Otroška leta si preživela na podeželju, v neposrednem stiku z naravo in živalskim svetom. Kako je življenje na obrobju in v neposrednem stiku z naravo in živalmi vplivalo na to, da si začela pisati?
Zdi se mi, da poezija ne izbira, koga, kako in kdaj naj pritegne. Virus poezije okuži del prebivalstva, to, kar meni kot pisateljici prinaša narava, v kateri sem odraščala, pa je prav gotovo prizemljenost. Dejstvo je, da mi ni bilo nič podarjenega v življenju, da sem se vedno morala potruditi, možnosti pogosto niso bile na moji strani, zato še naprej na svoje pisanje gledam kot na prostor, v katerem lahko rastem in pri tem pazim, da me ne bi pogoltnil ego. Zemlja in gozd ne poznata ega in to je tisto, česar sem se naučila med odraščanjem. Vzljubila sem motike in kako je treba skrbeti za mladičje, da lahko zraste, in koliko je to, kar smo in kar počnemo, hkrati pomembno in ni pomembno. Pisanje je zame način zoperstavljanja svetu, enako kot je za mojo mamo to skrb za zemljo. Naše zasebne zgodbe so pogosto gonilo našega pisanja. Menim, da ni treba bežati pred avtobiografskim pristopom, še posebej ne, če gre za močne občutke. Je pa pomembno, da pišeš zaradi globoke nuje in tistega vpijočega v nas. Delo z besedilom je vedno pomembno, ne verjamem v ekspresne rešitve, čustva zapečatijo tekst in ga odpošljejo med bralce.
Se v tvojem primeru znanstvena teorija kot trdna struktura in poezija kot „izneverjenje strogemu konceptu“ kot navajaš v nekem pogovoru, dopolnjujeta in predstavljata eno kot dokončni cilj?
Zame je konceptualno pisanje pravi izziv. Verjamem v zgodbe, v to, da je poezija lahko način pisanja zgodb in da je koncept nadgradnja poezije. Ker je moja podlaga znanstvena, imam tudi vpogled v dobro celote v razmerju do poganjkov. Vesolje je krasno urejeno, tako kot tudi vsa narava, in konec koncev tudi naše telo. Mi smo resnično čudoviti koncepti, tako kot je tudi svet, v katerem živimo, najsibo to makro ali mikrokozmos. Milijarde drugih galaksij, misel o neskončnem vesolju, ki ga poganjajo isti zakoni fizike. Drevje, ki je bilo splet pred spletom, povezano s koreninami, komunicira in skrbi drugo za drugo. Vse okrog nas je koncept, in če gremo dalje, celo metafora. Zato se mi zdi, da je dobro, da dopolnimo nekatere teh konstrukcij, ne glede na končni izid
Ali izjave v tvojih pesmih, do katerih prideš preko teoremov in hipotez, nudijo odgovore na vprašanja, ki jih s svojimi verzi zastavljaš sebi in svetu?
Zame je svet hkrati neskončno krasen in neskončno boleč. Vsako spuščanje v resničnost je boleče in jemlje moč, po drugi strani pa lepota, dobrota, ki sem jima priča ob bolečini in nasilju, pomagata da istočasno še naprej verjamem. Zlasti v ljubezen. To je najbrž vprašanje, na katero iščem odgovor, kako ljubiti z vsemi ranami, bremeni, stalnimi zahtevami sveta, ki pogosto pozablja na to ljubezen. V mislih imam ljubezen kot povezovalno nit, s pomočjo katere rastemo, ljubezen, ki ne dovoli, da zapiramo oči pred nepravičnostjo in tujo bolečino. Zame je takšna ljubezen fundamentalna sila. Toda ves čas skušam poiskati odgovor na vprašanje, kako pomiriti ljubezen in bolečino.
Lahko podrobneje pojasniš razčlenitev sveta s pomočjo načela ljubezni kot osnovne postavke oziroma apolitične ljubezni. V mislih imam tudi tvoja prozna besedila.
Ljubezen je tudi, ko ne pristaneš na okolje, ki izvaja nasilje. Sem globoko prepričana, da vse spremembe pridejo iz nas samih in da naša strahopetnost ali neaktivnost v tokovih časa morda ne pomenita veliko, vendar bosta za nas pomembni, saj nam bo v nasprotnem vedno manj mar in se bomo še naprej prepričavali, da se nas to ne tiče. Pa se. Vse to je naša zadeva. Nasilje nad ženskami, lačni otroci, otroci, ki utonejo v naših rekah, medtem ko skušajo pobegniti pred kdo ve čim, otroci, ki prosijo mamo, da se vržejo v prepad, ker ne morejo več živeti, ko več kot dvajsetkrat skušajo priti čez mejo do te jebene Evrope (in kaj drugega je Evropa danes kot novi blagoslov za nasilje), umorjene ženske, umorjeni otroci. Vse to je naše. Mi smo v vseh njih in dokler obstaja takšno trpljenje, se ne moremo slepiti, da to ni blizu, da ni na našem dvorišču, ni v naši hiši, vendar je v nas. Mi smo hkrati roka, ki ubija in umorjeno telo. To je menda najbolj očitno dejstvo. Nikoli nisem samo jaz. Nikoli.
