Diana Pungeršič: Kot bala drseti skozi zrak in pristati v naročju Boga

Nina Medved: Drseči svet

Naslovnica pesniške zbirke Nine Medved Drseči svet.

Pesmi pesniškega prvenca Nine Medved, uršljanke 2019, spominjajo na nekaj puhastega, a tudi elegantnega, kot bi se ti ob golo kožo za hip podrgnila mačka. V mehkem gibanju, gladkem drsenju brez večjega upora, zatikanj in trkov tiči tudi bistvo zbirke – kinetično in hkrati strukturirano. Na mikro ravni pritegnejo odprti pesemski začetki, ki navdajajo z občutkom, da beremo le okrušek pesmi, začasni komentar k nečemu večjemu. Premišljenega ustroja pa ni težko prepoznati niti na marko ravni, v zbirki namreč spremljamo arhetipsko zgodbo o junakovi poti, sledimo notranjemu zorenju izpovedovalke – mlade ženske, ki se podaja v (notranji) svet in išče svoje mesto pod soncem. Njeno raziskovanje najbolj intimnih želja, hrepenenj, potreb, odnosov, a tudi vzorcev delovanja, »kako izruvati vse svoje vitice / in jih preseliti«, na mnogih mestih zavibrira s širšim (akutnim) kolektivnim, še posebej kadar se pesemski razmislek nanaša na (žensko) pridnost, delovno izgorelost, prekarnost, odnos do telesa, procese staranja, (odločitev za) materinstvo. Drseči svet, ki ga lahko razumemo tudi kot parafrazo tekoče moderne Zygmunda Baumana, porodi presenetljivo vitalno izpovedovalko, ki ji bomo težko našli par ne le v slovenskem, temveč tudi širšem literarnem prostoru. V njeni zavezanosti spremembi, gnetenju, mehčanju, presnavljanju, premikanju, vzhajanju, pretakanju, lahkotnosti je nalezljiva razigranost (mladega) življenja, ki ga žene zvedavi duh, ustvarjalni gon in zaupanje, da je mogoče tudi drugače od togega, strogega, ozkega, zaskrbljenega, boječega, utesnjenega. Kot zbirka o procesu individuacije, samozavedanja in zorenja v kontekstu domačih prvencev zadnjih nekaj let ni izstopajoča, vendar je govorica Drsečega sveta unikatna, v svoji neustavljivi gibljivosti protislovno umirjena, v izpostavljeni ranljivosti pogumna, predvsem pa neskončno pozorna do svojih podob, s katerih je spihan sleherni drobir. Pesmi Nine Medved z vsakim verzom kažejo, kako na stvari pogledati z manj pričakovanih, nevajenih gledišč, kako »dovolj spretno / zamenjati perspektivo« in tako razširiti kader, razprostreti prizor in ustvariti prizorišče novih intonacij navzven in navznoter.

Marko Matičetov: Sonce na balinišču

Pesniška zbirka Marka Matičetovega Sonce na balinišču.

