Petra Bauman je leta 2008 je pri Založbi Pivec izdala svoj pesniški prvenec Januar, leta 2019 pa pri Založbi Obzorja zbirko Paradiž. Obe zbirki sta sestavljeni iz krajših in malo daljših pesmi, ki delujejo kot utrinki iz vsakdanjega življenja in puščajo bralcu prostor, da o njih razmisli in morda v kakšni tudi najde sebe, ali pa nekaj, kar bo odnesel s seboj.
Prvenec Januar je avtorica poslala v svet s spremno besedo. V njej zapiše, da je pesmi izdelala iz najfinejšega materiala, ki ga je lahko našla. Za pesmi pravi, da niso njena izpoved, če pa že, so izpoved v imenu vseh, intimnost z njimi pa lahko vzpostavi vsak posameznik v samoti. Njena poezija želi biti totalna – želi povedati vse vsakomur. Mitja Čander, ki je za zbirko prispeval spremni zapis, pravi, da nam avtorica skozi niansirane podobe zastavlja vprašanja, na katera smo že dolgo pripravljeni, a nas vedno znova presenetijo, kot jutro po prekrokani noči.
Prijateljica si želi parfuma,/ ki bi dišal mnogo po Ukrajini, malo po Rusiji …/
Začetni verzi pesmi, ki so bili objavljeni leta 2009, so danes v luči vojne prav v Ukrajini (in v Gazi in drugod) še kako aktualni. Želeti si parfumov, ki dišijo po napadenih in napadalcih, ki dišijo po človeku, pa naj je na tej ali na oni strani. Želeti si parfumov, ki bi na obeh straneh dišali enako – po miru, sočutju, človečnosti ter ljubezni do sebe in drugih. In po tem, da bi lahko slišali drug drugega, upoštevali drug drugega in spore (med posamezniki in med narodi) reševali na civiliziran način.
Žensko telo – na razprodaji! / Poceni je, zares poceni, / po delih za kovance ga prodam!
Žensko telo v mesnici, kjer se ga prodaja po kosih, lahko dobite tudi popust. Morda absurdno primerjati človeško telo z živalskim in ga prodajati kot v mesnici. Če bi bilo čisto po mojem, ne bi nikogar prodajali po kosih, a vendar v tej pesmi ne gre za vprašanje prehrane, gre za vprašanje doživljanja ženskega telesa kot objekt, ki je še vedno močno prisotno tudi v tako imenovanem civiliziranem svetu. Razpravo o trgovini z dekleti (pa tudi otroki in gotovo tudi moškimi) bi lahko nadaljevali v nedogled in vedno prišli do istega zaključka, da je to nedopustno, a vendarle, se to še vedno dogaja, našemu nasprotovanju navkljub. Kljub temu da smo proti, se še vedno delamo, da se to ne dogaja, ne tu, ne nam pred nosom, ne našim bližnjim, ampak nekje drugje, nekomu drugemu … Zato je nujno izpostavljati med drugim tudi to – dogaja se, danes, pri nas, našim ljudem.
Kdaj je prepozno? / Ko veš, da te ima mrtev duh / v oblasti in te vklepa / v šibko voljo? / Rad bi, čutiš, da bi lahko … / obličje samo obrnil vstran … / Pa spet prikimaš hudiču, / ki te je zmamil z zeleno obljubo.
Gotovo marsikdo pozna to dilemo – bi, pa ne gre. In hudič, ki nas mami kamorkoli z raznobarvnimi obljubami, je tudi gotovo dober znanec številnih. Radi bi, čutimo, da bi lahko, pa ne gre. Marsikdo bi gotovo obupal, češ da tako ali tako ne gre, a ko je čas pravi, lahko tudi hudiču mirno odkimamo in ignoriramo njegove obljube.
Za drugo zbirko Miša Gams v svoji oceni za 3. program Radia Slovenija pravi, da se avtorica skozi 74 pesmi prebija skozi lepote in izzive, ki nam jih postavlja vsakodnevno življenje in skoznje predstavlja svoje videnje življenja.
Veselo pesem bi si morali prebrati večkrat. Spomni nas na pomen malih veselj, ki obarvajo življenje z živahnimi barvami. To je pesem o božičnem pecivu, ki nadišavi stanovanje z gorkoto starih časov; pa o prvem snegu, o ljudeh, ki se imajo radi kot otroci; o otroku. Spomni nas tudi, da bi lahko morda vsak zase zapisali veselo pesem in se spomnili vseh tistih navidezno malih reči, zaradi katerih se nam usta razlezejo v nasmeh, srce zaigra in duša napolni z energijo, toploto in mirom.
Pesem Boj je dobila prvo nagrado na natečaju erotične poezije Muze, pri muzah, z muzami leta 2017. V tej pesmi močno zazvenijo nekatere resnice. Kako odvečen je glas zaljubljenega tistemu, / ki ne ljubi … Ali tistemu, ki je bil ranjen, prizadet, ki je v zvezi, a osamljen. To dobro vedo vsi, ki se niso mogli veseliti nove ljubezni nekoga drugega, ker jih je spomnila na njihovo osamljenost, bolečino, sami pa so šepetali sebi in drugemu poznaj me, poznaj me. Velika želja marsikoga, a tudi veliko tveganje, saj mnogokrat strah pred bolečino premaga samo ljubezen. In ni večjega poguma, kot se pokazati drugemu v svoji ranljivosti, v vsem, kar smo in nismo.
Uvodna pesem zbirke nosi naslov Pot, po kateri bo lirski subjekt odšel tja, kjer ga bodo poklicali po imenu, pa tudi tja, kjer ga sploh ne bodo klicali, tja, kjer se za trenutek zagledaš v očeh ciganskega otroka. Tja, ker bo lahko tak, kot je. Domov. Upala bi si trditi, da je to želja marsikoga, ki bere te vrstice, da bi našel svoje pleme, svoj prostor in pogum biti, kdor je.
Poezija Petre Bauman bralca močno nagovarja in ponuja veliko možnosti za refleksijo, uvid in premislek o temah, ki so bile aktualne ob izidu in so še danes, zaradi česar so pesmi dragocene in vabijo k večkratnemu branju in diskusiji.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023