Verjamem, da imamo na tej Zemlji to eno življenje zato, da ga preživimo ne samo na najboljši način, pač pa tudi odgovorno do drugih. Ravnodušnost ni pogum. Ravnodušnost nima nikakršne zveze z ljubeznijo. Ravnodušnost je najbolj nevarna. Ko nam preneha biti mar, prav gotovo umiramo. Tudi dokler nas boli, je resnično dobro, da nas boli. Če te bolečine ne bi bilo in če ne bi bilo potenciala, ki ostane za to bolečino, bi bili morda veliko bolj skrčeni. Morda se ne bi odzvali. Niti najmanj ne verjamem v sebičnost in konformizem. Vse, v kar verjamem, je nasprotno sebičnosti in konformizmu. Tako da tudi moje pisanje glasno prostestira proti temu, kakor ve in zna. Ne morem pisati besedil, ki ne verjamejo v bojevanje, v sočutje, v spremembo, in so ravnodušna.
Koliko lahko poezija in literatura sploh premakneta meje?
Po mojem, do spremembe. Zame je literatura rob sveta, na katerem se dogaja sprememba. Boljša jaz. Morda še kakšno bitje. Nisem megalomanka. Zame je svet množica posameznikov. Zavedam se, da je lahko sprememba, majhna, vsaj pri meni, ali pri kakšnem drugem bitju, edini način, da lahko vplivamo na svet. Zame je to dovolj. Za pisanje in za bojevanje. Menim, da nam je s pisanjem dana tudi velika odgovornost, da ne smemo bežati pred poudarjanjem družbenih tumorjev, aktivizmom. Da ne smemo molčati. S pomočjo literature postanemo empatični, literatura nam pomaga hoditi v tujih čevljih, živeti življenje, ki ga sicer ne bi, zato ima veliko moč spreminjanja. V to resnično verjamem vsakokrat, ko napišem tudi najkrajšo besedico.
Materinstvo kot prelomna točka …
Zame je bilo materinstvo težko in prečudovito hkrati in še vedno je tako. Materinstvo je še danes velik tabu. Ne govori se o tem, kako težko je biti v tej vlogi, kako hudo je, ko je neko življenje odvisno od nas, ne glede na to, kako prekrasno je, da to življenje raste ob nas in zaradi nas. Bedenje, mastitisi, telo, ki naenkrat ni tvoje in je popoln tujec, če ne celo sovražnik. In to telo, polno brazgotin, strij, se mora potem soočiti s predstavo ženske, ki nam jo mediji ves čas molijo pod nos. Materinstvo je postalo dogma, ki jo patriarhat ohranja v tem statusu. Če bi si delile izkušnje, bi ženske postale močnejše, toda pogosto se sploh ne govori o tem, kako težko je materinstvo, saj družba pritiska s predstavo o vedno srečni materi. In to pritiskanje je grozno, saj zaradi utrujenosti v takšnih okoliščinah nobena ženska ni samo srečna. Istočasno ni nikoli sama in je hkrati zelo osamljena. In o tem molči. Molči o tako veliki bolečini. Molči, ker se sramuje. Doživela sem velik šok, ko sem začutila, da obstaja skupno družbeno stališče o molku glede tega, kaj pravzaprav materinstvo je. Pisanje me je rešilo. Imela sem dve nosečnosti, ki sta si takoj sledili, pisanje mi je pomagalo, da sem imela glavo nad vodo te izgubljenosti. Naenkrat je od vas odvisno eno in nato še drugo bitje, včasih pa sem bila tudi sama zgubljena. Lahko sem le divje pisala. To mi je pomagalo, da sem bila funkcionalna, dokler pač nisem našla ritma, ki sem mu bila lahko kos.
O tvojem jeziku pravijo, da je silovit, prvinski … Kako pomemben je jezik zate in kakšna je vloga spolne enakopravnosti?
