Pogovor z Nežo Vilhelm

V tvoji biografiji pomembno mesto zavzemajo film in filmski festivali, med drugim si bila pred kratkim med organizatorji festivala delavskega filma Kamerat. Kaj te je pritegnilo k filmu, kako se je začelo tvoje sodelovanje pri filmu?

Neža Vilhelm in Mimi

Ko sem se vpisala na fakulteto, sem začela delati kot podnaslavljalka na RTV-ju. Bila sem tisti človek, ki poskrbi, da se podnaslovi znajdejo tam, kjer je treba. Še isto leto me je kolegica povabila na podnaslavljanje na festival Liffe. Vedno sem rada gledala filme, serije, zato sem vesela, da lahko živim od nečesa, kar mi je všeč. Moje študentsko delo se je razvilo v dolgoletno ljubezen, bi lahko rekla. Začelo se je namreč leta 1996 in traja še danes.

Pri številnih filmskih festivalih (Kino Otok, Festival kratkega filma, Hiša strpnosti, Kamerat …) delujem v različnih vlogah – koordiniram prevajalce, prostovoljce, priskrbim materiale, gradiva za katalog in spletno stran. Pri nekaterih festivalih pa samo prevajam (Liffe, FDF). Slednje je bolj umirjeno, mi daje več časa za ogled drugih filmov in pogovor o njih.

Pri filmu delaš tudi kot podnaslovna prevajalka. V pogovoru s Kätlin Kaldmaa za Poiesis sta se dotaknili specifike tovrstnega prevajanja. V čem je ta specifika?

O tem bi lahko veliko povedala dr. Irena Kovačič, ki se je tudi v svoji doktorski dizertaciji ukvarjala s podnaslavljanjem. Pri podnaslovnem prevajanju smo zelo omejeni s časom in prostorom. V vsakem podnaslovu imamo na voljo nekje med 60 in 70 znakov (sem spadajo tudi presledki in ločila). Naslednja težava pa je bralna hitrost – vemo, da beremo počasneje, kot govorimo. V programih za podnaslavljanje si nastavimo bralno hitrost – koliko znakov na enoto naj bi gledalec prebral. Program nas pa potem opominja, ali smo zapisali preveč znakov, premalo … Ves čas nekaj piska in sitnari.  Pri prevajanju si vedno predstavljamo, da gledalec našega jezika ne zna oz. ga zna slabo. Zato mu moramo v kratkem času in na zelo omejenem prostoru ponuditi bistveno informacijo o tem, kaj je govorec na ekranu / platnu povedal. To je ta zloglasna priredba. Sporočilo mora biti kratko, jasno in razumljivo, saj se ne moremo vračati nazaj in prebrati / pogledati še enkrat. Če razmišljamo o tem, kaj nam je podnapis povedal, zamudimo naslednjega, česar si pa ne moremo privoščiti. Podnaslovni prevod je torej dober, če o njem sploh ne razmišljamo in nas pri njem nič ne zmoti.

Študirala si klasično filologijo, delaš kot prevajalka. Najbrž se ne bom preveč zmotil, če rečem, da velik del svojega zanimanja posvečaš jeziku. Kaj je zate jezik? In koliko je pomembno poznavanje jezika, tako na ravni sistema kot na ravni njegove rabe, pri razumevanju resničnosti, v katerih živimo, od vsakdanje resničnosti do specifičnih resničnosti, politične, kulturne, literarne idr.?

Naslovnica knjige “Antični roman” Niklasa Holzbergerja, ki je v prevodu Neže Vilhelm in Marije Neže Pirc ter v uredništvu Nade Grošelj izšel l. 2004 pri Založbi ZRC.

Jezik me je od nekdaj fasciniral. Vedno sem se čudila temu, kako lahko eno stvar povemo na veliko različnih načinov. In kako en stavek, pa čeprav je zapisan, ljudje razumejo na različne načine. In zakaj je tako? Sama pri sebi pravim, da imam gotovo vklopljen en hecen program za prevajanje, ki mi tolmači okolico. Jezik zame niso samo besede in slovnične strukture, to je osnova, s pomočjo katere lahko povemo toliko reči na ogromno različnih načinov. In razumemo tudi. Jezik je čudovito orodje, s katerim lahko sporočamo ogromno reči. Sporočamo tudi z načinom govora, barvo glasu, mimiko, kretnjami … V obdobju korone smo bili privezani na dom, na raznorazne zoome, še bolj kot prej smo bili odvisni od komunikacije po elektronski pošti in družabnih omrežjih. Vse to je sicer fantastično, zbližuje nas, ko se fizično ne smemo družiti, a hkrati odpira toliko drugih vprašanj, kar se tiče komunikacije. Besede so mrtve črke na ekranu, ki si jih vsakdo lahko interpretira po svoje. Pa v kvazi anonimnosti interneta je marsikdo bolj pogumen, kot bi bil sicer … Pa smo hitro pri sovražnem govoru, nesporazumih … O tem sem se pogovarjala z dr. Vesno Mikolič – intervju je bil objavljen 8. februarja 2021 na portalu Vrabec anarhist, v branje pa priporočam tudi njeno knjigo Izrazi moči slovenskega jezika (Slovenska matica in ZRS Koper, 2020).