Peta pesniška zbirka Marka Matičetovega Sonce na balinišču ne pomeni prelomnice v avtorjevem opusu, njegova pesem (vsaj na videz) ostaja preprosta, stavi na ekonomičnost izraza, a ne s strnjevanjem ali zgoščanjem verzov v zbite, zapletene misli, temveč z odbiranjem najbolj navadnih, tudi narečnih, vsakdanjih besed, stavkov, ki prečijo pesnikov (igrivi) vsakdan. V iskanju (verznega in bivanjskega) ravnotežja pesnik odbrane utržke dialogov/notranjih monologov v nekaj potezah preobrazi v gnomo, modrost – včasih resno in trezno, drugič docela igrivo in hudomušno, neredko pa oba principa kar združi: »Če se ne boš igral, se bojo drugi s tabo.« Tudi tokrat je poezija Marka Matičetovega izrazito prostorska, a če je do zdaj njegovo pesem temeljno zaznamovala Brazilija (in partnerska ljubezen), tokrat pretežno bivanjski verzi zaživijo na balinišču, med balami, na soncu, pri igri. Balinanje skozi zbirko vse očitneje preraščata v metaforo življenja, razlika med življenjem in igro se zabrisuje, dokler dokončno ne izgine. Pesmi, pretežno vezane na dogajanje na in ob balinišču, tako učinkujejo kot stare modrosti, navodila za življenje, ki ti jih med igro zaupa balinarski kolega, tisti, brez šol seveda, kajti »/v/ praksi so stvari, ki jih je učil Pitagora, / zelo preproste.« Čeprav Sonce na balinišču nagovarja docela prizemljeno, zbirka ni obtežena, kajti pesmi prežarja visoko sonce in jasno spoznanje: »Važno je, da najdeš igro zase.« Pesnik si tudi ne zatiska oči pred tegobami sodobnega sveta, zlasti je pozoren na naš odnos do narave, tradicije, dediščine, vendar se pri tem ne postavlja v pozicijo razsodnika, (p)ostaja le pronicljivi opazovalec človekove notranjščine in zunanjščine. Metronomsko uglašeni verzi, zaokroženi v jedrnat, trdilni, včasih tudi vprašalni eliptičen stavek z redkimi verznimi prestopi, ki spominjajo na koračnico, izžarevajo svojsko odločnost, prepričanost, predvsem pa življenjsko vztrajnost. Zdi se, da nas ta doslej najbolj zrela avtorjeva zbirka uči prav tega: »Hoditi, samo hoditi. / Po svetu. / Po balinišču. / Po svojem notranjem dvorišču.«

Manca Košir:  Srčnice/Herzblätter

Naslovnica dvojezične pesniške zbirke Mance Košir Srčnice/Herzblätter.

Izid pesniške zbirke Srčnice/Herzblätter Mance Košir je izstopajoč dogodek na domači literarni sceni. Ne zaradi avtoričine siceršnje javne prepoznavnosti ali dejstva, da prvenec, ki je pravzaprav le nekoliko razširjena različica zbirke Iz trebuha in neba, izdaja v razmeroma visoki starosti, temveč zaradi vsebine, ki jo nezadržno vnašajo v slovensko poezijo. Srčnice/Herzblätter so namreč duhovna poezija, ki se ne skriva v zapletenem pesniškem izražanju in namigovanju na presežno, metafizično, temveč svoj pogovor z Bogom in Božjim izpisujejo neposredno, z izrecnim prepričanjem, izpovedjo vere: Bog obstaja. Duhovna ali še natančneje religiozna poezija ima na Slovenskem svojo tradicijo, a precej šibkejšo od povojnih (nihilističnih) tokov; nič drugače ni dandanes, ko do »Boga« oziroma slehernega absoluta v umetnosti, tudi v poeziji zaznavamo zadržek. Poezija Mance Košir je v tem smislu precedenčna, saj ob izrecnem nagovoru božjega »krši« tudi druge nenapisane postavke pri nas kanonizirane poezije – vsa polna je radosti, upanja, čudežev, ljubezni, milosti, svetlobe, angelov … V samem bistvu je metafizično vitalistična, ne napaja se v bolečini, čeprav jo priznava in spoštuje, saj »/n/ima smisla pometati žalosti iz hiše«, temveč nenehno srči (telo) in se smejoče dviga v presežno, onkraj k Bogu. Srčnice/Herzblätter so v bodrilni naravnanosti, ki vodi k (za)upanju, dobremu, (večnemu) življenju in ljubezni, blizu poeziji mističnih pesnikov, kot so Rumi, Hafis, Kabir ipd., a ostajajo zasidrani v katoliškem duhovnem izročilu. Vsekakor gesta, s katero se avtorica glede na sočasno pesniško produkcijo pogumno in velikim zaupanjem vrača k temeljem krščanstva, mimo vseh Cerkvenih zidov in (zato) k prvinskim postavkam pristnega, tj. radostnega bivanja. Njena poezija nadeva človeku božje obličje in obrabljenim, celo zlorabljenim besedam, kot so ljubezen, srce, upanje, Bog, duša, svetloba, nebesa, nebo ipd., vrača prvinskost in pesniško relevantnost. Predvsem pa Srčnice/Herzblätter v ostrem kontrastu s siceršnjo domačo pesniško produkcijo razklepajo prevladujočo bolečinsko matrico in tako rahljajo od težkih (pesniških) korakov steptano domačo pesniško krajino.

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Diana Pungeršič