Po izobrazbi si novinarka, pesnica, ukvarjaš pa se tudi z gledališčem. Kako vijugaš med temi poklici? Kakšne so razlike v ustvarjalnem procesu, ko ustvarjaš na posameznih področjih?
Vzemimo žensko, ki na ulici prodaja rože. Kot novinarka bi jo spraševala in ji pustila, da govori svojo zgodbo. Kot pesnica bi opazovala njene oči, roke, njene kretnje, barvo glasu, obleko, način, kako se nasmehne, in še ves prostor, ki jo obdaja. Kot igralka pa bi se morala v njo vživeti in postati ona. Moram kar takoj povedati, da kot novinarka ne delujem več, le še skozi svoje občasno moderatorsko delo, ko pišem vezna besedila za prireditve in vodim pogovore. Rada bi še kaj prispevala glede tega, predvsem na radiu, ker imam »baje« radijski glas, na televiziji pa se vidim v sodelovanju pri kakšni oddaji bolj sproščenega tipa. Kot igralka nimam formalne izobrazbe, sem se pa izobraževala v gledališki šoli SNG Maribor pa na številnih delavnicah in več let igrala v gledališki skupini KUD Studio Gledališče. Bili smo edino neinstitucionalno gledališče tisti čas in še zdaj ni kaj boljše. Žalostno je živeti v mestu, kjer ni za vsakim vogalom nekega malega teatra. V gledališkem smislu se še zdaleč nisem izživela, zelo ga pogrešam, nazadnje sva s kolegico Jano sami zrežirali in odigrali nekaj otroških predstav in ugledališčeno poezijo slovenskih pesnikov in pesnic. (A propos, ko sva začeli z vajo v hiši, ki jo je neka družina podarila vsem mariborskim ustvarjalcem, naju niso pustili tisti, ki so bili že prej tam. To je ta bolezen tega mesta, da si nekdo skozi nekaj prilašča, čeprav je od vseh). No, tako sporadično vračanje na odrske deske je zame sicer edino možno, a ni dobro, ker nimaš prilike konstantno rasti in se izboljševati, kar je pa samo skozi prakso in z učenjem. Tako da iščem nove prilike, na avdicije v Ljubljano pa tudi vztrajno hodim. Bila sem bančnica Beti v Najinih mostovih, pa moja roka je bila v reklami za Mesnine Ave, juhu. Kar pa se poezije tiče, ko začneš in se navadiš svet gledati skozi oči poezije, te to nikoli več ne spusti. Poezija prisluškuje, razgalja, vidi in imenuje, kar drugače ne gre ali ni mogoče biti povedano. Zame je kot nek vzporedni jezik, ki obstaja, a ga je treba vedno znova prepisovati in še prevesti. Daje glas neizrečenemu in neizrekljivemu in kot taka opravlja izjemno raziskovalno, psihološko in duhovno poslanstvo. Ljudje naseljujemo toliko zunanjih in notranjih pokrajin in pesniki smo kot mravljice, ki se po teh potkah in kapilarah sprehajamo in to poskušamo kar najnatančneje poimenovati. Vse tri kategorije, novinarstvo, gledališče in poezija govorijo o nas samih in na skupni imenovalec postavljajo eno temeljnih človeških potreb – po tem, da si povemo. Da komuniciramo. In da delimo še tisto magično, kar pa pride z možnostjo naše kreativnosti. Neki novi svet. Od vseh je najbolj plemenito novinarstvo, ker daje v prvi plan vedno drugega, poezija je najlepša in hkrati najbolj nevarna, ker zareže z resnico, lepoto in nudi svobodo, gledališče pa je najbolj neponovljivo, ker se pred nami vsakič odvije samo enkrat, ne moremo se vrniti k isti predstavi. Zame kot igralko je gledališče zelo osrečujoče, ker omogoča veliko vnovičnih življenj, izživetje tega, česar v realnem življenju ne moremo in ne smemo in igralcu tudi v fizičnem smislu omogoča katarzo. Tudi poezija je katarzična, a zahteva več dela, več posvečenosti. Dodala bi samo še, da se ukvarjam tudi s pripovedovanjem ljudskih zgodb, kar mi je v veliko veselje, ker se tudi tam zrcalijo in dogajajo vse naše usode in posledice naših dejanj in všeč mi je, ker nam ljudske zgodbe nič ne prizanašajo, niso to neke sladke pravljice, ampak zgodbe, ob katerih se ti ježi koža. Plus veliko je humorja, brez katerega pa ni znosno živeti … Sama zaenkrat mnogo komičnega najdem v poeziji in zgodbah, ki jih pišem za otroke, zelo rada pa bi igrala v dobri komediji, no, ta je itak povsod, če človek le malo opazuje svet.