Vsi poznamo Wittgensteinov izrek, da so meje mojega jezika meje mojega sveta. V kolikšni meri tvoje poznavanje različnih jezikov potrjuje njegovo misel. Osebno se z njo ne strinjam, saj odpira pot jezikovnemu relativizmu, tudi Sapir-Whorfovi hipotezi, ki jezik postavlja pred svet, s čimer negira univerzalno slovnico in posredno tudi možnost prevajanja …

Z mejami v jeziku se pogosto srečujem pri prevajanju, ko poskušam v svoj svet sprejeti svet avtorja, ki ga prevajam. Ali pa film, s katerim se ukvarjam. In tu vedno znova naletim na meje, jezikovne, kulturne … Ampak jih nekako ne jemljem kot meje mojega sveta, ampak kot nekaj, na kar še nisem naletela, kar je treba spoznati, usvojiti in sprejeti, ali pa ne. Seveda obstajajo meje, samo meje so po mojem zato, da se jih premika, podira, spoznava vse, kar je za njimi. To velja v jeziku in tudi sicer v življenju. In ravno prevajanje je ena od tistih aktivnosti, ki lahko aktivno in učinkovito pomaga pri premagovanju teh meja, strahov zaradi različnosti, strahov pred novim …

Sergej Eisenstein velja za izumitelja filmske montaže in po nekaterih pričevanjih naj bi za montažo dobil navdih v poeziji Vladimirja Majakovskega. Med filmom in poezijo torej obstajajo stične točke. Kako sama vidiš to razmerje in ali ti izkušnja podnaslovnega prevajanja kakorkoli pomaga pri prevajanju poezije ali pa gre za dva bolj kot ne različna pristopa?

Pri podnaslovnem prevajanju smo omejeni s časom in prostorom. Poezija nas tudi omeji s prostorom, vendar je tu velika prednost ta, da lahko pesem preberemo večkrat, podnapis pa po nekaj sekundah izgine. A tudi če nam je dana možnost ponovnega branja, moramo biti kljub vsemu zvesti izvirniku ter ohranjati jasnost, zagonetnost, skrivnostnost, dvoumnost … Pač vse tisto, kar nam nudi izvirnik. Pri književnem prevajanju obstaja tudi potuha opomb, čemur pa se jaz v loku izogibam, seveda če opombe ne predvideva izvirnik. Bralcu poskušam približati misel, duha pesmi na način, da mu je jasno, kaj sporoča avtor, da ne potrebuje dodatne razlage in pojasnila. Tega sem se tudi naučila pri podnaslovnem prevajanju – jasnosti, razumljivosti in podajanja sporočila, ki ga govorec podaja.

Prevajaš književnost za odrasle in književnost za otroke. Letos na Poiesis posvečamo posebno pozornost otroški literaturi kot posebnemu fenomenu sodobnega sveta od 19. stoletja dalje. Kako s prevajalskega vidika ti vidiš literaturo za otroke? Kakšna je razlika med prevajanjem za otroke in prevajanjem za odrasle?

Pred vsakim besedilom in filmom imam tremo in čutim veliko odgovornost do besedila / filma in do bralcev / gledalcev. Pri otrocih je ta odgovornost še večja, ker imajo še sveže možgane in hitreje posrkajo vase moje prevajalske rešitve. Dostikrat se prvič srečajo s snovjo ravno v knjigi, ki sem jo prevedla jaz. In groza me je, da bi bilo morda kaj narobe, da bi bila kakšna rešitev neposrečena, otroci pa bi si to zapomnili … Odrasli bralci imajo že toliko kilometrine, da zapisano jemljejo z rezervo. To ne pomeni, da se prevajanja za odrasle lotim bolj površno ali na hitro, sploh ne.

Imam pa veliko srečo, da otroške knjige prevajam za založbo Morfemplus, ki veliko da na kvalitetne knjige za otroke. Vem, da je za mano lektorica, urednica, pa tudi strokovnjaki s področja, ki ga prevajam. Vem torej, da imam za seboj neko varnostno mrežo strokovnjakov, s pomočjo katerih bo knjiga zasijala in bojo mlade bralke in bralci dobili pred sebe dobro knjigo, ne samo z vsebinskega, ampak tudi z jezikovnega vidika. Tu sem lahko bolj sproščena, si lahko privoščim več in uživam pri izbiranju ustreznih besed, ki ohranijo žmoht originala in morda prikličejo bralki in bralcu nasmešek na usta.

