Pogovor z Antoinom Cassarjem

Rodil si se v malteški družini v Londonu. V tvoji pesmi Kamen berem verze: »Moj najstarejši in najljubši / spomin, / (mislim, da mi je bilo pet let), / je, ko sem se sam igračkal v kotu / predmestne londonske hiše …«. Kako se spominjaš svojega otroštva in kako vpliva na tvoje pisanje, pesnjenje?

Hvala, da si me spomnil na Kamen. Prva polovica pesmi je nevtralen, a živ spomin name, kako sem potopil roko v zemljo pod visokim kaktusom, ki je stal za klavirjem moje mame, in na plan potegnil kamenček, ki je bil videti kot Zemlja, povohal sem ga, ga celo vtaknil v nos in ga potem izgubil – ne vem, ali mi je padel iz nosu ali pa sem ga nekako vdihnil ali pogoltnil. To se je zgodilo v Londonu, kjer sem živel do svojega osmega leta, preden sem se preselil k starim staršem v majhno vas na Malti, kjer sem preživel najbolj srečna leta svojega življenja. Pri trinajstih sem se bil prisiljen vrniti v Anglijo, kjer sem končal v dijaškem internatu.

Del mojega otroštva in mladosti, ki sem ju preživel v Angliji, je prepreden s travmami. Moja zadnja knjiga, Erbgħin Jum (Štirideset dni), je za knjigo dolga pesnitev o nasilju v družini, depresiji, hoji kot načinu zdravljenja. Obstaja kliše, ki pravi, da pišemo knjige, ki si jih želimo brati; to bi spremenil in rekel, da pišemo knjige, ki bi jih morali prebrati. Zelo težko sem si priznal, da sem moral napisati prav to in takšno knjigo. Veliko let sem bil prepričan, da bi bilo pisanje o ranah iz otroštva in družinskih razprtijah, ki so bile zelo hrupne, banalno. Pisal sem o jezikih, zemljevidih in mejah, v navideznem prepričanju, da sem »prerasel«, kar sem dolgo imel za čustveno in nepomembno melodramo. Kot tako imenovan »otrok tretje kulture«, ki mu je neudobno znotraj meja enega samega jezika ali nacije, sem tudi v te pesmi vnašal del sebe, toda hkrati sem si do določene mere sposojal tudi stiske drugih. Po postopnem in vendar dolgotrajnem zdrsu v depresijo, sem neke noči jeseni 2014 dosegel dno. To je bil trenutek, ko sem se moral soočiti s svojimi lastnimi pošastmi, preden bi se nezavedno znašel v kletki genetske pogojenosti in postal pošast tudi sam.

Si več jezičen, a kolikor vem, poezijo pišeš predvsem v malteščini. Zakaj si izbral prav malteščino? In kako vidiš oziroma doživljaš razmerje med jezikom in poezijo? Za nekatere pesnike je poezija isto kot jezik, za druge pa obstaja med njima pomembna razlika …

Pisanje poezije sem začel resno jemati pri šestindvajsetih letih, torej kot način življenja in ne zgolj kot hobi, in to ravno v času, ko sem se po nekaj letih življenja v Madridu vrnil na Malto, da bi se ponovno naučil jezika. »Jezika svoje babice« nisem govoril že trinajst let, kaj šele da bi pisal v njem. V tistem času nisem vedel, v katerem jeziku naj bi pisal. Če sem pisal samo v angleščini ali španščini ali v katerem koli drugem jeziku, me je to puščalo nepotešenega – občutek sem imel, da se ne izrazim tako, kot bi se rad. Tako sem začel eksperimentirati z večjezičnimi soneti, pri čemer sem rimal angleške, španske, italijanske in francoske besede. Kmalu so ti mużajki prerasli okvire eksperimenta in postali oblika izražanja in izkušanja. Odlično so delovali kot performans, toda pri branju so delovali nekoliko preveč eksotično. Zanimivo pa je, da so ti soneti, kot je nekoč pripomnil moj dober prijatelj in pesniški sopotnik Adrian Grima, težili k temu, da se udejanijo v malteščini.