V ospredju tvojega dela je jezik. Kakšen odnos imaš do njega? Čutiš kakšne razlike med jezikom, ki ga uporabljaš kot gledališčnica, kot novinarka in kot pesnica? Še posebej me zanima, kako doživljaš jezik v poeziji.
Jezik je moja ljubezen, seveda, doživljam ga zelo fizično, zelo uživam, ko pišem. Včasih si moram kaj na glas prebrati, da najdem naslednjo besedo, včasih pa se mi zdi neverjetno, kako da ne najdem besede za neko občutenje ali pojem. Neizmerno seveda uživam ob branju poezije ali romanov, kjer pesniki in pisatelji ravno preko jezika tako rekoč kreirajo novi svet. Ravno lani sem prebrala en roman, pri katerem sem se vračala na začetek stavkov, ker sem bila od njih dobesedno omamljena. In tudi sama, ko pišem, se sprehajam od pisanja s pavjimi peresi do uporabe suhih drv. Odvisno od dneva, letnega časa in seveda mojega življenja. Seveda se v mojem jeziku zrcali vse tisto, kar se je doslej v njem naselilo, od prebranih knjig do neke čiste kreacije. Ne morem se dovolj načudit nekemu lastnemu življenju jezika, ki kreira tako rekoč samega sebe. To pomeni, da se po nekaj začetnih besedah začne rojevati brez mojega hotenja, želje, načrta. Pri poeziji lahko seveda beseda pomeni točno to in nič drugega, rada imam to jasnost, a po drugi strani besede niso zgolj oblačilo za neko misel, ampak so nosilke nečesa večjega, globljega, od arhetipov do metafor. Tako se zgodi, da ena beseda neodvisno od mene pritegne novo besedo in njen pomen, idejo. Mislim, da moja poezija ni hermetična, to bi me razočaralo, niti me ne zanima igračkanje z besedami, v končni fazi pišem zato, ker imam nekaj za povedat. Pri pisanju me obvladuje stanje, ko sem zelo skoncentrirana in globoko sproščena obenem. To dvoje se mora izmenjevati. No, kar se jezika tiče, za katerega velja, da je živ, spreminjajoč se itd., da, to je res, a še zdaleč ne tako spreminjajoč, kot mu hočejo pripisati. To, da se že otroci pogovarjajo angleško raje kot slovensko, da vstopajo anglizmi in t. i. internetni jezik v naše komuniciranje, jezika v jedru ne spreminja. Smilijo se mi tisti, ki mislijo, da slovenščina ni dovolj lepa in zanimiva, da bi recimo napisali: kava za na pot namesto coffee to go. Logično, da se ne bomo pogovarjali v nekem zbornem jeziku, zagovarjam narečno pripadnost, a jezik je temelj naroda in vsi imamo za nalogo, da pazimo nanj.
