Prihajate iz Estonije, ki je nam, Slovencem, precej neznana država. Nam jo lahko opišete? Kako je živeti tam?
Estonija ni pretirano drugačna od Slovenije. Državi sta približno enako veliki, v Estoniji pa živi 1,3 milijona ljudi. Približno. Predstavljate si lahko, da je precej prazna. Po eksodusu v Talin so vasi in podeželje ostali prazni. Zdaj se veliko ljudi vrača v svoje družinske domove. Pozimi ljudje živijo v mestih, večinoma v Talinu, poleti pa se odpravijo v poletne hiše na deželo.
Živela sem v treh različnih državah. Ko sem odraščala, je bila Estonija socialistična. To se je končalo, ko sem imela 21 let. Sledilo je deset let roparskega kapitalizma. Gotovo veste, kaj to pomeni. Na začetku 90. let večina ljudi ni imela ničesar, kar naenkrat pa je peščica ljudi imela vse in še več, kar je v družbi ustvarilo veliko neenakost. To se dogaja še danes. Zdaj smo demokratična država, res smo, ponosna sem, da lahko to rečem. Lahko povemo, kar si mislimo. Tudi člani vlade lahko povejo, kar jim leži na duši, in žalijo ljudi. Vse to je prineslo veliko sovražnega govora.
Kaj lahko še povem o svoji državi? Zelo zelena je. Preselila sem se na deželo, prej sem živela v Talinu, odraščala pa sem tudi na deželi v zelo majhnem kolhozu. Nato sem živela v Talinu več kot dvajset let. Ne vem, kako dolgo. Vzgojila sem hčerko, ki je šla študirat. Že dolgo ne živim na enem mestu, ker ves čas potujem. Zaradi koronavirusa pa sem prikovana na en kraj. Zdaj sem živela pol leta s hčerko. To je malo nenavadno. Tako skupaj nisva bili že, odkar je končala srednjo šolo. Zdaj živim na deželi. Prej sem imela tu nekaj cvetličnih gredic, zdaj pa imam rastlinjak. To je nenavadno: prej si potoval, hodil na različne kraje, zdaj pa moraš ostajati na enem mestu. Ta ideja o popolnoma lokalnem življenju je res čudna. V sovjetskih časih smo lahko zapuščali vsaj svoje vasi, če že države nismo smeli.
Ste samozaposleni, delate kot pisateljica, pesnica in prevajalka. Veste, kako bo vaše delo potekalo po koncu koronakrize?
Vsi samo čakamo, da se ta kriza konča. V zadnjih letih sem več delala za Mednarodni PEN. Sama sem poskušala prevajati manj in pisati več. Če imam tisti posebni čas zase, ga moram nameniti pisanju. Prevedla sem morda eno knjigo pesmi na leto ali pa kaj krajšega. Prevedla sem veliko leposlovja, drugega ne štejem. Prevedla sem knjige o Egiptu in še marsičem. Danes prevajam samo leposlovje in poezijo. Vedno sama izberem, kaj želim prevajati. Pri tem imam srečo. Napisala sem deset knjig, jeseni bodo izšle še tri. Zadrževala sem se, ampak v tem času je bilo mogoče dokončati delo. Popolnoma noro je skoraj hkrati objaviti tri knjige, napisane v različnih žanrih. Ampak tako pač je.
Pišete kaj o pandemiji? Vpliva ta na vas v ustvarjalnem smislu?
Reči moram, da sem pisala o drugih rečeh. V tem stanju duha ne pišem dnevnika. Vsi, ki pišejo, pišejo dnevnik. Imela sem srečo. Vsak dan grem lahko v gozd, k morju. Nisem zaprta v svoje stanovanje. Če bi živela v majhnem stanovanju v mestu, bi bilo zelo težko. Po tej prvi karanteni nisem pisala dnevnika. Pišem nekaj novega, ampak napreduje počasi. Očitno sem zelo povezana z vrtom, to je moj koronavrt. Če ne bi bilo korone, ga ne bi bilo. Moj koledar in telefon me ves čas opominjata, kje bi bila. Zdaj bi bila v Burmi. V koledarju je zapisanih veliko potovanj, ki so bila prestavljena ali odpovedana. Koledar me ves čas spominja na zunanji svet.
V Estoniji imam svojo založbo, v kateri objavljamo večinoma ženske avtorice. Nismo izdali veliko knjig, eno smo objavili v začetku karantene. Knjigi gre zelo dobro, kot založba smo se odlično izkazali. Knjigo je kupilo precej ljudi. Vse je šlo na splet. Prodaja se je v Estoniji povečala. Delala sem za Mednarodni PEN, za založbo, pisala sem. Imela sem enako dela, morda še več. Med covidom je naraslo število primerov, na katere moramo biti pozorni kot člani PEN-a.
Dolgo časa ste tudi podnaslavljali. Kaj mislite, je lažje, da podnaslovni prevajalec postane spodoben knjižni prevajalec, ali je obratno?
O tem sem veliko premišljevala. Organizirala sem različne prevajalske seminarje in treninge, kar sem počela šest ali sedem let. Potem sem bila zelo aktivna na področju literarnega prevajanja. Imam tabelo s primerjavami podnaslovnega prevajanja, prevajanja leposlovja in dokumentov. Zapisala sem razlike med temi tremi žanri. Žal pa imam tabelo samo v estonščini.
Ne vem, kako naj odgovorim na to vprašanje. Verjetno je veliko odvisno od posameznika. Ko sem delala za SDI, smo prevajalce skrbno izbirali in jih urili. Bilo je kar težko. Zdaj je nastopila še ena težava, saj podnaslovni prevajalci niso dobro plačani. Ko je sredi devetdesetih SDI začel delo, so bile tarife spodobne. Ko sem nehala delati zanje, so šle samo še navzdol. Nato so začeli uporabljati kodirane angleške prevode, po katerih so prevajalci morali prevajati v svoje jezike. Vemo pa, da jeziki niso enaki. Estonščina je daljša od angleščine ali slovenščine.