Naj povem anekdoto. Pred leti sem uredila učbenika za latinščino za osnovne šole. Glavni junak je mišek Minimus, ki živi pri rimski družini, kjer pa vlada tudi mačka. V originalu ji je bilo ime Fibrissa, torej Brkačka. Ampak to se mi nikakor ni zdelo dovolj ljubko (še posebej, ker na slikicah brke sploh niso bile strašno izrazite). Bila pa je nekoliko bolj okrogla. Zato je postala muca Bajsa. Čez nekaj let sem ob popolnoma drugi priliki srečala mladeniča, ki je hodil na osnovno šolo, kjer so uporabljali ta učbenik. In mi pravi, da je najboljša bila pa muca Bajsa. Se mi je kar fino zdelo.

Pred izidom je tvoj prevod pesmi Jennifer Clement. Kako si se odločila prav za prevod njene poezije?

Naslovnica pesniške zbirke “Ledeni mož” Jennifer Clement, ki izide v okviru festivala Izrekanja konec avgusta 2021. Pesmi je zanjo izbrala in prevedla Neža Vilhelm.

Jennifer Clement je prva predsednica mednarodnega PEN-a v njegovi stoletni zgodovini. V slovenščini jo poznamo kot romanopisko, prevedena sta romana Vdova Basquiat in Molitve za ugrabljene. Sama sebe dojema kot pesnico, a pesmi še niso bile prevedene. Ko sem delala z njo intervju za Vrabca anarhista, sem sklenila prevesti nekaj njenih pesmi, nekaj sem jih potem prevedla za radio in za različne druge revije. In tako je počasi zorela ideja, da bi ob stoletnici Pena morda izdali knjigo njenih pesmi. Kristian Koželj, direktor festivala Izrekanja, se je navdušil nad idejo, izšla bo knjiga, Jennifer Clement bo prišla v Celje na festival, imela masterclasse z mladimi pesniki, predstavila knjigo … Njene pesmi pa so čudovite, podobe nenavadne, odštekane, glasovi govork izjemni, opažanja krasna. Vse skupaj pa je odeto v neko mehkobo, nežnost. Res so mi všeč.

V zadnjem letu dni si pripravila številne intervjuje in predstavitve avtoric, ki so visoke funkcionarke mednarodnega PEN-a ali različnih nacionalnih PEN-ov, iz zbranega materiala pripravljaš tudi knjigo. Kakšen je položaj žensk v PEN-u danes? Tudi sama si članica PEN-a; kaj ti pomeni PEN; od zunaj se zdi, da je PEN v zadnjih desetletjih izgubil na družbeni veljavi …

S Penom sem se srečala kot koordinatorka na slovenskem centru Pen. Seznanila sem se z listino Pena in z načeli, po katerih naj bi vsi centri delovali. Pen je namreč mednarodna organizacija, ki ima po vsem svetu različne centre, ki delujejo na bazi jezika. Švica ima tako tri centre zaradi treh jezikov, ki so tam v uporabi. Pomagala sem pri organizaciji dveh Blejskih srečanj, ki jih že več kot 50 let organizira Slovenski center Pen. Tam sem spoznala različne ljudi, različne centre in različne poglede na Pen. Zdi se mi, to je zgolj moje osebno videnje, da se nekateri centri bolj kot ne ukvarjajo sami s seboj, nekateri centri ohranjajo status prestižnih društev, nekateri centri pa resnično poskušajo po svojih najboljših močeh slediti ciljem čarterja in delati v prid pisateljicam in pisateljem v stiski, opozarjati na kršenje svobode govora, opozarjati na cenzuro, na zapiranje avtoric in avtorjev zaradi kritik oblasti … Nemški PEN recimo podeljuje štipendijo preganjanim pisateljem, da se lahko v miru rehabilitirajo in ustvarjajo. Program ICORN rešuje avtorice in avtorje. Šiva Nazarahari je tri leta preživela v Ljubljani pod Icornom, rešili so jo dobesedno pet minut pred smrtjo, na katero je bila obsojena zaradi svojega novinarskega dela.