Jezik je orodje, motika. Z njim je treba delati, ga raztegovati, raziskovati. Včasih se mi zdi, da vsako besedilo potrebuje svoj jezik in da ni uniformnega pristanka. Sčasoma postane jezik prijatelj, pristopi k nam in nam pomaga, da lažje poiščemo boljše rešitve za zgodbe, ki si jih želimo predstaviti svetu. Vendar jezik ne prenaša lenobe. Ne prenaša površnosti. Zame je jezik tudi prostor igre, v njem lahko neprestano iščem nove načine. Ženske so izrinjene iz zgodovine sveta. Ko si ogledamo učbenike zgodovine, fizike, kateri koli učbenik, ne najdemo v njih skoraj niti ene ženske. Morda kakšna pisateljica, ena za vsa leta izobraževanja. Resnica pa je ta, da so ženske tudi brez pravic zadolžile svet in zgodovino, ne samo z literarnimi deli pač pa tudi z znanostjo, pogumom in marsičem drugim. Na primer: Nobelovo nagrado za fiziko so doslej dobile štiri ženske, od teh sta bili zadnji leta 2018 (Dora Strickkland) in leta 2020 (Andrea Ghez), med njima Marie leta 1903 in Maria Goeppert Mayer leta 1963. Za kemijo pa je doslej Nobelovo dobilo sedem žensk, spet vključno z Marie. Tako, da je pomembno govoriti o tem, koliko je Marie storila za znanost. Seveda so bili primeri, ko ženske zaradi nepravičnosti niso dobile Nobelove nagrade, takšen primer je Jocelyn Bell, ko je ves njen tim (vsi podpisani na delu, na katerem je bila tudi sama podpisana) dobil Nobelovo za njeno odkritje, torej vsi, razen nje, ki je prva detektirala pulzar.
Feminizem lahko in mora živeti tudi v jeziku. Zame je feminizem vsakdanji boj, morali bi ga vpeljati tudi v šole, da se z njim seznanijo deklice in dečki. Sem feministka in antifašistka in menim, da je moje rovarjenje v jeziku, s katerim se ukvarjam vsak dan, pogojeno s tema dvema stališčema.
Bralci so se zelo dobro odzvali na tvojo poezijo. Si pričakovala takšen odziv?
Mislim, da naša besedila upajo, da jih bo nekdo bral. Vsako napisano besedilo se začne šele, ko ga prinesemo pred bralce in se tam konča kot nekakšen paralelni svet, z vsakim bralcem drugače. Zame je to čudežna alkemija, čarovnija, zaradi katere resnično verjamem v pisanje in literaturo. Vendar priznam, da nisem pričakovala takšnega sprejema.
Načrti?
Trenutno pišem romane, kot se zdi, dva romana. Različna. Eden obravnava zame pomembno tematiko beguncev/migrantov. Sem namreč globoko prepričana, da smo v fazi fašizacije družbe, ki je še ne moremo dognati in da bomo nekoč to, kar počnemo ljudem, ki bežijo pred vojnami, prav tako razglasili za genocid. Samo na Hrvaškem toliko rek postane grobnica, da ne omenjam Sredozemlja, nasilja na mejah, ki je res nepotrebno, da se meja ohrani (ne pozabimo, da gre za fiktivno črto, ki ločuje še bolj fiktivne konstrukte kot so država ali narodi). Drugi roman lovim, saj sloni bolj na zgodbi posebne junakinje, ki se spopada s travmami in si prizadeva izkopati življenje tam, kjer tega nihče ne pričakuje. Zdi se mi, da je treba pisati o teh tumorjih, najsi gre za naše kolektivne travme ali tiste individualne. Literatura ima zame veliko moč, je lahko orodje naše zavesti, vesti, zacelitve pa tudi bojevanja.
In tu so tudi drame. Pri Frakturi pripravljamo objavo mojih nagrajenih dram (ali pesnitev, ker je včasih težko potegniti črto) z naslovom Ubij se, očka!. Monodramo Ubil sem Almo bo v novem letu v ITD teatru igrala Lana Barić. Dramo Zakopani čudeži (Zakopana čuda) načrtujemo v nekoliko drugačni eksperimentalni obliki v režiji Darija Harjačka (ki je pripravil tudi radijsko igro z enakim naslovom) v Teatru Mašina igre. Pri meni se ves čas vrti tudi poezija. Le da je zdaj nekoliko počasneje. V načrtu imam nekaj prevodov, posebej me veseli ameriška izdaja Začetnih koordinat (Početne koordinate) na začetku prihajajočega leta (Sandor passage).
Pogovarjala se je Bojanić Tijardović
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Živi v Beogradu kot samostojna prevajalka in sodna tolmačka za slovenski jezik.
- Pogovor z Marijo Knežević - 25. 4. 2023
- Pogovor z Bojano Stojanović Pantović - 29. 11. 2022
- Dragana Bojanić Tijardović: Spreminjanje teme v svetlobo – beseda, zabita v čelo - 6. 1. 2022