Bojana Stojanović Pantović REFLEKSIJA

Bojana Stojanović Pantović: Poezija in humanistična podoba sveta

Pri nas in po svetu je skorajda obče mesto sodobne književne kritike zavest o marginalizaciji poezije ali njeni potisnjenosti v virtualno resničnost in določena vrsta trajne uvedbe romanocentrične literature. Pri tem je mišljeno prevladovanje proze, najsibo to celo v poeziji, kot je že zdavnaj ugotovil Jovan Hristić. Ali je res tako in ali gre le za značilnost današnjega časa, ki gotovo vstopa v tretje desetletje 21. stoletja, tega se je zelo zavedal nedvomni posvečenec pesniškemu besedilu Bogdan Popović. V znanem predgovoru svoje Antologije novejše srbske lirike/Antologija novije srpske lirike (1911), ki je doslej izšla v dobrih štiridesetih ponatisih, je na samem začetku zapisana heretična misel, ki je ne smemo zamolčati. Zanimivo je Popovićevo pojmovanje narave in vloge poezije nasploh, katero ocenjuje kot „malo čudno obrt, ki se zagotovo v celoti ceni veliko bolj, kot si zasluži. Ne misliti po dejanskih asociacijah misli – reči ’žarek’ in hoteti reči svetloba, in morati reči ’tema’ – zaradi misli … je resnično nenavadno in upravičeno opravilo le v enem primeru: takrat, ko je povsem uspelo“ (Popović: 1936, VI-VII). Avtor meni, da praktično ni dobrih pesnikov in da obstajajo le dobre pesmi ter v ospredje postavi antologijo in ne posamične zbirke poezije, kar je diskutabilen metodološki in vrednostni pristop.

Kljub temu je poezija morda najbolj privilegiran del književnosti, v katerem lahko še vedno prepoznamo humanistično podobo sveta, ali bolje rečeno – njegov odsev, čeprav je že zdavnaj začela uporabljati drugačen poetični material od tradicionalnega in prešla v druge medije. To, kar je z veliko truda, vendar avtentično osvojil Dis (Vladislav Petković, op. prev.), morajo zdaj po vsem sodeč počasi osvajati tudi nekateri etablirani pesniki. Že modernistični avtorji so sredi 19. stoletja (W. Withman, na primer) zavrnili delitev na tako imenovane visoke in nizke, vzvišene in vsakdanje teme poezije. Poezija za svoje gradivo jemlje prav vse, kar se utegne najti na raziskovalnem pesnikovem obzorju, vse, kar lahko sodi k prozi, drami, eseju, potopisu, pa tudi k novinarstvu, gospodarstvu, politiki, zgodovini, določenim teoretičnim smerem in, seveda, k filozofiji. Zato so lahko domena poezije: produkti kulturne industrije, kamor pogosto sodi kič kot prevladujoča oblika današnje množične in notranje popularne kulture. V vseh obdobjih, ki so si prizadevala za kritično analizo družbe, politike, civilizacije (kot na primer v času realizma in naturalizma), so takšni napori privedli do prevlade proze, in sicer ne le fikcije. V avantgardi je tudi poezija postala kritična in si zaradi obsojanja prve svetovne vojne prizadevala za obnovo etike in humanističnih vrednot.

Po drugi strani je bila takrat, tako kot danes, na sporedu metafizika pesništva oziroma to, kar je neminljivo in trajno v poeziji, liriki posebej, z namenom, da se omenjena vrsta kar se da približa resničnosti in njenim perečim vprašanjem. V srbski književnosti o tem priča kritičen odnos Laze Kostića do pojmovanja pesništva Svetozarja Markovića. Kljub temu ne smemo pozabiti, da sta se dva izjemna, lahko bi rekli globalna preobrata, tako v poeziji kot tudi v prozi, zgodila v istem letu 1857, v Parizu, z objavo Baudelaireove zbirke Rože zla in Flaubertovega romana Gospa Bovaryjeva. Čeprav na prvi pogled poetično umeščena na nasprotnih bregovih, simbolistični in naturalistični, sta obe deli postavili pod vprašaj nekatere vsebinske predpostavke (krščanske) metafizike. Baudelaire s svojo apologijo zla, pri kateri so mu še bolj radikalno sledili Lautreamont in pozneje Georg Trakl oziroma Paul Celan. Tragična razcepljenost subjekta/posameznika med dobrim in zlom, lepoto in gnusobo, naravnim in arteficielnim, in končno, med iluzijo in bistvom, povezuje Baudelaira in Flauberta veliko bolj, kot je to videti na prvi pogled. Tako kot Disove Utopljene duše napovedujejo ne le naše avantgardne pesnike, pač pa tudi „prozaiste duše“: Isidoro Sekulić, Stanislava Vinaverja, Veljka Milićevića, Milutina Uskokovića.

To, kar še danes velja za dediščino Poa, Coleridgea, Mallarméa in Valéryja, o čemer pišejo Eliot, Jovan Hristić ali Borislav Radović, je neposredno vključevanje teoretičnega stališča v pesniško besedilo, opevanje poetike in pesniških postopkov kot svojega subjekta/teme, oziroma iskanje odgovora na vprašanje, ki ga je zastavil že Coleridge: „Kaj počnem, ko pišem poezijo?“, kot navede Eliot v svojem eseju. Valéry se v nasprotju z avtentičnostjo pesniškega subjekta in pesmi kot nekakšne vrste „zaključnega dokončnega rezultata“, tako kot pred njim Poe, veliko bolj ukvarja s samim postopkom nastajanja pesmi, z igro mišljenja, medtem ko „čista poezija“ pomeni, da se ne nanaša na nič drugega, le sama nase. Pri tem lahko govorimo o večji zavesti o samem jeziku, ki je posrkal tudi pesnika in pesniški subjekt ter na ravni tekstualnih strategij ustvarja različne možne poetske identitete, s številnih stališč, zornih kotov, modusov.

V zadnjih desetletjih je bilo zaradi novih tržnih pogojev, ki narekujejo tiskanje komercialne in popularne proze vseh zvrsti, v vsem svetu natisnjenih veliko manj pesniških zbirk. Kot opaža teoretik Boris Groys, so odlike sodobne postsocialistične kulture odprti trg, represivna nacionalna kultura, celebrity kultura, dominacija množičnih medijev in terorizem, zato je v tem smislu sodobni čas v primerjavi s kulturno politiko prejšnjega stoletja regresiven. Po drugi strani pa mora ostati poezija nekoliko elitistična, v smislu določenih predpogojev, ki jih morajo njeni bralci imeti, da bi se sploh zanimali zanjo. Tu nimam v mislih le strokovnjakov, pač pa tudi občutljive in radovedne bralce. Pesniške besede vedno manj spremlja ustrezen interpretativno – kritičen akt branja, ali pa je ta izjemno ideološko polariziran. Poezija bo kljub vsemu obstajala, dokler obstajamo mi z željami in strahovi ter zavestjo, da moramo nekaj povedati le na takšen, jezikovno neponovljiv način, ne glede na časovno obdobje. In sicer ravno zaradi dejstva, da si moramo nekaj zelo pomembnega deliti z drugimi, ki berejo ali prav tako pišejo, v svoji grozni, paskalovski samoti in minljivosti.

Prevedla Dragana Bojanić Tijardović

 

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

Bojana Stojanović Pantović
Latest posts by Bojana Stojanović Pantović (see all)