Moja zadnja večjezična pesem je pripeljala »métissage« do skrajnega roba – Merħba, pesem o gostoljubju, v njej bralca-popotnika toplo sprejmejo različne družine z vsega sveta, pesem je delno večjezična (v njej uporabljam izraze iz turističnih vodnikov), delno pa je enojezična (pisana je v malteščini, saj upesnjujem v njej družinske zgodbe in anekdote). V tistih letih mi je malteščina trkala na vrata, dokler ni tiho vstopila. Jean Portante me je opogumil, da bi svoje različne jezikovne jaze ubesedil v enem samem jeziku in čeprav sem rabil kar nekaj časa, da sem lahko udejanil njegov nasvet, sem mu zanj globoko hvaležen. Ko sta mi umrla stara starša, sem se že navadil pisati v jeziku svoje babice, in napisal sem elegijo za vsakega od njiju.

Vse od takrat pišem predvsem v malteščini in občasno v angleščini (v angleščini pišem predvsem popotne pesmi). Tako Potni list vidim kot enojezično v malteščini pisano pesnitev, z nekaj večjezičnimi dodatki. Ko sem se lotil pisanja Štiridesetih dni, sem to, da sem jih pisal zgolj v malteščini, doživel kot katarzo. Vse do osmega leta me je malteščina strašila, saj je bila zame jezik nasilja in zastraševanja v družini. Toda v poznih tridesetih sem sklenil premirje z malteščino, ki sem jo slišal kot otrok. Premirje, ne maščevanje. Torej neko obliko jezikovne in čustvene osvoboditve.

Mamljivo je poezijo videti kot poseben jezik, sestavljen iz podob, metafor, ritma in toka čustev … Toda četudi govorimo o »vizualni poeziji« (pantomima, gledališče, film …), težko razumemo poezijo kot ločeno od jezika, saj jezik ostaja njena »materia prima«. In »materia prima« jezika je dih – zrak in voda. Verjamem, da je poezija nekaj fizičnega, ne samo intelektualnega. Rad vidim, da sta zvok in ritem bistveni del pomena pesmi. Aliteracije, rime na pravem mestu, prestopni verzi in prekinitve, zamolki … ko jih uporabimo na učinkovit način, ta »orodja« postanejo precej več kot samo zunanja, površinska dekoracija. Vplivajo tako na telo pesmi kot tudi na telo bralca/poslušalca.

Kdaj in zakaj si pravzaprav začel pisati poezijo? Kateri pesniki in pesnice so najbolj vplivali nate?

Mama mi pravi, da sem pri treh letih začel pisati kratke zgodbe o dobrodušnih pošastih, ki jih je risala v star dnevnik. Ne spomnim se, kdaj sem začel pisati poezijo, prav tako pa se ne spomnim časa, ko je bila poezija zame nekaj oddaljenega. Morda v obdobju, ki sem ga preživel v internatu. Sovražil sem lekcije iz angleške literature, to pa zato, ker sem imel res starinske učitelje, katerih pristop k snovi je bil pogosto precej domoljuben. Seveda je bil Shakespeare zelo pomemben avtor, toda kdo lahko trdi, da naj bi bil največji pesnik vseh časov prav v vsakem jeziku? Kaj pa Petrarka, Dante, indijski epi? In ali je to sploh pomembno? Kolonialistični pristop h književnosti je zame prav nasproten duhu same književnosti.

Med pesniki, ki so najbolj vplivali name, sta na prvem mestu Neruda in Whitman in njunih del se nikoli ne naveličam prevajati v malteščino. Obstaja nekaj pri Nerudi, pri njegovem ritmu in sintezi, še posebej v njegovih političnih pesmih in Prvinskih odah, kar odmeva v meni na popolnoma fizični ravni in skozi fizično telo tudi v tem, čemur lahko rečeš duša, duh ali kako drugače. Whitmanov Salut au Monde, ki ga je pisal medtem, ko je vrtel globus, je vznemirljiv in brezmejno poln upanja. Njegova Pesem o sebi ali pa Pesem o odprti cesti, sta bili zaradi svojega odprtega odnosa do sveta in slavljenja možnosti, dolgo časa ključni pesmi zame.

V malteščini veliko dolgujem Immanuelu Mifsudu. Njegovo delo je v marsičem vplivalo na mojo generacijo s svojo liričnostjo, s svojo odkritostjo, s svojo fizičnostjo in kreacijo nečesa močnega iz nelagodja in klavstrofobičnosti. Močno dvomim, da bi brez njegove štirivrstičnice Potni list, napisal svojo pesnitev z istim naslovom. Mifsudovo pesem tudi uporabim za motto k svoji knjižici. Še pomembnejše pa je vplival name z obliko (s svojim enajstercem, ki ga včasih rima, večinoma pa ga uporablja na način blank verza) in s pristnostjo – Mifsudov cikel pesmi V bolnišnici norih ljudi (ki ga najdemo v zbirki Čakajoča Penelopa) me je opogumil, da sem začel pisati Štirideset dni in jih potem tudi objavil.

