Barbara Korun, pesnica, esejistka, premišljevalka, opazovalka, pričevalka. Radovedna ženska, ki se ji pogled ustavi ob marsičem. Mojstrica besede, ki zna vse, kar vidi, čuti, kar jo gane, vznemiri, na zanimiv, edinstven način tudi zapisati in predati bralcem. Pogovarjali sva se nastajanju njene sedme pesniške zbirke Idioritmija, o poeziji, o prihodnosti …
Kako doživljaš karanteno in kolobocije okrog korone? Kako je vplivala na tvoje delo?
V karanteni sem se, tako kot najbrž večina, soočala z nasprotujočimi si občutki. Najprej občutek olajšanja pritiskov vsakdanjega dne, hitenja z delom – počasnejši tempo mi je bil pisan na kožo, obožujem prazne ulice, prometa skoraj ni bilo, s partnerjem sva vsak dan hodila na dolge sprehode znotraj občinskih mej – tu sem blagrovala prestolnico, v kateri živim, ki je tako umeščena v prostor, da so blizu gozdne poti, nekatere skoraj neobljudene. S časom pa se je v meni pojavil in večal občutek aniksioznosti, zaradi številnih in ne čisto jasnih zapovedi in prepovedi, nemožnosti svobodnega druženja in gibanja na prostem. K temu je prispevala tudi skrb za moje starše, oba sta prekoračila devetdeseto, in vnuke, ki so bili prepuščeni nam, družini. Moj karantenski delavnik je bil tako večinoma posvečen skrbi za ožjo družino. Žal pa mi je v tem času odpadlo kar nekaj nastopov in delavnic, s tem pa mi je upadel tudi dohodek. Nekatere smo prestavili na omrežje, a seveda nismo mogli nadomestiti stika v živo. Zaskrbljena sem zaradi »nove normalnosti«, v kateri smo se znašli in v kateri se še bomo znašli, posebej v nemili kombinaciji s sedanjo vladno politiko.
Kaj ti pomeni poezija? Mislim tako na branje kot na pisanje?
Najprej vstop v človeškost, v kulturo, ki šele iz mene dela človeka. Tako kot Engidu v Epu o Gilgamešu, mora vsako bitje vrste homo sapiens šele postati človek, član skupnosti človekov – včasih je temu služila iniciacija. Danes naj bi vlogo priprave na postajanje človek odigrala družina in potem šola, a jaz mislim na svoj način bivanja, ki je pesniški. Sem humanistka v smislu, da mi vsaka pesem govoril o človeku, ki jo je napisal, da čutim v pesništvu to humanistično skupno jedro človeštva, hkrati pa, in to je čudežno in čudovito zaradi jezika, čutim tudi meje »človeškega«, čutim »nečloveško« v človeškem in obratno, čutim, da sem »več« od sebe, da zajemam vse čase, vse zamisljive in še nezamišljene svetove … Takole »peš«, v linearnem, logičnem jeziku se kar težko izražam, v podobah, poetičnem jeziku pa lahko »poletim« – kot včasih v sanjah. Morda bi tu lahko uporabila podobo »škiljenja«: posebnega načina gledanja, s katerim šele iz 2D vzorca zagledam v njem skrito 3D sliko … Pesmi potrebujem, če hočem preživeti – ne telesno, pač pa kot človek. Potrebujem smisel, tega najdem tako z branjem kot s pisanjem.
Med karanteno je bilo gotovo več časa za vse tisto, kar je bilo sicer odrinjeno na stran. Pripravila si novo, že sedmo zbirko. Nam že lahko poveš kaj več?
