V svet hrvaške poezije sem vstopila pred mnogimi leti, ko sem v koprski gimnazijski knjižnici zagledala pesniško zbirko meni takrat neznane pesnice Vesne Krmpotić Ljevanica za Igora. Knjigo sem prebrala v eni sapi in čeprav nisem vedela, kaj točno pomeni naslovna beseda ljevanica, mi je bilo po branju pesmi povsem jasno, da gre za žalovanje za nekom. Izvedela sem, da je ljevanica povečini pločevinasta škatla, v kateri gorijo sveče za umrle.
Vesna Krmpotić me je s to svojo knjigo za vselej povezala s hrvaško poezijo in do konca njenega življenja sem redno spremljala vse, kar je napisala in objavila, spremljala pa sem tudi druge pesnike in pesnice, med katerimi ne gre spregledati Vesne Parun in Irene Vrkljan.
Hrvaško pesniško morje se je z njima nekako umirilo, potem pa je konec leta 2020 prišla napoved gostovanja mlade pesnice Monike Herceg (Sisak 1990) v kultni oddaji HRT Aleksandra Stankovića Nedjeljom u dva. Monika je v oddaji, med drugim, govorila tudi o nabranih čustvih in želji po razbremenitvi s pomočjo pisanja. Pomislila sem, da se je končno vrnil čas poezije in hkrati skušala poiskati odgovor na vprašanje, kaj poezija pomeni današnjim ljudem, kako je nastala …
V televizijski oddaji Na rubu znanosti (HRT, 23.11.2009) nas Vesna Krmpotić v odgovor na vprašanje o nastanku poezije popelje v čas najstarejšega dela Ved – Rigvede, v zgodbo o človeku, ki ne pozna ubijanja in ki nenadoma zagleda do takrat neznano sliko – lovca z napetim lokom, ki meri v jelena ob vodi. Človek ne ve, kaj naj stori, da nič slutečega jelena reši pred lovčevo puščico. V veliki nuji začne počasi izgovarjati besede, čeprav ne ve, kaj govori. Lovec prisluhne njegovim besedam in pozabi na jelena. Te besede, s katerimi skušamo izraziti svoje občutke, to je poezija, pravijo Rigvede, pove Krmpotićeva.
Ko beremo pesmi Monike Herceg, lahko rečemo, da je tudi njena poezija iskanje te prave besede, ko je v nas usmerjena puščica na napetem loku, s katero skušamo zamotiti neusmiljenega lovca, najsibo to “gluha samota zidu” ali “nič pred nami”, ki “nas gleda kot krt na vrtu” (Hipoteze o ljubezni/Hipoteze o ljubavi). Avtorica treh pesniških zbirk (Početne koordinate/Začetne koordinate; Lovostaj/Lovopust in Čas pred jezikom/Vrijeme prije jezika), ki so bile deležne številnih hrvaških in mednarodnih nagrad, spregovori o odsotnosti ljubezni in glasni prisotnosti praznine tam, kjer gre pričakovati toplino in objem, o “izmišljanju otroštva v desetih kvadratnih metrih”, “o samoti, ki je bela” (“Morda nisem poudarila, toda samota je bela,/ malo slana, strjena v prvem siru/ in vse nas je enako bolel tisti strel, ki je/ razklal jelena/…” (Odraščanje/Odrastanje).
Razpon Monikine poezije sega od hlastanja po ubesedenju do iskanja samo ene, PRAVE, besede. Poezija je zanjo prostor svobode in Monika se v tem prostoru odlično znajde, besede se kot ribe ujamejo na njen trnek, vsaka je prava, pomagajo ji upesniti življenje v razmerah zadnje vojne na Hrvaškem, begunske dneve zunaj lastnega doma, ko v dveh sobah štirje otroci živijo s starši in starimi starši, strah, negotovost, tudi lakoto, mamo, ki ji po prezgodnji moževi smrti uspe sami vzgojiti svoje otroke. Materino trdo delo na zemlji, kjer prideluje hrano za otroke in zase Monika z lahkoto upesni in posuje z zlatim prahom življenjske moči, ki se pri njej zdi neusahljiva. „ …Vidi svojo mamo, ki zbira znoj/pod pazduho kot pomlad v cvet/ njena samota se lista na travniku/In vidi, da žena rojeva izmučeno sonce,/presoljenost ljubezni/…“ (Odraščanje/Odrastanje).
Je poezija vedno posledica bolečine in strahu? Monikina poezija na to vprašanje odgovarja pritrdilno. Praznina se kot senca plazi med njenimi verzi, objeta v tišino neizgovorjenega, ki vpije po pravi besedi. Monika je tudi najditeljica prave besede in pravih besed, te ji pridejo nasproti kar same, čeprav si mora med iskanjem “sneti kožo s telesa”, poiskati varno pribežališče in se razgaliti do kosti.
Sočustvovanje je edina možnost za odrešitev sveta, skrb za druge, boj za enakopravnost, žensk in manjšin sploh, ozaveščenost, prizanesljivost do beguncev in migrantov, vse to so oblike ljubezni, ki se kot srebrna nit svetlikajo tudi v proznih besedilih mlade hrvaške avtorice z najštevilnejšimi nagradami. Njena besedila so prežeta s poskusi novega pristopa k razčlenjevanju sveta in hipotez o njem. V svojih dramskih besedilih se spoprime tudi s predsodki, s strahom pred drugimi in drugačnimi, pokaže nam, da so drugačni podobni nam, da je trpljenje univerzalno in da bolečina boli ne glede na razlike med ljudmi.
Monika Herceg s starimi besedami, ki jim vdihne nov smisel, premakne meje našega dojemanja sveta, z oniričnim pristopom še tako huda doživetja prežame s svetlobo upanja v prihod prave, ene in edine besede.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Živi v Beogradu kot samostojna prevajalka in sodna tolmačka za slovenski jezik.
- Pogovor z Marijo Knežević - 25. 4. 2023
- Pogovor z Bojano Stojanović Pantović - 29. 11. 2022
- Dragana Bojanić Tijardović: Spreminjanje teme v svetlobo – beseda, zabita v čelo - 6. 1. 2022