Pri publicistiki mi je vedno bilo všeč malo zajadrati v literarno novinarstvo, čeprav mora biti jasno, da večina žanrov, recimo novičarstvo in poročevalstvo, tega ne dopuščata. Več kot enkrat sem bila zgrožena, kako je novinarka lokalnega časopisa opisovala nek grozen zločin, kot da piše kriminalko, očitno je bilo, da se zraven naslaja. Skratka, všeč mi je, če zna novinar golemu jeziku (v odvisnosti od žanra seveda) dodati ščepec stila, da se začuti, da je v jeziku gibek, prožen, da ga ni strah uporabiti kakšne druge besede, figure, metafore, a seveda mora to znati dozirati, da ne izpade smešen. Ko sem ravno pri besedi, si bom privoščila spotiko še na račun športnega komentatorstva, ko so naenkrat vse nogometne, košarkarske in druge tekme postale »predstave«. To je slaba raba jezika, ko se je pojem iz nekega drugega področja (konkretno gledališča) prenesel v šport. Zakaj preprosto niso tekme ali igre … Ene stvari nimajo razloga, da bi se spreminjale, to je ta konstanta novinarskega jezika, ki mi je všeč. Kdo, kdaj, kje, kako in zakaj pa konec.
Kar pa se gledališča tiče, seveda vstopiš v jezik nekoga drugega, kar je večinoma zelo blagodejno, saj te prav ta odmik od lastnega jezika v glavi nekako osvobodi, omogoči distanco in se počasi naseli v tebe preko besedišča, nekega drugega časa in prostora ter semantike besedila. Tuje besedilo se ob večkratnem ponavljanju seveda poveže s teboj, zgnete v nekaj novega in kot igralec izstopiš ti, a nov, drugačen. Zelo bi si želela dobiti besedilo, ki bi me vzpostavilo kot nekaj povsem drugega, kar sem oz. iz mene pobralo tiste koščke in nianse, ki so nekje izgubljeni ali skriti in bi skozi lik postali mogočnejši.
Nekaj tvojih pesmi je prevedenih (v hrvaščino, nemščino, angleščino in grščino). Si s svojimi prevajalci sodelovala? Kako gledaš na svoje pesmi v drugem jeziku (tudi morda z jezikovnega vidika?)
S svojimi prevajalci nisem kaj dosti sodelovala, poslala sem pesmi in jih dobila vrnjene prevedene ali, kot recimo v zadnjem primeru, ko mi jih je prevedla Daniela Kocmut za revijo Lichtungen – neposredno objavljene v revijo. V hrvaščino mi jih je prevedel odličen pesnik Željko Perović, sem mu čisto zaupala, v angleščino pa moja pokojna prijateljica Vesna Jauk. Ona me je po elektronski pošti vprašala nekaj malenkosti glede tega, »kaj sem mislila« in moj odgovor ji je pomagal, da je izbrala to in ne neko drugo angleško besedo. Pravega prevajalskega sodelovanja, ko komuniciraš s prevajalcem, pa še nisem imela. Na tem mestu pa moram omeniti eno podobno sodelovanje z uredniškega vidika, ko je nekaj mojih pesmi prebrala in jih za objavo pripravila sama odlična pesnica in prevajalka Kristina Kočan, ki mi je svetovala nekaj popravkov, nekaj okrajšav, boljšo rabo besede … Ni posegla v vsebino, le nekaj drobnih korektur in morala sem priznati, da so njeni predlogi bili zelo dobri in na mestu, vse sem upoštevala in prvič videla, kaj pomeni, če tvoje pesmi natančno bere tudi izbrušeno oko in pero. Do takšnega sodelovanja je treba zavzeti širino in zaupanje in odstraniti nek pesniški ego … Takšnega sodelovanja bi si recimo še želela, prav tako pa prevajalskega, jasno, saj bi s tem doživela nekaj, v kar pri poeziji in nasploh pri pisanju tudi verjamem, to pa je, da na koncu koncev skoraj ni več važno, kdo je pesem napisal, važno je, da jo bo nekdo prebral. Jaz o tem ne bom nič vedela in to je lepo … Nek anonimni bralec bo vstopil v dialog s pesmijo, morda z menoj, pa tega sploh ne bom vedela. Tako je tisti pravi namen literature dosežen. Da živi med nami, jemlje od sveta in daje svetu. Preveč je tega kulta osebnosti pri vsem skupaj, globoko se strinjam z Eleno Ferrante, ki pravi, da točno zato ostaja anonimna, ker je važna literatura, ne pa ona. Če smem, pri nas pa, kako zanimivo, v svetu športa to trenutno pooseblja Nika Prevc, ki se ena redkih zaveda, da svoje vse da in pove s popolnim, vrhunskim skokom. Totalnim. Kaj bi še radi več od nje, ko pa je že vse povedala? No, pokazala. Naj govorijo tisti, ki so za to na svetu. Ona je, da skače. Bo že povedala ko in če bo želela. Ta obsesija, to mrhovinarstvo mi gre zelo na živce. Ljudje bi skoz nekaj več in več in več in potem pridemo do te situacije pri izjavah športnikov, ko ne vejo več, kaj bi še rekli.
