Pogovor z Bojano Stojanović Pantović

Kdaj sta te književnost in poezija nagovorili in koliko je dejstvo, da si po mami slovenskega rodu, vplivalo na to, da si se posvetila slovenski književnosti?

Bojana Stojanović Pantović

Pri petnajstih sem začela precej intenzivno pisati poezijo in sicer pod vplivom Vaska Pope in Branka Miljkovića, ki sta bila pravi magnet za mlade avtorje. Hkrati sem se začela bolj poglabljati v književnost, brala sem veliko knjig, ki niso bile na seznamu šolskega berila. Slovensko književnost sem začela bolje spoznavati šele med študijem književnosti na Filološki fakulteti v Beogradu. Na to ni nihče posebej vplival. Izhajam iz mešane družine, ki je enako vrednotila in spoštovala tako svetovne kot tudi južnoslovanske pisatelje. Posebej mi je bila všeč slovenska poezija, zato sem se ji pozneje tudi strokovno posvetila. Moja prva ljubezen in diplomska naloga je bil Josip Murn, pozneje na magisteriju pa Miran Jarc. V doktoratu sem se poglabljala v ekspresionistično prozo v primerjalnem kontekstu.

Kdaj si začela pisati poezijo in kdo so tvoji priljubljeni pesniki?

Na to vprašanje sem že delno odgovorila, dodala bi le še Georga Trakla, Paula Valéryja, Sylvio Plath, Ireno Vrkljan, Daneta Zajca, Jovana Hristića … Po mladostniških uspehih (Oktobrska nagrada mesta Beograd za poezijo) sem po letu 1986 zaradi osebnih razlogov prenehala objavljati poezijo. Ukvarjala sem se izključno z znanstvenim delom, kritiko in predavanjem. Mislila sem, da sem s poezijo opravila, čeprav sem jo občasno pisala in nekaj celo objavila. Vendar je prva knjiga izšla precej pozno, leta 2005. To je bila zbirka Beskrajna (Neskončna), ki bi morala iziti dvajset let prej, vendar so jo naši cenjeni kritiki in žirije kot pesniški prvenec zavrnili.

Ali je po tvojem mnenju poezija terapevtska?

V smislu stare dobre katarze, očiščenja, osvoboditve, izboljšanja, ja, še vedno verjamem v to. Če po pisanju ali branju pesniškega besedila ostane tegoben občutek, nelagodje, to pomeni, da se je spremenila tudi sama psihologija ustvarjanja in recepcije. V nekem verzu pravim: “Ko sanjam v barvah, se zgodi nekaj slabega.” Precejšen del moje poezije izhaja iz oniričnega prepletanja sanj in resničnosti. Pogosto imajo lahko močno obarvane sanje opozorilno dimenzijo. Sanjarenje in sanje so že v obdobju romantike na velika vrata vstopili v književnost in poezijo, pozneje, v 20. stoletju pa tudi v teorijo. Številne izjemne pesmi so nastale med sanjarjenjem, ko so čutila izostrena in na meji njihove razstrojenosti (Poe, Rimbaud, Laza Kostić, Vladislav Petković Dis). Za mojo poezijo ima sanjarjenje vse odlike resničnosti, tiste globlje, osvobojene vsakdanjosti.

 Vem, da te zelo mika poezija v prozi. Lahko natančneje opredeliš možnosti, ki ti jih nudi?

