Monika Herceg: Vrata

Ko je mati prvič snela sobna vrata, nisem razumela. Vrata pač, sobica pač. Dnevna soba in takoimenovana kuhinja, v kateri smo v bistvu vsi spali. Oče in mati v dnevni sobi in midva v tisti kuhinji. V njej so bili kuhinjski elementi in kavč, najin mali kavč, moj in bratov, ki sva ga vsak večer razvlekla in spala drug ob drugem. Postelje so bile predrage, kavč, ki se razvleče, pa je bil rabljen, kupila sta ga od preprodajalca pohištva. Mama je vrata snela takoj, ko smo se vselili in ko se je odločila, da bo to najina soba. Čeprav je bilo v hiši, v kateri smo začasno (spet) čakali, da končno zgradijo našo hišo, še eno nadstropje, ki pa ni bilo dovolj urejeno in mati ni hotela razmetavati denarja. Pa še to, kdo bo plačal vsa tista drva!

Moja mati še danes nima vrat med hodnikom in dnevno sobo hiše, v kateri živi in kamor smo se vrnili, in v kateri zdaj čaka svojo starost. Ali odsotnost vrat pomaga praznini, da se ne koncentrira? Je bila že takrat stvar ujetosti, nezmožnosti premikanja oči zunaj nekega prostora? Kaj naj s temi vrati, saj me samo motijo, ko tu hodim, pravi mama. In ona gre včasih tudi skozi zid, le da tega še vedno ne razume. Med sestavljanjem tega, kar je preostalo od spominov, je moja mati tako nevidna, da njena prisotnost ne potrjuje sveta. Ga ne rešuje. Je možno, da si šele po tolikšni smrti, ki nas je zasula, postala resnična in vidna? Si res zmogla zajeti sapo šele takrat, ko si dojela, da je življenje izpuhtelo še preden si se obrnila? Ko naju ljudje srečajo na ulici, pravijo, da sva si podobni in jaz pomislim na vsa tista odstranjena vrata, ker jih nikoli ne zaprem. Pomisli, od vseh tvojih lastnosti mi je preostalo le to nelagodje zaprtosti in tisti, o katerih mislim, da jih imam rada, ves čas hodijo za menoj in zapirajo vrata. Ko naju srečajo skupaj in rečejo, kako podobni sva si, res najprej pomislim na najino nevidnost in koliko časa je moralo miniti, da sva si priborili telesnost, obstoj. Vsaj jaz. Zate še vedno nisem prepričana, da si vstopila v materialni svet. Ko pridem, mi nikoli nočeš povedati nič lepega. Tvoja skrb je tvoj način ljubezni in to, da na koncu, celo zdaj, ko sem ženska, ki bi morala dojeti življenje (in ga ni), vendarle popustiš in priskočiš na pomoč.

Zaradi tega molka si prizadevam povedati. Vse. Ljudem, ki jih ljubim. Koliko jih imam rada, kako jih imam rada, zakaj jih imam rada. Prizadevam si razpršiti vso svojo ljubezen in trdno držati roke tistih, ki jih imam rada.

Res je, še vedno ne zapiram vrat, vendar se mi pogosto dozdeva, da je tako tudi zaradi srca, ki se tako trudi. Mama, ti si svoja vrata s prostorov odstranjevala zaradi strahu. Jaz pa to počnem zaradi ljubezni.

Prevedla Dragana Bojanić Tijardović

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Monika Herceg
Latest posts by Monika Herceg (see all)