Pišeš daljše pesmi, kot je na primer Kamen, toda tudi pesmi v obliki haikuja. Kako pristopiš k pesmi, skozi vsebino ali skozi obliko? Kaj ti predstavlja večji izziv, oblika ali vsebina? In kako pravzaprav pesem pride k tebi?

Haikuje sestavljam v času, ko ne morem pisati, s tem ohranjam ostrino svojih metafor. Zame mora haiku vsebovati presenečenje – dva elementa se srečata ali pa se ne, in dasta presenetljiv rezultat. Iz tega izvira bogastvo in večpomenskost. Borges je napisal le sedemnajst haikujev – vsaj kolikor vemo – in sicer po svojem potovanju v poznih letih na Japonsko, toda zame je eden najboljših hajinov, piscev haikujev, saj je ta princip doumel do potankosti.

Veliko svoje poezije sem napisal v pravilnih oblikah, toda sebe ne smatram za formalista; moje popotne pesmi so pisane na primer v prostem verzu. Toda ko pišem v pravilni obliki, jo razumem kot bistven del vsebine. Rime (spet seveda na pravih mestih, ne samo same sebi namenjene), lahko ponudijo resnično divje in nepričakovane asociacije. Ko izberem rimo, pride do neke vrste Rorscachovega efekta – kot da bi nekaj globoko osebnega obstajalo v jeziku in to še preden si se tega zavedel. V tem pogledu oblika pomaga, da pride na površje vsebina, ki bi drugače ostala skrita. Štirideset dni sem moral napisati v enajstercu in sicer zaradi ritma hoje in zaradi tega, da sem jezo kanaliziral na nek urejen način.

V enem od osmih Haikujev brez mej zapišeš: »Letališče. Fant skoči / prek ograje na carini. / On ne pozna meja.« In decembra 2009 si začel s projektom Potni list – gre za poetični »anti-potni list« za svet brez meja (od leta 2018 ga imamo v prevodu na voljo tudi slovenski bralke in bralci, izšel pa je v prevodu Vere Pejovič in Petra Semoliča pri založbi Sanje). Kdaj in zakaj si začel »sanjati« svet brez mej? In četudi imamo Potni list zdaj tudi v slovenščini, ali lahko projekt nekoliko bolj podrobno predstaviš slovenski publiki?

To je zelo zelo dolga zgodba! Vse od svojega osmega leta dalje nisem nikoli živel več kot pet let skupaj v eni sami državi ali v enem samem jeziku. Bil sem priviligiran z malteškim »šengenskim« potnim listom, zato sem – birokratsko rečeno – lahko svobodno migriral, vseeno pa sem doživljal ksenofobijo v vsaki od šestih držav, v katerih sem živel, tudi na Malti, kot večni migrant in sicer zaradi mojega tujega naglasa. Zato sem kmalu izkusil tako fizično kot mentalno klavstrofobijo in kot protiutež temu stanju sem skušal odpreti prostor v poeziji.

Slovenska izdaja pesnitve “Potni list” (založba Sanje, 2018, prevod Vera Pejovič in Peter Semolič)

Potni list sem začel pisati leta 2009, ko sem z nahrbtnikom potoval po Južni Ameriki, nekaj tednov po ponižanju, ki sem ga doživel v vasici, z imenom Kasani, na bregu jezera Titicaca, na peruansko bolivijski meji. Stal sem tam, prepoten, v vrsti, s svojim resničnim malteškim potnim listom v rokah. Ko sem končno prišel na vrsto, sem pokazal potni list vojaku, ki mu je z ramena visela puška. Butasto je pogledal platnico potnega lista: »Malta??! Malta??!« In začel kot zmešan otresati z glavo levo in desno in z vedno bolj povišanim glasom klicati svoje vojaške kolege. »Malta? Malta? Malta? Maltaaa??!« Njegovo vedenje, ki je bilo, kot bi ga vzel iz risanke, njegove izbuljene oči, so me spravile v večje nelagodje kot pa njegovo neznanje zemljepisa; to je bilo do neke mere po moje celo opravičljivo: po površini je Titacaca približno sedemindvajsetkrat večje kot pa celotna površina otokov, ki sestavljajo Malto.