Kdaj te je poezija nagovorila? Kdo so bili tvoji pesniški učitelji, vzorniki? In katere avtorice in avtorji so te najbolj zaznamovali kot pesnico?
Kot najstnica sem bolj brala prozo, s poezijo, seveda ne svojo, pa sem že od malega nastopala na proslavah. Recitacije partizanskih pesmi, pesmi štirih, ki sem jih pred kratkim spet vzela v roke in odkrila na novo nekaj noro lepih pesmi, pa poezija v berilih. Kot otroku se mi je poezija gotovo že zapisala kot nekaj mogočnega, celo vzvišenega, hkrati pa povsem naravnega in logično povezanega z našimi življenji. Nekaj zelo človeškega, v čemer sem se prepoznala. Prvi pesnik, čigar cel opus sem se naučila na pamet, je bil Jacques Prevert, iz njegovih pesmi sem naredila tudi gledališko predstavo, svojo malo pesniško monodramo, če lahko tako rečem. Kasneje so prihajali vsi mogoči pesniki, slovenski, tuji … Zajc, Menart, Kosovel, Šalamun, Dekleva, Lorca, Rilke, Plath, Bukowski, Jimenez, Rumi, od sodobnikov imam rada Hudolina, od žensk sem v zgodnjih letih brala Kačičevo, seveda Eriko Vouk, nesporno kraljico Svetlano Makarovič, Cvetajevo, nujno pa moram omeniti odkritje izpred nekaj let – grškega Nobelovca Elitisa, ki je nekaj tako zelo lepega … Oh, vrsta je dolga, res, krivična sem takoj, ko moram omeniti imena, tukaj je še aleja slavnih Mariborčank in Mariborčanov, haha. Hecam se, a je med njimi toliko dobre poezije, nazadnje me je navdušila Nevenka Miklič, glasbenik Bojan Tomažič piše krasne pesmi, in ko sem že pri glasbi, kraljica poezije med pevkami je Michelle Gurevich, bila sem na njenem koncertu v Ljubljani, njena poezija in ta njen temačni hipnotični glas, vau … Moram pa reči, da poleg klasikov in znanih imen zelo rada posegam po čisto neznanih in novih imenih, ki jih naključno najdem v bukvarnah ali knjižnici, pesmi, ki dolgo skrite čakajo, da jih kdo prebere in so zlata vredne. Recimo v bukvarni sem lani kupila knjigo estonske pesnice Kätlin Kaldmaa, krasna poezija, zelo duhovita obenem, in ona ne bo nikdar vedela, da sem jaz recimo brala njene pesmi. Vem, da bi bila vesela, kot bi bil vsak pesnik, a je neskončno lepo, da komuniciramo med sabo na ta nevidni način. Drugače pa bom raje kar tiho o vsem, česar še nisem prebrala in me čaka … Trenutno pišem tudi kratko prozo in tudi berem bolj prozo.
Svoji prvi zbirki Januar si napisala zelo zanimivo popotnico. Ob njej se mi je porodilo vprašanje, se je tvoje doživljanje poezije kaj spremenilo od leta 2008, ko je izšla zbirka?