S poezijo v prozi sem se ukvarjala kot avtorica (zbirka Zaručnici vatre/Zaročenca ognja, 2008), kot avtorica antologije (Srpske prozaide – antologija pesama u prozi, 2001) in kot teoretičarka (Pesma u prozi ili prozaida,2012). Na vseh treh področjih sem skušala prevrednotiti ta, tako v svetovni (razen v francoski in ameriški literaturi), kot tudi v srbski in slovenski literaturi, pomemben in zapostavljen žanr. Na srečo se je v tistem času pojavila tudi antologija slovenske poezije v prozi, ki jo je priredil in uvodno besedilo zanjo napisal Andrej Brvar, tudi sam eden od vidnih predstavnikov te oblike: Brez verzov, brez rim (2011), v kateri je predstavil zgodovinski razvoj tega žanra od Kersnika do danes. O tem sem lani pisala v prispevku za zbornik Obdobja – Slovenska poezija. Vedeti moramo, da je pesem v prozi prozna in ne verzna oblika, čeprav je lahko videti kot nekakšen razvezani prosti verz. Njen ritem in možnosti poigravanja z opisom, pripovedjo in esejističnimi postopki so izjemni, tako kot tudi njen retorični lirski naboj. Vse navedene možnosti uporabljam tudi v svojih besedilih in sicer kot nekakšne diskurze, ki se celo upirajo kakršnikoli žanrski sistemizaciji. To je zlasti opazno pri (neo)avantgardistih. Žal so številni pomembni avtorji druge polovice 20.stoletja opustili to obliko, zlasti pod vplivom T. S. Eliota, toda mlade generacije pesnikov in pisateljev tako kot jaz legitimno uporabljajo to obliko.

Jezik kot sredstvo – razmerje med jezikom in poezijo, omejitve besed, imaš kdaj občutek, da besede niso dovolj?

Naslovnica zbirke pesmi v prozi “Zaručnici vatre/Zaročenca ognja”, 2008.

Menim, da je jezik nedvomno medij poezije, vendar poezija kljub temu ni omejena le nanj. Številne poetike in pesniške revolucije so bile in so še vedno usmerjene ravno v tehnične spremembe jezika, pri čemer so pogosto spregledani drugi aspekti, zlasti afektivni, psihološki, pomenski. Pomembneje je pojasniti način, kako jezik v vsakem posamičnem primeru doseže učinek ustvarjanja novega pomena, s pomočjo konvencij, ki se razlikujejo od že znanih. Besede so slike – tako se glasi nek moj verz. Avditivno – vizualna arabeska, pogosto z manj besed, kajti besede so pomanjkljive.

Pomen tehnične oblike pesmi nasploh in kako se v svoji poeziji odzoveš nanj?

To je neprikrita želja. Za ekspresioniste je, na primer, bolj kot vsebina, pomembna konstrukcija sna, njegova formalna oblika, svojevrstna filmičnost scen in kadrov. Zato lahko pogostoma črno-bele sanje prelijemo v besedilo in veliko pesmi sem napisala kot svojevrsten sinopsis na skrajnem robu budnosti.

Postopek pisanja in ustvarjanja je pri vsakem pesniku drugačen. Kako je s tem pri tebi?

Pri tem so tudi priprave za pisanje pesmi vedno drugačne. Včasih pesem nosim dneve in dneve, mesece, včasih tudi leta, v mislih, v nekakšni predjezikovni obliki, tehtam vsako besedo in izraz, iščem tisto idealno prekrivanje, soglasje med neizrečenim in tistim na vrhu jezika, kar bo izrazilo mojo zmedenost. Verzi se pozneje nizajo, nervozno, kar je lahko posledica velike čustvene razburjenosti, ali počasi, postopoma, umirjeno, kot kroglice na rožnem vencu, ko skušamo doseči duševno ravnovesje. Pomikanje kroglic na rožnem vencu je tudi določena oblika duhovne zbranosti, abstrahiranje realnosti in usmeritev le v to, kar je bistveno za sam verz, nekakšna mistična ponotranjena osvetlitev, pa tudi proceduralnost, dinamika postopka. Takšna poezija izžareva mir, brezčutnost, včasih utegne biti celo hermetična. Z izjemo zbirk Zaročenca ognja in Izžarevanje (Isijavanje),ki sem ju napisala na dušek, praktično hkrati (pesmi v prozi in verzi), so preostale nastajale nekaj let.

 Je lahko dobra pesem hkrati angažirana in angažirana, v stvarnost usmerjena pesem, hkrati dobra?

