Najnovejše objave

Pogovor z Matejo Bizjak Petit

Začniva kar na začetku: kako in zakaj poezija? Kdaj te je prvič nagovorila in kdaj in zakaj si sama prvič segla po peresu z namenom, da napišeš verze?

Kdaj sem prvič začutila veter? Katerega drevesa listi so me prvič nagovorili? Zakaj so bele dišeče rjuhe, ki so plapolale na vrtu, ostale v mojem spominu kot notranja koža maminega trebuha, ki me brani in boža dušo v trenutkih nestrpne razdražljivosti? Kdaj sem prvič spregovorila besede, ki niso bile moje, na odru, in se v njih znašla sredi nove dežele, v kateri je vse nekako bolj jasno? Kdaj sem prvič zatrepetala ob občutku, da je med besedami več, kot obvladujem z razumom? Zvenelo bo precej enostavno, a spominjam se učne ure, ko je učiteljica predavala o »pojmih«. Opazila sem, da nekateri sošolci vedo, kaj je pojem in da nekateri tega ne vedo. Ne da ne bi razumeli smisla besede »pojem«, opazila sem, da ne poznajo, ne slutijo širine, globine in neskončnosti pojma pojem. Kaj pravzaprav je pojem? Miselna tvorba. Intuitivno, za-vedenje, za-slutenje nečesa, konkretnega ali abstraktnega. Beseda in njen pojem sta kot tvoje golo telo in morje. Skočiš, stopiš ali padeš v morje in zaslutiš, da si v stiku s celim oceanom.  Enako občutiš veter … ves za ljubezen … poznaš smrt … vojno … zemljo … sodobnost … upor … upanje …

Zdi se mi, da sem takrat, tisto učno uro, prvič spregledala, da so besede material, gradivo, snov.  Kot so materija barve, glina, fotografija, zvok, gib … Da besede niso le jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov, ampak da so predvsem njihovi nosilci; besede so kot »vrata«, ki odpirajo pot v zavest, v svobodo misli, lastnih interpretacij, domišljije. Da so besede lupina sadežev … Da pojmi v lupini besed rastejo na drevesih, ki jih vzgajamo … in da ta drevesa rastejo v zemlji, ki jo obdelujemo. In da nekaterih stvari, kot so sonce, veter in dež, ne moremo obvladovati … lahko pa vsakokrat znova poskusimo … če le skrbno ohranimo seme sadeža. Semena številnih sadežev. Kdo ima raje sladko, kdo drug pa grenko. Jaz imam najraje slano.

Solze so slane. Prvič sem zares zapisala pesem, ko nas je zapustila draga prijateljica. Že prej sem pisala. Vedno sem pisala. A prej je bila to igra. Moja lastna igra. Bolj zame kot za druge. Moje žgečkanje z besedami. Tisti večer pa, ko smo izvedeli, da je odšla, sem segla po peresu in pustila pojmom besed, da me objamejo, da me ponesejo, da mi omogočijo, da se osvobodim tesnosti in nemoči, ki sem jo občutila. Poezija je, tako kot so slika, gib, melodija …, področja, ki nam omogočajo, da preživimo, da se ozaveščamo, da ostajamo svobodni.

In zato se moramo boriti, da nam današnja družba ne odvzame pojmov … Pojem ne pozna dvojnosti. Še manj enakostranskosti. Pojem je svoboda misli. Čudovit ognjemet.

Vem, da si obiskovala znamenito delavnico Lojzeta Kovačiča v Pionirskem domu. Danes kot direktorica Centre de Créations pour l’Enfance v Tinqueuxu v Franciji tudi sama prirejaš pesniške delavnice, na katerih gostujejo znani francoski pesniki. Kakšno je tvoje mnenje o razmerju med talentom in obvladanjem tehnike v pesništvu? Ali se da poezijo naučiti?