Že dolgo časa, več kot trinajst let, sem se ukvarjala z mislijo, kako vključiti sanje v pesmi, na način, kot ga še nisem brala, torej, da ne dam pomena sanjam »od zunaj«, da torej niso ilustracija neke ideje iz »budnosti«, temveč da jih skušam zajeti »od znotraj«, iz sanjskega sveta samega – katerega ideja mi je skrita. Sanje zapisujem več desetletij, shranjenih imam več sto zapisov. To sem počela, ker me je moj sanjski svet enostavno fasciniral; to, kaj in koliko se dogaja v njem, kako bogat je z detajli in čutnimi zaznavami in občutki ter čustvi; seveda pa so sanje med seboj zelo različne. Že v zbirki Pridem takoj iz leta 2011, torej pred desetimi leti, sem jih hotela objaviti kot četrti sklop zbirke, pa sem si nato premislila. En sklop sanjskih fragmentov sem nato objavila naslednje leto v reviji Literatura, a privlačnost in čudežnost zapisovanja sanj, predvsem pa sanjanja, me je zasledovala naprej. Pomembno se mi je zdelo, da sanj ne spreminjam, da gre za resnične sanje, oziroma za sanjske fragmente, ki sem si jih uspela zapomniti v procesu prebujanja. Zavedam se, da te sanje, ne glede na svojo kompleksnost, trajajo morda le sekundo ali desetinko sekunde, da jih v procesu »prebujanja« sama »vzgodbim«, a to naredim na način, ki je enkraten, unikaten – od tod tudi naslov zbirke, Idioritmija. Kar pa me pri sanjah najbolj fascinira, je bogastvo čutnih zaznav: v sanjah voham, tipam, vidim barve, slišim, celo okušam … Ker so tako kompleksne, sem se morala osredotočiti le na zgodbo, na golo dogajanje, in zanemariti to bogastvo čutnih zaznav, občutij in čustev, če sem hotela, da jih sploh zmorem zapisati, preden izginejo v pozabo … Pri nekaterih bolj »živih« bi se lahko spomnila vsakega detajla, a potem bi za tak opis le enih sanj, ki so v »realnem« času morda trajale le nekaj sekund, porabila več deset strani. Opazila sem, da uporabljam jezik svojega otroštva, da pomembno vlogo v njih igrajo posamezne pogovorne besede, kot so knofla, fajhten, izmigoljiti, šporhet ipd. – in da teh besed ne smem zamenjati s knjižnim (zakaj je tako, pa ne vem). Hkrati pa sem se zavedela tudi tega, da se podoben proces dogaja tudi v budnosti: v resnici veliko več zaznam in opazim, kot se zavedam, in še manj od tega gre potem v dolgoročni spomin; kar vzdržujem, čemur »sledim« kot rdeči niti, je moja zgodba o sebi, temu bi morda v psihologiji lahko rekli »osebnost«. Le zapisi sanj pa so bili za knjigo »premalo«, zato sem vanjo vključila nekaj pesmi iz istega obdobja; zanimivo mi je bilo, kako so se v obeh sklopih pojavili podobni motivi, iste teme, a nekako z druge smeri – kot pri plašču: »pesmi iz budnosti« kot zunanja stran, lice plašča in sanje kot njegova spodnja stran, podloga, obrnjena stran … vmes pa zapis srečnega najdenja ravnovesja.
S čim si se ukvarjala v njej? Kaj te ta trenutek v poeziji zanima?
V zbirki sem se ukvarjala z vprašanjem, s katerim je Roland Barthes naslovil svoj prvi cikel predavanj na Collège de France – Kako živeti skupaj. Že peto leto študiram za geštaltsko psihoterapevtko, se mi zdi, da je to vprašanje v praktičnem smislu osrednje vprašanje vsakega od nas, ki smo študirali, in tudi mojih klientov – kako biti z drugimi in ob tem ne izgubiti samega sebe. In še: kako se srečati, kako ustvariti prostor »vmes«, v katerem se srečanje lahko zgodi, v katerem postaneva midva ali mi. V pesmi to pomeni, kako odpreti prostor za bralko ali bralca – za potencialnega bralca, za neznano bralko. Povedati čim manj, a dovolj in niti besede preveč. Ugotovila sem, da tudi ločil in velikih začetnic ne potrebujem, vsaj ne zmeraj. Hkrati pa so pesmi zelo stvarne, brez metafor, glavno vlogo prevzame vzdušje … ki naj bi sprožilo bralčevo občutje … ritem, valovanje, smer. Vsaka pesem zase je potopljena v temo in išče drugo pesem s svojim posebnim enkratnim ritmom, zvokom – od tod ime tretjega sklopa zbirke, Eholokacija. Pomen ne nastaja linearno, premočrtno, ampak krožno, z »odbojem«, z »odjekom«; teme, motivi, besede se pojavljajo v različnih pesmih v različnih kontekstih, a šele vse skupaj tvorijo smisel, ki se ga ne da povzeti … počasi vstopa v bralca ali bralko, z vsakim branjem se malo zjasni, postaja bolj otipljiv, organski. Na prvi pogled ni nič poetičnega v teh pesmih, poetičen je morda le življenjski nazor, ozadje, iz katerega se pojavljajo besede pesmi.