Sama sem v zadnjih letih naredila ogromno intervjujev s članicami Penov po svetu, tudi s članicami Slovenskega Pena. Med slednjimi bi izpostavila Svetlano Slapšak, Alenko Šelih, Majo Gal Štromar. Med tujimi so zanimive Jennifer Clement, Gioconda Belli, Regula Venske, Zoe Rodriguez, Sarah Lawson, Judyth Hill, Lucina Kathmann, Iman Humaydan … Prevajala sem tudi njihova dela oz. odlomke njihovih del, da sem jih predstavila tudi kot avtorice. Na podlagi mojih intervjujev me je predsednica ženskega odbora pri mednarodnem Pen Zoe Rodriguez povabila v odbor, Judyth Hill in Lucina Kathmann pa sta me povabili v članstvo PEN centra San Miguel de Allende. Oboje sem ganjena in hvaležna sprejela, saj se mi zdi to velika nagrada za moje preteklo delo. V centru San Miguel sem njihova predstavnica v Mirovnem odboru, posredovala jim bom posnetke predstavitve knjige Jennifer Clement. Prizadevala pa si bom tudi za predstavitve slovenskih avtoric in avtorjev v Mehiki in mehiških v Sloveniji. Ter opozarjala slovensko javnost na težave v Srednji Ameriki in jih obveščala o tem, kaj se dogaja v naši regiji. Pen vidim kot čudovito platformo za širjenje informacij, medsebojno pomoč, izmenjavo literature (no, vse kulture). Verjamem v to, da bo morda z novo generacijo članic in članov Pen, ki bodo razumeli in živeli njegov čarter, spet dobil tisto veljavo, ki jo je imel nekoč.

Ne govorimo le ljudje, tudi druga bitja, s katerimi si delimo Zemljo, uporabljajo različne jezike, poznamo pa tudi medvrstno sporazumevanje. Si članica Ambasadorjev nasmeha, društva za terapijo s pomočjo živali, pri kateri medčloveška komunikacija in komunikacija med ljudmi in drugimi vrstami igra pomembno vlogo. Kako poteka takšna terapija, kako tako poglobljen odnos z živalmi vpliva na ljudi? In tudi drugače si družbeno aktivna: zakaj se ti zdi to pomembno?

Neža Vilhelm in Mini med delom v domu za starejše občane na Poljanah.

Sama sem pasji človek. Od 12 leta me spremljajo psi. Tudi psi govorijo, marsikaj nam sporočajo, samo jih mi dostikrat ne razumemo. Povejo nam, kdaj so veseli, žalostni, pod stresom, kdaj jih kaj moti … To sporočajo s pogledom, položajem uhljev, položajem celega telesa, oblizovanjem, zehanjem … Vsak pes opozarja pred napadom, nekateri renčijo, lajajo, drugi pa se morda samo umikajo, umikajo pogled, gledajo z belim … Psi tudi zelo dobro čutijo naše razpoloženje, naše veselje, žalost, stres … Sama sem z irskim setrom Minijem nekaj let delala v domu za starejše občane na Poljanah v Ljubljani. Tam sem morala biti zelo pozorna na njegova sporočila o tem, kdaj ima dovolj, kaj je ok, kaj ni … Pa tudi nase in na svoje počutje. Pred psom namreč ne moremo ničesar skriti. Če se slabo počuti vodnik, je bolje, da obisk odpove.

Obstajata dve vrsti dejavnosti: aktivnosti s pomočjo živali in terapije s pomočjo živali. Aktivnosti so v resnici obiski, nimajo nekega cilja, niso strukturirani. Z živaljo prideš na obisk in šele tam vidiš, kako bo in kaj bo. To sva izvajala midva z Minijem na oddelku s stanovalci z demenco. Pet, šest stanovalcev se je zbralo na hodniku, prisoten je moral biti njihov delavni terapevt. Dostikrat smo samo poklepetali in sva šla domov, ker so bili pač utrujeni. Dostikrat niti to ne. Največkrat so me spraševali, kako je psu ime, čeprav smo o tem govorili pred nekaj minutami. Kljub vsemu taki obiski premikajo gore. Neki gospod je govoril samo ‘ja’. Gledal je nekam v daljavo, roko smo mu morali premikati na psa. Dokler ni nekega dne poklical psa. Jasno in razločno je rekel Mini. In ni hotel stran, dokler ni bilo obiska konec.

Terapije so pa ciljno usmerjene, dela se s točno določenim uporabnikom z določenim ciljem (na primer izboljšanje motorike …). In to se tudi spremlja.

Psi so krasna bitja, ne obsojajo, ne zafrkavajo, radi nas imajo take, kot smo. So tudi neka varna tema za pogovor (kar je zelo pomembno pri travmatiziranih ljudeh). Odprejo neke kanale.

Sama zelo močno verjamem v to, da ljudje potrebujemo drug drugega, verjamem v moč prijaznosti in pomoči med ljudmi. Meni psi prinašajo veliko veselje, zakaj ne bi še komu polepšali nekaj minutk? Zakaj ne bi z izobraževanjem o čemerkoli že opolnomočili ljudi in jim omogočili, da sami kvalitetneje živijo naprej? Zelo me bolijo nestrpnost, sovraštvo, zloba, hinavščina … Zato poskušam opozarjati na to, kjerkoli le lahko, in ravnati v duhu prijaznosti in solidarnosti. Verjamem, da je to prava pot.

Pogovarjal se je Peter Semolič

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)