Ali se da naučiti petja? Ali se da naučiti risanja? Ali se da naučiti plesa? Ali se je mogoče naučiti igranja na instrument? Kaj pravzaprav pomeni učiti se ? Veliko stvari se je mogoče naučiti. Veliko stvari je mogoče obvladovati. Nekateri nekatere stvari obvladujejo tako mojstrsko, da nam jemljejo sapo, in res smo lahko prevzeti, kadar jih opazujemo. Kaj takrat opazujemo: kako izvajajo, kaj izvajajo ali kaj se takrat, ko to izvajajo, dogaja z menoj? Mislim, da ne gre za povsem identičen občutek. V današnji družbi so se zelo pomešali pojmi »divertissement« in »art«. Zabava in umetnost. Mislim, da se je mogoče naučiti zabavati, ne da pa se naučiti umetnosti. Umetnost je mogoče vzgajati. Da pa bi jo lahko vzgajali, potrebujemo seme in zemljo za to. Zabavo se lahko zgradi. Zabava te izvabi iz lastnega, notranjega sveta in te razbremeni … Umetnost pa te sooči z notranjo resnico.

Lahko se naučimo zgodovine umetnosti. Lahko se naučimo, kako predavati o umetnosti, jo razlagati, podajati, presojati, razumeti … a zdi se mi, da se umetnosti ne da naučiti.

Ali se lahko naučimo imeti rad?

Pesmi pišeš v slovenščini in v francoščini. Vladimir Nabokov je na primer pisal prozo v angleščini, medtem ko je poezijo še naprej pisal zgolj v ruščini, češ da se lahko poezijo piše le v maternem jeziku. Nasprotno pa je Samuel Beckett poezijo pisal izključno v francoščini, saj naj bi s prehodom v tuj jezik dobil potrebno distanco do pesemskega teksta. Kako sama občutiš prehod iz slovenščine v francoščino in obratno? Kaj je tisto, kar ti pisanje v francoščini ali v slovenščini omogoči in kaj ti nemara odvzame? Kako reflektiraš razmerje med poezijo in naravnim človeškim jezikom?

Jezik je en sam. Le število besed se poveča, ko se naučimo drugih jezikov. Število besed in način razmišljanja. Ne vem, če razmišljam v nekem jeziku … večkrat so me že spraševali o tem. Verjetno ne obvladujem dovolj ne slovenščine ne francoščine … Vem le, da govorim slovensko z ljudmi, ki razumejo slovensko. Da pišem v francoščini, ko pišem za francoskega bralca.

Besede, ki jih poznam, in njihova pravila uporabljam tako, da bi drugim čim bolj spretno povedala stvari, ki jih neki običajen, ustaljen stavek ne bi povedal.

Na primer: francoski pesnik Pierre Soletti je pred nekaj meseci obiskal več slovenskih gimnazij, kjer se mladi učijo francoskega jezika. Z njimi je vodil literarno delavnico. Opazila sem, da so bili študentje sposobni z nekaj besedami povedati več, kot bi si bili sploh lahko predstavljali. Ne govorim o številu besed. Govorim o pojmih, pomenu besed, o njihovi sporočilnosti, ki jih izrazimo v nekem nepredvidljivem sklopu.

Si pesnica in prevajalka. Kako vidiš, doživljaš razmerje med pisanjem lastne pesmi in prevajanjem pesmi drugega avtorja ali avtorice? Ali če vprašam drugače, v kateri točki in na kakšen način se pisanje poezije in prevajanje dotikata, če se dotikata?