Negotovost situacije in brezbrižnost ostalih vojakov sta bili resen preizkus za moje živce, vse dokler ni v temačnem kotu sobe starejši vojak udaril z dlanjo po mizi, vidno vznemirjen: »MALTA!« Poleg njegove roke je bil spisek držav in ob vsaki državi je bila zapisana cena vstopne vize. Tri tedne pred potovanjem sem prebral na spletu, da se z malteškim potnim listom lahko vstopa v Bolivijo brez plačila, a očitno so v vmesnem času uvedli plačljive vize in jaz sem bil prvi Maltežan, ki je prišel do njih po tej spremembi. »Usteeed tiene que pagaaar… cuatrocientosnoventayocho bolivianos…« Bil sem preveč napet, da bi bil sposoben preračunati 498 bolivianov v evre in niti ne vem več, ali se spomnim prave vsote; spomnim pa se strahu pred to večmestno številko in občutka nemoči pred tem, če je vojak slučajno zahteval od mene podkupnino, kot tudi vse bolj pospešenega bitja svojega srca.

Smejoči se vojak pri pultu me je obvestil, da lahko plačam vizo tudi v dolarjih, znašala je 55 dolarjev, da pa jim moram dati točno vsoto, saj nimajo drobiža. Ker sem imel pri sebi le bankovec za 100 dolarjev, sem porabil naslednjih dvajset minut za pogajanje z ljudmi v vrsti, marsikdo od njih je bil iz ZDA. Vsakič ko sem koga prosil za drobiž, sem se počutil bolj in bolj ponižanega, absurdnega, odvečnega. Kmalu sem se utrudil od razlaganja, kje je Malta, mislim, da nikoli nisem dal toliko lekcij iz zemljepisa v tako kratkem času! Na srečo sem naletel na prijazno ameriško dušo, ki mi je zamenjal bankovec, plačal sem tistih 55 dolarjev in bil nagrajen z vizo za trideset dni. Z razliko od mene pa so drugi državljani EU dobili vize za devetdeset dni in to brezplačno. Zato pa so morali državljani ZDA plačati 160 dolarjev in kasneje sem izvedel zakaj – preprosto zato, ker morajo Bolivijci plačati za vize za v ZDA natanko isto vsoto, 160 dolarjev, pri čemer jim niti ne zagotovijo, da bodo vizo tudi dobili. Simptomi teh otroških igric med nacionalnimi državami, kjer je posameznikova svoboda gibanja odvisna le od bileteralnih sporazumov ali nesporazumov med vladami pogosto prizadene prav njihove državljane.

Ko sem odšel s carine, sem vzel avtobus do vasi Copacabana in kar nekaj časa sem porabil, da sem se pomiril. Nisem bil samo jezen, ampak me je bilo tudi sram, da sem obtožil pri sebi vojake, da so od mene hoteli podkupnino – opravljali so samo svoje delo, kar se mi je kasneje potrdilo na spletu, kjer sem prebral, da so se pogoji za vstop malteških državljanov v Bolivijo spremenili. Ko sem končno prišel v sobo v hostlu, sem stopil naravnost k oknu in se končno pomiril, ko sem gledal, kako sonce lenobno tone v speče vode jezera Titicaca.

Seveda je ta osebna prigoda le vrh ledene gore. Državljani in prebivalci s tako imenovanega »globalnega juga« jo odnesejo precej slabše, razen če se po kakem slučaju ne valjajo v denarju. Dejansko je vrednost državljanstva tesno povezana z bogastvom – proporcionalno je povezana z višino nacionalnega bruto proizvoda -, in je posel sam po sebi: obstajajo svetovalna podjetja, ki so specializirana za ponudbo »načrtovanja državljanstva« bogatim posameznikom, katerim ponujajo tako imenovana »častna državljanstva«, ki jim bodo dovoljevala, da bodo svobodno potovali in sklepali posle po vsem svetu. Tako je vse od leta 2014 naprodaj malteški »zlati potni list« in sicer tako imenovanim UHNWI (Ultra High-Net Worth Individuals) za 650,000 evrov plus vložek v nepremičnino. To je šengenska rdeča preproga za velekapitaliste, medtem ko je modro morje med Malto, Lampeduzo in Libijo postalo vodno pokopališče.

