Monika Herceg: Hipoteze o oblikah trajanja

Zaklenjena potovalna skrinja sem,
ko odhajam in ko prihajam,
se v meni sprožijo koraki prednikov,
njihov značaj steče po hrbtu navzdol in pove,
da te ta samota ne potrebuje več,
da vstop vame jè, izstopa pa ni,
da zbêži čim dlje, ker bom tudi sama
poskusila pobegniti tolikokrat, da bo najino življenje postalo krog,
da nisi nič več kot le mimoidoči,
čeprav tvoje roke odženejo oblake, ko vstopiš v sobo,
čeprav si topla kot družinska hiša, ko se želiš pogovarjati
In ta žalost, ki bruhne vame,
je enostavno minljiva nevihta,
jaz sem izkušena ptica, ki ve vse
o vrstah manevrov skozi veter
Oče teče skozi moja pljuča,
to topotanje me včasih podre
in takrat čakam kot otrok, da me objameš,
med jokom te odrivam,
kajti jaz sem tisoč korakov, ki bi me radi odnesli na vse strani
le kdo potrebuje tako vetrovno mesto
Ostajaš kot da sva ožgani samo od julija in ne vem,
ali lahko verjamem temu globokemu dihanju,
medtem ko se nad tvojimi vekami vkaplja
in z vlago naliva oddaljenost od mojega do tvojega nosu,
ki naju spreminja v sožitje,
prvo meglo, ki ji dovolim,
da z najinega balkona
okuži celo mesto

Prevedla Dragana Bojanić Tijardović

Latest posts by Monika Herceg (see all)