Ko prevajamo filme, moramo uporabljati govorjeni, živi jezik, kar je zelo podobno prevajanju dialogov v knjigi. Z njimi postanejo osebe v knjigah žive.
To je res, to je skupno vsem podnaslovnim prevajalcem. Govorjeni jezik uporabljajo bolj svobodno. Ne prevajajo besed. Začetniki prevajajo besede, ne prevajajo smisla. Kot podnaslovni prevajalec se to zelo hitro naučiš. Poznala pa sem dekle, ki je bila odlična podnaslovna prevajalka, ko pa je prevedla svojo prvo knjigo, je bila ta pol krajša od originala.
Tudi sama sem imela isto težavo. Pri prevajanju prve knjige me je grabila panika, ker sem imela ves prostor na tem svetu, nobene bralne hitrosti in piskanja.
Točno tako: nobenih rdečih luči, ki opozarjajo: Predolg podnapis, predolg podnapis. Ampak oba načina prevajanja se dopolnjujeta. Pri prevajanju filmov imamo akcijo, pri prevajanju literature pa imamo te dolge loke in ogromno časa. V zadnjih letih ne prevajam več filmov, kar včasih pogrešam.
O tem bi se z veseljem pogovarjala še naslednja dva dneva, a morava naprej. Lotiva se še PEN-a. Morda lahko za začetek spregovoriva o razlogih, zakaj ste se priključili. Ste mednarodna sekretarka, kar je pomembno delo.
Mislim, da sem nekje slišala za PEN ali prebrala o njem. Mislim, da je bilo na Londonskem knjižnem sejmu, kjer je imel Angleški center PEN čudovite literarne kavarne. Vabili so me, da bi postala njihova članica. Hotela sem se jim pridružiti, a sem se spraševala, zakaj ne morem biti, zakaj živim tako daleč proč od Anglije. To se je vleklo nekaj let. Poguglala sem in odkrila, da na svetu obstaja več centrov PEN. Center v Estoniji ni bil aktiven. Pozneje nam je nekaj angleških pisateljev dopovedovalo, naj oblikujemo estonski center. Nato sem postala članica upravnega odbora, pozneje pa še predsednica. Počasi smo ga zagnali. Estonski center PEN je bil ustanovljen leta 1927, 1928, zaprli pa so ga leta 1940, ko so prišli Rusi. Uničili so vse dokumente, imamo še tiste papirje, ki jih je našemu centru poslala mednarodna pisarna. Leta 1946 so organizacijo oživili na Švedskem, ker je bilo tam veliko pisateljev. Nato so se preselili v ZK, v Kanado, ZDA … Potem se je počasi vračala v Estonijo. Takrat je imel center mladega predsednika, ki je vodil nekaj uspešnih akcij. Ob menjavi predsednika so aktivnosti zamrle in naš center ni več deloval. Znova smo ga vzpostavili, začeli organizirati prireditve in sodelovati z drugimi centri. Udeležujemo se srečanj na Bledu, kamor so redno zahajali estonski pisatelji tudi takrat, ko pri nas ni bilo aktivnega centra. Počasi smo prevzemali te dejavnosti in čedalje bolj sem se angažirala v estonskem in regionalnem gibanju. Prepričali so me, da sem leta 2016 kandidirala za mednarodno sekretarko. Zmagala sem, čeprav je bil nasprotnik zelo močan – Antonio della Rocca, ki ga res cenim.
Morda se za konec lahko osredotočiva na vlogo PEN-a v današnjem svetu, še posebej v teh težkih časih korone. Pojavile so se številne težave, ki jih prej nismo poznali. Na kaj se osredotočate v Estoniji in v mednarodnem prostoru?
Nisem več predsednica estonskega centra, pomagam pa jim, kadarkoli je to mogoče. V Estoniji bi radi še bolj intenzivno delali z mladimi. Organiziramo prireditve ob knjigah v knjižnicah in šolah. PEN povezujemo s knjigami in govorimo z mladimi o tem.
Moja hči se je rodila leta 1992. To je prva generacija v Estoniji, ki je svobodna. Ko so bili v srednji šoli, so zelo težko razumeli, da so bile nekatere stvari prepovedane. Kako to misliš, da je ta knjiga prepovedana? Ko jih vprašamo, ali vejo, kaj je to diktatura, nam ne morejo dati natančnega odgovora. Zelo pomembno je, da k njim pripeljemo svet, da bodo lahko razumeli vso raznovrstnost. Včasih se pritožujejo, da nimajo iPhona ali česa podobnega, njihovi vrstniki pa nimajo niti osnovnih stvari za življenje. Nimajo knjig, te pri njih ne obstajajo.
Estonski center bo organiziral serijo dogodkov, na katerih se avtorji pogovarjajo drug z drugim. Gotovo bo zanimivo.
Na mednarodni ravni je, to gotovo veste, covid prinesel še več nasilja nad ženskami. Naleteli smo na številne primere, kjer so trpele tudi avtorice. Veliko je primerov v Iranu, kjer ne moremo ugotoviti, kako gre avtorjem, v kakšnih razmerah živijo, so sploh še živi. Res je težko. V Evropi je velika težava tudi sovražni govor, ki je pogosto usmerjen proti ženskam. Še več ga je na spletu.
Hvala za vaš čas in energijo, s katero pomagate, da bo svet postal lepši.
Pogovarjala se je Neža Vilhelm
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023