Dva tedna po tej nezgodi, ko sem hodil po čilski Patagoniji, sem napisal prvih nekaj verzov pesnitve Potni list. Potem sem se vrnil v Luksemburg in porabil dva tedna za raziskovanje in pisanje, to sem počel ponoči, zato sem se zjutraj hodil v pisarno kot kak zombi. Ko sem pesem končal, sem v slabem tednu oblikoval in natisnil knjižico in jo izdal v sodelovanju z več malteškimi nevladnimi organizacijami, pa tudi igralci in pisatelji. Od takrat je bila pesnitev objavljena v enajstih jezikih, prirejena za gledališče, uglasbena, dobiček od prodaje pa gre organizacijam, ki skrbijo za pomoč beguncem.

Po terorističnih napadih v Parizu in po zastraševanju, ki se je posledično pojavilo v množičnih medijih, si začel s stranjo na Facebooku Spread poetry, not fear (sestrsko stran je pod naslovom Širi poezijo, ne strahu ustanovila Katja Kuštrin v okviru Poiesis). Ali verjameš, da poezija ima moč, da se zoprstavi govoru strahu, ki ga proizvajajo politiki in mediji?

Kako bi si želel, da bi imel čas, da bi lahko razvil ta projekt! Nastal je spontano, neke noči, ko sem se odpravljal spat, kot odgovor na paranojo, ksenofobijo in manipulacijo, ki je preplavila družbena omrežja. Delil sem pesmi, ki so meni in drugim pomagale najti tolažbo in pogum pred vsem, kar se je dogajalo. Projekt je našel odmev pri mnogih že takoj ali pa nekaj mesecev kasneje. Po slovenski (Hvala!), hrvaški in nizozemski strani sem načrtoval še nekaj strani, a žal nisem prišel do tega. Zdaj občasno delim pesmi na tej strani kot odgovor na tekoče dogajanje, toda nekega dne bom projektu posvetil pozornost, ki si jo zasluži.

Osebno mislim, da je marsikaj od tega, kar sem napisal, namenjeno premagovanju strahu – strahu pred mejami, pošastmi iz otroštva, pred tem, da bi sam postal pošast. In v zgodovini pesništva je ogromno primerov, ko je poezija postala oblika protesta proti institucionalno proizvedenem zastraševanju. Žalni sprevod ob Nerudovem pogrebu je tako prevzel obliko tihega poetičnega protesta proti Pinochetu in njegovi vojaški hunti. Na Trgu Tahrir so med Egiptovsko revolucijo delili med ljudi pesmi pesnika Tamim al-Barghoutija in kmalu so postavili tudi velike zaslone, da je lahko iz tujine recitiral ljudem svoje pesmi.

Trdno verjamem v poezijo kot gibalo aktivizma in tudi v poezijo kot samoterapijo. S tem, ko sem oblikoval stran Spread poetry, not fear, sta se ti te dve moji prepričanji spojili. Občutil sem neskončno zadovoljstvo v tipkanju in deljenju pesmi, tako sodobnih kot pesmi iz preteklosti, ki so me navdihovale s pogumom: Nerudova Rad bi živel; Pesem Kaj cenim Errija de Luce; Angina Pectoris Nazima Hikmeta. Vsaka od teh pesmi obrne strah na glavo s svojim ritmom, podobami in metaforami. Vsaka od njih mi pomaga, da razvežem vozel v svojem trebuhu s tem, ko kanalizira moja čustva. Vsaka od njih je lirični pogled na življenje, ki pomiri pošasti v nas samih.

Na svojem blogu si objavil zapis O poeziji kot terapiji (https://antoinecassar.net/2014/12/04/on-poetry-as-therapy/) – razširjenega lahko preberemo tudi na Poiesis. Ideja o poeziji kot terapiji ni nova, a po mojem mnenju med pesniki ni najbolj priljubljena. Na kakšen način lahko mislimo poezijo kot terapijo ne da bi poezijo pri tem dejansko spremenili v terapijo, torej v dnevnik naših tegob?