Zanima me jezik, zmeraj je v središču: kako povedati. Ne kaj povedati (s tem se sploh ne ukvarjam). Kako povedati nekaj zoper jezik – v jeziku. Ta paradoks me izjemno privlači.
Zdi se, da nas v teh negotovih časih rešuje tudi poezija. Že leta organiziraš srečanja Pesnice o pesnicah, ki so čudovit prostor sprejemanja, pogovorov, izmenjave izkušenj. In seveda prostor poezije. Če se ozreš nazaj na srečanja v preteklih letih, kaj vidiš? Kaj ti daje moč in energijo, da s temi srečanji nadaljuješ?
Zame tvoj prvi stavek zagotovo velja, poezija pa živi v ljudeh in med njimi, nami. Če v mislih pregledam teh devet let Pesnic, zaslišim veliko število odličnih pesniških svetov, zagledam skoraj osemdeset obrazov pesnic, pa ne le obrazov, zaslišim jih brati, posamezne glasove, ritem, mimiko obraza, gibanje rok, hojo … spomnim se osemdesetih zgodb, nekatere med njimi so mi dobro poznane, ljube, so moje prijateljice, nekatere neznane, sem jih prvič videla in srečala tam … vsak večer je bil drugačen, poseben, nikoli se ne ponovi, čeprav je vzorec isti – najprej na kratko predstavim avtorico, potem spregovorim o tem, kako sem brala zbirko, nato povzamejo druge in drugi … srečanja oblikujemo skupno, nikoli vnaprej ne vem, kako bo, imam veliko tremo, polna sem negotovosti, strahu, ali mi bo uspelo dovolj dobro, dovolj plastično predstaviti svoje branje. In občudujem druge bralke in bralce, že en sam čisto oseben stavek je lahko razodetje, ki tudi meni prinese nekaj novega, nov pogled. Ogromno se naučim od drugih, najprej od avtoric samih, veliko pa tudi od naključnih obiskovalcev srečanj. Moja skrb velja temu, kako slišati vsa branja v njihovi različnosti in posebnosti. Ne zanima me strinjanje, konsenz. Rada bi, da bi bilo prostora za vse, kar je avtentično.
Po takih večerih se počutim nahranjeno. To je tudi moja motivacija za vztrajanje. Še pomembnejše pa je tu pesniško prijateljstvo s tremi pesnicami, ki so z mano v ožjem krogu, ki skoraj zmeraj pridejo: Zalke Drglin, Vite Žerjal Pavlin, Ane Porenta.
Kakšna prihodnost nas čaka? Kaj moramo spremeniti že včeraj, da bo naš svet lepši jutri?
Ne vem. Res, nimam pojma. Perspektive so slabe in vsak dan slabše: podnebne spremembe so nas že temeljito prerešetale, vojne divjajo že skoraj povsod, a naš gon po dobičku – po izmišljiji, ki omogoča neomejeno bogatenje peščice posameznikov – in privid moči, da posamezniki smejo in zmorejo upravljati svet na način izkoriščanja drugega, energije in življenj ljudi, živali, surovin, omogočata, da drvimo dalje po poti gotovega uničenja. Pomagal bi morda hkraten množičen upor in odpor po celem svetu. Ali pa absolutna vladavina razsvetljenih? Med epidemijo smo videli, kako hitro si narava opomore, torej je še čas za temeljit preobrat, čeprav ga ni več veliko. Preobrat, ki temelji le na enem vprašanju »razvitemu« sveta – živeti v relativnem udobju (na račun drugih), dokler bo šlo, ali spremeniti način razmišljanja in ravnanja na prav vsakem koraku. Ljudje smo neverjetno prilagodljivi, zmožni velikih sprememb v kratkem času. Tako da me res zanima, kaj se bo zgodilo v naslednjih desetih, dvajsetih letih. Pripravljam se na oboje, na črno in belo, moj občutek za realnost pa mi pravi, da bo šlo le za odtenke sive.
Pogovarjala se je Neža Vilhelm
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023