Diana Pungeršič: S spodmaknjenih tal

Nina Dragičević: To telo, pokončno

Naslovnica druge pesniške zbirke Nine Dragičević To telo, pokončno (Škuc, 2021, zbirka Lambda)

Naslovno telo druge pesniške zbirke pesnice, skladateljice, sociologinje in performarke Nine Dragičević ni eno, sproti se namreč množi, zadobiva konkretna imena, postaja svojsko vozlišče zgodb. V multiplikaciji enotnost  primarnega ženskega telesa-lezbijke, četudi na robu (samo)uničenja, nikoli ne razpade, kajti pesniški postopek je performativen, podoben razraščanju, ki ga ne ustavljajo ne ločila ne predpisana forma. To telo, pokončno je namreč bolj kot pesniška zbirka – poema, ki deluje kot niz (pesemskih) teles, sprva skoraj nevidnih, utesnjenih, nato skrivenčenih, prerešetanih, zvitih, proti koncu vse bolj kompaktnih in  vztrajno navzočih.

Skozi zvočne in zvočene verze, tj. neskončne iztržke intimnih pogovorov in splošno rabljenih floskul (družbenih zapovedi, ponotranjenih norm), v katere se skuša stlačiti in samodisciplinirati lezbično telo, nas pesnitev brez intelektualne vzvišenosti, a s samozavestjo razgledanosti pelje k mesenemu bistvu – kamnu spotike. To telo, pokončno se namreč pogumno in tudi v imenu (razpadle, prekarne) lezbične skupnosti na ogled postavlja v bolečini, izgorelosti, pohabljenosti, nezmožnosti, vendar ne tudi izbrisanosti. Telesa so (tudi po zaslugi poezije) kljub družbenim okovom še »venomer tu / vedno bolj tu / vaša in naša / nihče ne ve / nihče naj ne ve / piše se sámo / nihče ne ve / si predstavljate / telo molčeče / telo / ona.« Pri čemer najsiloviteje in najbolj prepričljivo deluje izpostavitev in obravnava protislovij, v katerih (ob)tiči telo: »strahota zasledovanosti ali srhljivost neopaženosti«. Knjiga se tako lahko bere kot nadaljevanje pesničinega prvenca Ljubav reče greva (2019), le da je topografija zvokov poudarjeno in načrtno razširjena, fokus pa še vedno obrnjen navznoter – v razbolelo telo posameznice in (razmišljene) skupnosti.

V resnici zlomljenosti, poraženosti, pobitosti, ranjenosti, groze odkriva živega duha – vzpostavlja pokončno telo (pesmi), ki po krvavem pretepu vstane in (od)koraka dalje.  Nekako v smislu še enega protislovja, v katerem vztraja tudi izpovedovalka: »Seveda se uprem in rečem boli me, / in to mislim v obeh jezikih mislim / in to tudi živim«. Pesnitev (in pesnjenje) torej ne kot didaskalija k dihanju ali sanje ali naval, temveč kot debata, razprava, prepir, pretep, (mučen) dotik, jok in stok, ironični preblisk, ljubezenska izpoved, premislek, refleksija, hipen uvid, sitno spraševanje, izjavljanje, pojavljanje, ples, herojstvo … Zgodovina, sociologija in politika v ubrani kakofoniji. To telo, pokončno je bivanjski zaris, kajti: »brez telesa ne morete nič /…/ kar nima mesta izrekanja tu bo mesto našlo«.

 

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Naslovnica druge pesniške zbirke Jerneja Županiča Orodje za razgradnjo imperija (LUD Literatura, 2021).

Orodje za razgradnjo imperija podobno kot avtorjev pesniški prvenec Tatar (Lud Literatura, 2016) in nagrajeni roman Mamuti (Literatura, 2018) ustvarja izmuzljive, znano-neznane, nenavadno odprte in zračne prostore, ki se sesuvajo in sestavljajo hkrati. Pred nami je poezija fluida, a ne zaradi erupcije besed, podreditve ritmu, rimi, temveč zaradi razrahljanih in pretrganih vezi med besedami, označenci in označevalci,  ki le na videz poljubno medsebojno prehajajo: »Krhke vezi postajajo kršje.« Posredi namreč ni (čisti) nonsens, larpurlatizem, igra, pesmi so zgrajene precizno, dosledno premišljene, v domnevni nesmiselnosti pa tudi polne smisla, čeprav smo bili že v prvencu opozorjeni: »Poezija me ničesar ne nauči. /…/ Edino, česar me nauči, je še več / poezije.« Smisel se namreč nenehno prestavlja tja, kjer ga najmanj pričakujemo: »Pobegniti iz / labirinta in nastaviti bombo pod labirint.«