Nekoč sem v Avstraliji opazil poezijo na polici v lekarni – šlo je za knjigo Rumijevih pesmi. Bil sem veselo presenečen, spoznal pa sem tudi to, da je to, da se je poezija znašla v lekarni, smiselno. Obstaja pesem Jacka Hirschmana Pot, h kateri se vedno znova vračam. Našel sem jo v časopisu knjigarne Shakespeare and Company v Parizu leta 2010 in vse od takrat jo nosim s seboj, v denarnici, skupaj s svinčnikom napisanim prevodom v malteščino, če bi jo slučajno hitro potreboval, kot če bi nosil zdravstveno izkaznico. Kar nekajkrat me je rešila pred temnimi globinami.

Lahko razumem, da ljudje čutijo odpor do osebno izpovedne poezije, saj včasih zna ta delovati precej grobo in morda niso pripravljeni nanjo. Pesmi rabijo čas – ne samo za pisanje, ampak tudi za branje, saj morajo priti v tvoje življenje ob pravem trenutku. Danes lahko cenim poezijo Alejandre Pizarnik, toda še pred petimi leti bi se ji nemara izognil, saj bi se mi zdela preveč neposredna. Po drugi strani pa je lahko osebno izpovedna poezija tudi preveč popustljiva do sebe, preveč splošna ali pa preveč specifična in kot takšna ne omogoči bralcu in bralki, da bi se z njo identificirala. Instagram je poln terapevtskih »mini pesmi«, ki pa jim manjka obrtniškega znanja in metaforike, in ki mečejo slabo luč na osebno izpovedno poezijo. Toda na tisoče, na milijone ljudi odgovarja na te objave, kar kaže na to, da obstaja neka splošna potreba in želja po takšni poeziji.

In zagotovo osebno izpovedna ali terapevtska poezija ne rabi biti nujno zelo neposredna. Obstajajo tudi drugi načini, kako lahko izrazimo žalost ali travmo, bodisi s pomočjo simbolike in alegorije, bodisi, da napišemo pesem v tretji osebi. Toda osebno menim, da ta vrsta poezije deluje najboljše takrat, ko je najbolj neobdelana.

Živiš med Luksemburgom in Malto. Ali mi lahko za konec najinega pogovora poveš nekaj malega o sodobni malteški poeziji? Katere so njene glavne značilnosti in kakšen je družbeni položaj pesništva na Malti?

Malteška poezija cveti, tako v tiskani obliki kot tudi na pesniških večerih. Tu je pomembna organizacija Inizjamed, ki mesečno organizira odprta branja in nekatera teh branj poveže tudi z glasbo, fotografijo, filmom … Verjamem, da je vsaj za mojo generacijo kot tudi pri mlajših značilno, da smo se hitro odvrnili od še ne tako davnega romantičnega pogleda na poezijo kot nacionalno konstuitivno k bolj sodobnemu in liberalnemu pogledu na pesništvo. Nimam sicer nobene statistike, toda imam občutek, da je poezija, ki jo pišejo ženske (Maria Grech Ganado in Nadja Mifsud kot najvidnejši predstavnici) veliko bolj brana kot pa poezija, ki jo pišemo moški. Temu je tako zato, ker je njihova poezija bolj drzna, bolj prelomna, saj odpira prostore, ki so bili dolgo časa tabuizirani.

Letošnje leto je še posebej vznemirljivo za bralce in bralke malteške poezije. Elizabeth Grech je pravkar objavila svoj prvenec Bejn baħar u baħar (Med morjem in morjem), gre za kratke za kratke pesmi, ki so hkrati elegantne in pogumne. Immanuel Mifsud je objavil novo pesniško zbirko Madwar sagħtejn u nofs ‘il bogħod mill-ġenna (Okoli dve in pol uri od nebes), kjer je svoj osebno izpovedni verz prenesel na novo raven z naravnost brutalno iskrenostjo. Septembra pa bo izšla zbirka Johna Aquilina, z naslovom Tluq (Odhod), drobna, vendar izjemno močna zbirka pesmi, z metaforami, ki zarežejo res zelo globoko.

 Pogovarjal se je Peter Semolič

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Peter Semolič

Peter Semolič je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in roman za otroke "Tipkarski škrat Pacek", s svojim delom pa je uvrščen v okoli petdeset antologij tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado (1997) in Nagrado Prešernovega sklada (2001). Je soustanovitelj pesniškega bloga "Poiesis" in ustanovni član Kulturno umetniškega društva Poiesis. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.

Foto (c) Nina Medved
Peter Semolič