V nekem trenutku sem imela občutek, da smem prevajati poezijo. Da dovolj razumem oba jezika. In predvsem da »čutim« poezijo … dovolila sem si občutek, da je prevajanje poezije prenos neke »teže« pesmi iz ene materije v drugo … pri čemer je potrebno paziti, da pesem ne izgubi na svoji »teži«, oziroma da izgubi čim manj. Iz zgodovine prevodov vemo, da včasih pesem lahko pri tem prenosu celo pridobi. No, to o »teži« me je »naučila« pesnica in prevajalka Valerie Rouzeau. Neizmerno rada prevajam. Stopim se s pesmijo v enem jeziku … oziroma ne da se z njo stopim, pač pa se ji predam, kot reki, ki me ponese, niti sama ne vem natanko kam, a vsekakor vse do izliva v morje.

A prevajanje je zelo odgovorna zadeva. Trenutno imam misli preveč obremenjene z administrativno-organizacijskimi dejavnostmi. Lahko še sem in tja napišem kakšno svojo pesem. Težje pa trenutno prevajam. A upam, da bom še. Prevajanje poezije je kot ekstremen šport. Zelo adrenalinsko.

V pogovoru ne moreva mimo tvoje ljubezni do lutk in lutkovnega gledališča. Kako si stopila v svet lutkarstva in kaj je tisto, zaradi česar v njem vztrajaš?

Oh lutke. Moj svet. Zdi se mi, da je z njimi tako kot pri pojmih, v nekem trenutku sem zaznala moč predmeta, ki mu damo znake življenja. In gledališče … Ne vem, kaj imam raje, lutke ali gledališče … Toda fascinirajo me odri, dvorane, igra … Vse je igra. Življenje je igra. Igramo se, kot da bi bilo lahko preigrati življenje. Umetnost (lutke, poezija, gledališče, glasba, ples, fotografija …) so naše lutke. Ampak vedno je nad nami neki stavek, nekaj, kar nam je nekdo rekel (pa četudi v kakšni knjigi, filmu, fotografiji …). Lojze Kovačič mi je nekega dne, ko sem odhajala v Francijo, rekel: »Nikoli ne pozabi, od kod si, kdo si. Če se boš držala tega, bo že nekako šlo.« V tistem trenutku sem bila prepričana, da govori o lutkah, o lutkarstvu in o treh pikicah na koncu stavkov …

Večkrat sem se že oddaljila od lutk. Ne namenoma. Tako je pač naneslo. A vsakokrat znova sem tu. Tako lutke kot poezija. Zakaj bi se borili proti nečemu, kar nosimo v sebi kot upanje. Mislim, da je temu upanju treba slediti. Kolikor je to pač skladno z našim življenjem.

Ko pomislim na lutke, se vedno spomnim na znamenito misel Oscarja Wilda, da ljudje lažemo, če pa daš človeku masko, ti bo spregovoril po resnici. V poeziji obstaja način pisanja, ki je blizu gledališču, morda tudi lutkovnemu gledališču. Namreč raba persone ali maske. Na kakšen način se izkušnja dela z lutkami dopolnjuje s tvojo pesniško izkušnjo? Ali pa sta to nemara dva različna svetova …

Lutka – oziroma predmet je nosilka pomena. Lutka je stvar. Pri lutki težje pozabim, da mi ta predmet nekdo kaže zato, ker skuša z njim nekaj povedati, izraziti, upodobiti …

Ko opazujem igralca, poslušam njegovo besedilo, opazujem njegov način igranja, a opazujem tudi igralca kot živečega človeka … in se ves čas zavedam, da ima ta igralec svoje lastno mišljenje … morda se s tem, kar mi govori na odru, sploh ne strinja … z igralcem se na neki način primerjam, in to nezavedno. Da ne bo pomote, strašno rada imam gledališče! Ravno zaradi tega vsega!

A ko opazujem lutko – predmet, ki ga je pred menoj nekdo oživel, personificiral … se še vedno zavedam, da stoji za gibom tega predmeta živ človek (igralec, animator …), toda stvar opazujem bolj neobremenjeno. Opazujem spretnost giba, idejo giba … opazujem presenečenje, ki ga bo v meni vzbudil oživeli predmet, situacijo, v kateri se bo znašel … Seveda ne govorim le o lutki – punčki iz cunj; govorim o lutkah – stvareh (kot so kos lesa, list papirja, blago, svetloba, glasba, prostor …) Morda bi morali preimenovati lutkovno gledališče v gledališče stvari, gledališče reči ?