Kateri ali čigav imperij pričujoča poezija s svojim novim pesniškim redom razgrajuje oziroma sestavlja, se zdi ključno vprašanje za neskončno odgovorov, ki se ponujajo znotraj poroznih pesemskih okvirjev. V njih se je mogoče hkrati scela naselit in razgraditi, ne da bi pri tem poezija ali svet razpadla. Čeprav se pesmi dialektično izmikajo sleherni opredelitvi, protislovno natančno razčlenjujejo družbeno stanje, duh časa, v sledeh je v njih zaznati svojski boj, protest, zavzetost, prizadetost: »boj se stvari, / kot so, // ena sama luknja je v vretencu, / ena sama luknja v neidentificirljivem.« V svoji podstati je pred nami angažirana zbirka: »Njegovo delo je osvojitev odtujenosti.« Je proti puhlosti, proti praznim in polnim označevalcem, želi biti živa, igriva, zavzeta, a ne zvezana, ne instrumentalizirana: »Osnovna funkcija jezika / je polaganje tal / na tla, / da imamo kje stati. /…/ Izdolbena tla / nimajo funkcije, / vanja samo padaš, / kot jaz.«

Z razgradnjo ustvarja nove svetove, daje še eno priložnost jeziku, metafori, pomenu, smislu, dejanju, življenju, navsezadnje tudi subjektu. In to počne sistematično, inteligentno in potrpežljivo, tako da se prostori z izpraznitvijo vedno znova polnijo: »Ko se skvari posoda, / da se ne bi / skvarila njena vsebina.« Pesmi so sestavljene s tankim posluhom in tako precizno, da bi jih porušila samcata manjkajoča beseda, črka, ločilo; delujejo kot urok, ki razklepa (pretoge) miselne sheme, prenavlja arhetipe, razpolavlja bogove, prestavlja razmerja moči, spodmika istovetnost, maje red sveta in poezije. Žariščna točka je vedno drugje, vendar trdno na pravem mestu. In poezija na mestu.

 

Natalija Milovanović: Samoumevno

Naslovnica pesniškega prvenca Natalije Milovanović Samoumevno (Center za slovensko književnost, 2021. Zbirka Aleph).

Kolikor je nagrajeni prvenec Natalije Milovanović tematsko razberljiv, toliko je tudi pesniško enigmatičen, vznemirljiv. Namreč njegovi strukturni zakoni so globoko ponotranjeni in tako neopazni, da delujejo samoumevno in zavezujoče. Pesmi puščajo vtis vsakdanjosti – tako v podobah in prizorih kot v jeziku, pripovedi in izpovedi. Nič šokantnega ali skrajnega ni v njih, vendar vseeno sežejo do skrajnosti (razseljenega) bivanja, kjer ni nič več samoumevno ali enoznačno, kjer se meja sprehaja, pesnica je »prvi priključek / na slovenski avtocesti«, milijarder za devet ničel svoje plače kupi vžigalice in škatlo cigaret, »/p/ot od prodnate plaže do hiše /pa/ je ponoči dolga povprečno osem / speštanih polžjih življenj.« Prav tam, v najbolj vsakdanji (tragični tranzicijski ) stvarnosti in v najbolj suhem, a ne tudi suhoparnem jeziku odkrivajo poezijo, kajti »zašumelo je / in vsem pridevnikom / okoli vratu obesilo / kužno znamenje kiča«.

Samoumevno tako prevprašuje osnovne samoumevnosti našega bivanja – jezik, spomin, dom/domovino in vojno oziroma človeški obstoj. Čeprav je zbirka razdeljena na tri (tematsko) zaokrožene sklope, se zgornje teme v pesmih tesno prepletajo, njihova soodvisnost postaja skozi zbirko vse očitnejša. A avtorica tega klopčiča ne odvije do konca, temveč pletež le toliko razrahlja, da se lahko sleherna samoumevnost razblini – (materni) jezik, dvojina, (mati) domovina, očetnjava, mir, meja, simbol, valuta, zemlja, migracija, preživetje, navsezadnje sama po sebi umevna nista niti kisik ali voda.  

S površine pesmi zlahka odčitamo družbeno-zgodovinski kompas – tranzicijsko (balkansko) stvarnost, po transgeneracijskem prenosu pa v zadnjem sklopu tudi drugo svetovno vojno in izseljeništvo oziramo taboriščno epizodo gradu Rajhenburg. Snovno-jezikovni pesemski gradniki so namreč obči – včasih pobrani iz osebne preteklosti, neredko pa kakor da iztrgani iz časopisa ali enciklopedije: »Danes sem prebrala, da je v Nemčiji / enaindvajset milijonov prebivalcev priseljencev.« Toda v pesem nujno zloženi (in to ni retorična figura) s pozornostjo do intimne izkušnje, tako da zunanje kaže na notranje oziroma kolektivno na posamezno: »kaj si ti / razen majhen vsak / ki si ga srečal / in ki ne veš da si ga srečal / skozi babico in očeta in mati in / vsako pohojeno grudo zemlje / ki poganja maline / spržene od julijskega sonca«. Natalija Milovanović je v prvenki suvereno izpeljala v resnici nesamoumevno nalogo – (družbeni) nemi govor je brezkompromisno zmapirala v (osebni) premi govor. Obvladano in prišpičeno.

 

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

Diana Pungeršič