pesniške vrednosti. V predzadnji kitici Potnega lista beremo:
 
»Tvoj je, stari ali novi prijatelj, po poreklu in bogastvu,
narejen si iz iste snovi kot jaz, velik, slan in poln, magneten, neodvisen, močan in svoboden,
z gibljivimi palci na rokah in z edinstveno zmožnostjo presojanja,
državljan ali državljanka z istega bleščečega kamna, tvoja vrednost ni
         sorazmerna s številom prebivalcev tvoje države, te široko razprte
roke, ki ti jih nudim, ne nudim v imenu Evrope ali Slovenije, ampak v svojem
         imenu in v imenu vseh nas …«
 
Stališče, s katerega so izgovorjene besede pesnitve, s katerega je oblikovana sama knjižica, s katerega je nenazadnje Potni list oblikovan tudi kot družbeni projekt, je preprosto rečeno stališče človečnosti in smer, v katero kaže, je svoboda. V tem pogledu se Potni list približuje tudi znameniti pesmi Paula Eluarda Svoboda, o kateri je na strani Kud Kdo zapisal Brane Senegačnik: »Pesem je bila napisana leta 1942 in Paul Eluard je bil angažiran v odporniškem gibanju: očitno je, da je primarni pomen svobode v tej pesmi – s tem pa tudi primarni smoter te pesmi – družbenozgodovinski. In vendar se mi zdi prav tako nedvomno, da je v njej slišati nekaj več: nepomirljivo človekovo gnanost k svobodi, ustvarjenost za svobodo, skorajda čudežno moč sile, ki preveva vse njegovo bitje, ga tako rekoč ponovno rojeva in osmišlja vse življenje.«

Povedano še kako velja tudi za Cassarjevo pesnitev – kolikor govori o političnih mejah prav toliko govori tudi o kulturnih mejah, torej mejah v naših glavah, in iz njih izvirajočem nasilju, ki ga zganjajo nad migranti posamezniki in institucije, ki jim ti posamezniki služijo; hkrati pa tudi že presega te okvire, saj nagovarja v nas tudi – rečeno s Senegačnikom – »nepomirljivo človekovo gnanost k svobodi, ustvarjenost za svobodo«.

Potni list me je tako že ob prvem branju nagovoril. Najprej seveda s svojim zanosnim ritmom in širokim spektrom podob, ki segajo od lirskih slik, ki spominjajo na podobe iz japonske in kitajske lirike, do brutalnih, po krvi, znoju, strahu in scalnici zaudarjajočih podob in so pisane na sledi anti-kulture ali celo anti-poezije. Nagovoril je mojo osebno izkušnjo z mejami: kako sem bil na znamenitem Simplon ekspresu v devetdesetih letih minulega stoletja priča prihodu italijanskih specialcev s psi, ki so z vlaka dobesedno vrgli ženske iz BiH, ki so takrat delale v Italiji, ter jim odvzeli dovoljenja za delo in bivanje v državi; ali pa ko sem se prav tako v devetdesetih počasi pomikal v Dovru v daljši in venomer zatikajoči se vrsti vseh tistih, ki nismo bili državljani EU, torej priviligiranega dela sveta; ali pa ko so mi v Citéju v Parizu sredi posmehovanja meni in dekletu izdali odredbo, da moram v 48. urah zapustiti državo, ker sem bil pač iz neprave države, torej takšne, katere BDP ni ustrezal merilom EU. Potni list je tako postal v hipu tudi »moja pesem«, pesem, ki govori tudi v mojem imenu in zame, in hkrati hranilo mojega upanja in zaupanja v odprt svet. Potni list se po verzih, polnih strašljivih podob, kjer ne skriva svoje jeze nad begunsko situacijo, ponovno vrne k toplemu tonu prvih kitic, tokrat je ta dopolnjen z občutkom olajšanja in vero v odprtost:

»Tvoj je
ta potni list
za vse ljudi in za vse dežele,
nesi ga kamorkoli hočeš, zanj ne potrebuješ žiga ali vize,
lahko odideš ali ostaneš, kot te je volja, nikoli ne bo potekel,
lahko ga prekličeš, saj ni last vlade, grofa ali kraljice, ali pa jih lahko imaš več
         kot enega,
če želiš, ga lahko pustiš doma ali ga vržeš v smeti, nihče te ne bo vprašal po
         njem,
če želiš, ga lahko vržeš v morje in gledaš, kako odteka črnilo, kako
         razpadajo strani in kako se žalost na tvojem starem obrazu raztaplja v valovih in soli,
če želiš, ga lahko vržeš v zrak in gledaš, kako prhuta in leti v vetru,
in te ponese, če želiš,
s seboj. »
 
Potni list Antoina Cassarja je – kot zapiše pesnik – potni list za vse ljudi in za vse dežele. Je neuporaben, tako kot je neuporabna poezija in zato tudi univerzalen, tako kot je univerzalna poezija. Prav zato je Cassarjev Potni list anti-potni list: ker nas ne vodi prek nobene meje, nas vodi prek vseh meja, tudi prek tiste, katero si kljub trudu ne more prilastiti noben – rečeno z Louisom Althusserjem – ideološki ali prisilni aparat države, in ki se vzpostavlja prav v poeziji in s poezijo, seveda s ciljem da bi prečkali tudi to.

Lavrica, 4. april 2019

Citati iz pesnitve Potni list so iz istoimenske več jezične knjige, ki je leta 2018 izšla pri založbi Sanje. Po angleškem prevodu Alberta Gatta in Antoina Cassarja sta jo prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič.

Peter Semolič

Peter Semolič

Peter Semolič je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in roman za otroke "Tipkarski škrat Pacek", s svojim delom pa je uvrščen v okoli petdeset antologij tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado (1997) in Nagrado Prešernovega sklada (2001). Je soustanovitelj pesniškega bloga "Poiesis" in ustanovni član Kulturno umetniškega društva Poiesis. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.

Foto (c) Nina Medved
Peter Semolič