Vsekakor pa so zame lutke, besede, ljudje … en sam in isti svet. Morda gre za različne jezike. A vsi ti jeziki se dopolnjujejo, povezujejo … ko pišem pesem, ko režiram predstavo ali ko organiziram kakšen dogodek … delujem na podoben način. Le da se pri pisanju oprem na jezik, ki sem ga vzgojila z branjem … na lutke, na jezik, ki sem ga vzgojila z gledanjem in igranjem lutkovnih in gledaliških predstav. Seveda je to zelo poenostavljen pogled … a nekako ga lahko primerjam s francoščino in slovenščino. Ne razmišljam o tem, v katerem jeziku se bom izrazila. Če pred menoj stoji slovensko govoreči človek – bom spontano razmišljala in se izrazila v slovenščini. Če predme stopi francoski govorec, je preskok nezaznaven … stavek se bo oblikoval v francoščini.

Morda se preveč sprašujemo o različnih svetovih. Vse je isti svet, le drugačne zorne kote smo ustvarili, da bi svet lahko opazovali dovolj celovito.

Tvoje delo na področju organizacije v kulturi je izjemno bogato, pestro, raznoliko. Lep del tu zavzema vzpostavljanje in gojenje stikov med Slovenijo in Francijo na področju pesništva, med drugim si ustanovila tudi Hišo slovenske poezije v Franciji. Kaj te je spodbudilo k temu? In še, imaš izkušnjo tako slovenske kot francoske poezije: kako vidiš prvo in kako vidiš drugo? V čem sta si sorodni in v čem sta si različni? Če se seveda na ta način sploh da primerjati nacionalna pesništva …

Včasih se sprašujem, zakaj počnem vse to. Organizacija in gojenje stikov mi ob redni dejavnosti jemljeta veliko prostega časa. A rada opazujem, posredujem, organiziram. Rada vidim, ko se srečujejo ljudje in se spoznavajo, se pogovarjajo, se poslušajo, si pripovedujejo. Stike med Slovenijo in Francijo sem spontano vpletla v vsa področja, na katerih delujem: poezija, gledališče, lutke, prevajanje, kulturna vzgoja … Pravzaprav ne iščem stikov med Slovenijo in Francijo. Gre za vzpostavljanje stikov med ustvarjalci, ki se morda sami ne bi takoj srečali, meni pa se zdi zanimivo, da bi se.  Spominjam se branja prvih biografij slovenskih pesnikov (spet je to spomin iz šole) in navdušila me je informacija o tem, da so odšli v tujino in da so tam spoznali tega in tega umetnika in da je ta nanje vplival in da so se vrnili in v domačem okolju sprožili neki nov val. Danes se lahko zelo enostavno spoznavamo in pustimo vplivati preko interneta, televizije in drugih medijev. A vseeno vztrajam. Pomembno si je vzeti čas. Opazovati. Se srečevati iz oči v oči. Razlike med ustvarjalci enega in drugega okolja pravzaprav ni, oziroma je tolikšna, kot je med dvema slovenskima avtorjema, le da ne uporabljata istega jezika in da nista brala natanko istih knjig, hodila na iste razstave, poslušala iste glasbe … da njun jezik ne deluje popolnoma identično in da živita v zgodovinsko in kulturno rahlo drugačnem okolju. Vse ostalo pa je isto. Ista nuja po ustvarjanju. Ista nuja po uporu proti družbi, ki skuša izbrisati misel posameznika. Ista nuja po preživetju inteligence. Stike med ustvarjalci celega sveta je potrebno vzgajati. Pred kratkim smo v Centre de Créations pour l’Enfance gostili predstavo iz Hiše otrok in umetnosti. Na prvi pogled se je francoski publiki predstava zdela klasična, tradicionalna  … po tretji predstavi, ko so otroci s starši in vzgojitelji s predstave odhajali z neizmernim navdušenjem, pa se je začelo o predstavi pogovarjati in več obiskovalcev je komentiralo, da kako zanimivo je dejstvo, da če bi bila to francoska predstava, bi se ji verjetno na neki točki uprli. Ker je bila to predstava iz nekega drugega okolja, so se ji predali drugače in s tem omogočili drugačen pretok. Podobno se mi zdi, da se dogaja, ko v Sloveniji gostujejo francoski pesniki … V bistvu je ves čar v radovednosti.