Ivan Cankar je napisal, da je književnost že s svojim obstojem kritika realnosti. To ne pomeni, da lahko resnično kaj spremeni v smislu praktične akcije, lahko pa prinese drugačen pogled v razmišljanje in občutke ljudi, določeno vrsto kritičnega in eksistencialnega ozaveščanja.

Ali se ti zdi pesem kot politično dejanje sprejemljiva?

To je bil cilj avantgardistov, zlasti nadrealistov. Psihoanaliza plus marksistična ideologija. Danes smo priče, vsaj kar zadeva srbsko književnost, posebej v Novem Sadu, da je ta koncept znova zaživel, prilagojen kritiki liberalnega kapitalizma.

Religiozna dimenzija tvoje poezije, ali je religioznost presežen odnos?

Da, ta nedvomno obstaja, vendar ne kot dogmatsko, pač pa kot osebno, individualno dejanje. Težnja po sumatraistični neskončnosti, zunaj časa in prostora, koledar verskih praznikov, ko se piše poezija, ki je praznik zase, umik v tišino.

 Si univerzitetna profesorica. Kje je pri tem poezija in kaj ti pomeni?

Antologija “Srpske prozaide – antologija pesama u prozi” (2001), ki jo je uredila Bojana Stojanović Pantović.

Na oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete v Novem Sadu imam različna predavanja, povečini iz teorije in moderne poezije. Komparativistika v Novem Sadu temelji na številnih predavanjih iz svetovne in domače poezije, po čemer se razlikujemo od Beograda, kjer sem tudi nekaj časa predavala. Časi so bolj usmerjeni v prozo, študentom je bolj domača, čeprav imajo nekateri zelo dober občutek za liriko, bodisi da sami pišejo ali jo le tolmačijo. Iz poezije je nastala celotna književnost, jaz pa si prizadevam opozoriti na plodovite vezi med poezijo in prozo.

Lahko, prosim, slovenskim bralcem predstaviš svoj oddelek na Filozofski fakulteti v Novem Sadu in poveš nekaj več o zanimanju študentov za slovensko književnost in kulturo?

Slovenska književnost je izbirni predmet z dvema moduloma (Smeri in gibanja v novejši slovenski književnosti in Moderna slovenska poezija) na Oddelku za srbsko književnost in južnoslovanske književnosti. Filozofska fakulteta v Novem Sadu je edina fakulteta v Srbiji, na kateri študentje še naprej opravljajo izpit iz slovenske književnosti, medtem ko je na drugih fakultetah praktično ni, z izjemo pouka slovenskega jezika na Filološki fakulteti v Beogradu. Po razpadu Jugoslavije je postala književnost kolateralna škoda in to ni nikomur mar, še posebej ne našim kolegom v Sloveniji. Obžalujem, da je tako, ker so študentje  zainteresirani za naveden študij, na katerega se tradicionalno vpišejo ravno tisti najboljši.

Letos je bil končno uspešno zaključen dogovor o lektoratu srbskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani in sicer v sodelovanju s profesorji iz Novega Sada, kjer si tudi sama zaposlena. Prosim za podrobnosti tega pomembnega dogodka in kakšna so pričakovanja.

Da, naša dekanja prof. dr. Ivana Živančević-Sekeruš je po daljšem času podpisala pogodbo z dekanjo Filozofske fakultete v Ljubljani prof. dr. Mojco Šlamberger Brezer o angažiranju lektorja za srbski jezik. Lektorja ali lektorico izbere srbska stran in ga/jo za določen čas pošlje v Slovenijo, z možnostjo obnove ali prenehanja pogodbe. Vesela sem, da je imela ravno moja fakulteta ključno vlogo pri tem, saj ima dolgoletno tradicijo predavateljev, prevajalcev in založnikov slovenskega jezika in književnosti v Novem Sadu.

 

Pogovarjala se je in prevedla Dragana Bojanić Tijardović

 

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Dragana Bojanić Tijardović