V tretji pesmi iz zbirke Vosek speče sreče (2012) zapišeš: »Slišiš tišino // ko rečeš tišina?« Charles Simic je nekoč dejal, da je poezija osiroteli otrok tišine …

Neki japonski pregovor pravi: predno spregovoriš, se prepričaj, da je to, kar imaš povedati, vrednejše od tišine. Zame je pesem vzdih tišine …

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Mateja Bizjak Petit

Mateja Bizjak Petit

Mateja Bizjak Petit je slovenska pesnica in dramaturginja. Dramaturgijo je študirala na Univerzi v Ljubljani in se nato kot lutkarica specializirala pri mojstru ročnih lutk Alainu Recoingu v Parizu in kot režiserka pri Centru za lutkovne umetnosti v Atlanti, ZDA. Pesmi piše v slovenščini in v francoščini in do danes so ji izšle tri zbirke poezije. Je prevajalka Andréja Velterja, Clauda Estebana, Guya Goffetta, Zena Bianuja, Valérie Rouseau, Toneta Škrjanca … Trenutno je direktorica kulturne ustanove Centre de Créations pour l'Enfance in umetniška direktorica v gledališču Le Carré Blanc. Leta 2011 je v Tinqueuxu ustanovila Hišo slovenske poezije, ki je namenjena promociji slovenske poezije v Franciji.

Bibliografija:
Le ti, Mariborska Literarna Družba, 2006,
Vosek speče sreče, Beletrina, 2012,
Alica s tisoč rokami / Alice aux mille bras, KUD France Prešeren, 2009 Alice aux mille bras (prenovljena verzija), v kanadsko-francoski izdaji pri založbah Les écrits des forges / Rafael de Surtis 2015.
Mateja Bizjak Petit

Objave avtorja Mateja Bizjak Petit ( poglej vse)

O Mateja Bizjak Petit (2 Člankov)
<p>Mateja Bizjak Petit je slovenska pesnica in dramaturginja. Dramaturgijo je študirala na Univerzi v Ljubljani in se nato kot lutkarica specializirala pri mojstru ročnih lutk Alainu Recoingu v Parizu in kot režiserka pri Centru za lutkovne umetnosti v Atlanti, ZDA. Pesmi piše v slovenščini in v francoščini in do danes so ji izšle tri zbirke poezije. Je prevajalka Andréja Velterja, Clauda Estebana, Guya Goffetta, Zena Bianuja, Valérie Rouseau, Toneta Škrjanca … Trenutno je direktorica kulturne ustanove Centre de Créations pour l’Enfance in umetniška direktorica v gledališču Le Carré Blanc. Leta 2011 je v Tinqueuxu ustanovila Hišo slovenske poezije, ki je namenjena promociji slovenske poezije v Franciji. </p> <p>Bibliografija:<br /> Le ti, Mariborska Literarna Družba, 2006,<br /> Vosek speče sreče, Beletrina, 2012,<br /> Alica s tisoč rokami / Alice aux mille bras, KUD France Prešeren, 2009 Alice aux mille bras (prenovljena verzija), v kanadsko-francoski izdaji pri založbah Les écrits des forges / Rafael de Surtis 2015.</p>