Samo doživljanje poezije ne, še zmeraj sem samo človek, slehernik, skozi katerega tečejo »vse reke in vsi utopljenci«, če se izrazim z verzom iz ene moje novejše pesmi. Pišem počasi, nikoli ne pišem knjige, vedno samo tisto eno pesem. In ko začutim, da je nek cikel končan, takrat vem, da morajo pesmi med platnice. Če pogledam nazaj, lahko opazim, da so bile pesmi v Januarju zelo kratke, včasih skoraj ne pesmi, le kratke poetične misli, taki filozofski uvidi, haha. V vsakem primeru pa pesmi, skozi katere se odzivam na vse, kar se mi je v tistem obdobju dogajalo. Morda sem se z leti še malo bolj premaknila na to splošno perspektivo pesmi oz. da želim pesem razrešiti neke pripadnosti meni, čeprav pišem tudi v prvi osebi. S tem mislim, da pesem ne more biti dobra, če ne more postati tudi od nekoga drugega. To univerzalnost pa iščem že od vselej … In blizu mi je simbolizem in nadrealizem. Ljudje si delimo veliko več skupnega, kot smo sposobni ali pripravljeni priznati. Pesnik pa je tisti glasnik, ki pač opravlja to »umazano« delo. No, pri drugi pesniški zbirki so pesmi bile daljše, očitno so se kot take morale izpisati. Rdeča nit, če je o tem sploh mogoče govoriti, ki je in bo ostala zanimanje mojega literarnega ustvarjanja tudi vnaprej, pa je človek kot slehernik sredi vsega tega lepega in obenem groznega življenja, ki je na koncu minljivo … In čudi me, da ljudi to spoznanje ne strese, pretrese do te mere, da bi postali krotkejši, prijaznejši … No, pišem seveda o svetu kot takem in o naših razmerjih v njem – o tisti podstati naših identitet, ki nas usodno zaznamujejo: rodbina, prijatelji, erotična razmerja, človek v odnosu do svojega mikro okolja, ki ga bolj kot kadarkoli definira globalno, in zdi se, kot da nič bolj ostro ne razkriva srži naših značajev in identitet kot to, kaj postanemo, ko izgubljamo in kaj postanemo, ko se znajdemo v nekem novem svetu. Moč poezije pa je tudi, da vsaj malo odvzame to katastrofično plat življenja in daje svetlobo. Možnost »Paradiža« torej.
Izdala si dve pesniški zbirki Januar (Pivec, 2008) in Paradiž (Obzorja, 2019). V spremni besedi k prvencu si zapisala, da želi biti tvoja poezija totalna. Nam lahko to razložiš podrobneje? Kako pa bi opisala svojo drugo zbirko?
Totalna v pomenu, da v pesmi izpišem vse, do česar se v tistem trenutku lahko dokopljem. To pomeni, da zberem ves možen material, ki mi je na voljo, da napišem pesem, brez cenzure. To je ena težjih plati, saj te pisanje pesmi vedno sili v razgaljanje najbolj živih in ranljivih delov tebe samega. To je ta žrtev, ki jo daš na oltar poezije, če sem lahko malo patetična. In tako poezija postane prostor, pribežališče in neka varna cona za bralca, da v miru podoživi svoje občutke ob branju. Tako doživljam sama, ko berem druge … da me gane, pretrese, da razreši moj problem, da doživim presunljivo lepoto in morebiti celo katarzo. No, v drugi pesniški zbirki Paradiž se je pesmim še bolj pridružila ta bivanjska, eksistencialna niansa. Moje pesmi so tudi precej vizualne, si upam reči, in tudi nekoliko bolj prozne … Zgleda da je to vpliv gledališča ali kaj, ne vem. Ne bojim se dolgih pesmi, hkrati pa stremim k čiščenju skoraj do nesnovnega … Oboje je. To lupljenje in brušenje, da ne pride do nabitosti, pleonazmov. Če je moj material hlod, iz katerega naredim pesem, potem je pesem iz majhnega dela tega hloda, a odmet hlodovine je veliko večji, kot je bil prvotni hlod.
Sodelovala si tudi na literarnem natečaju Vitez poezije, kjer si bila polfinalistka in finalistka. Kakšni so tvoji spomini na sodelovanje in kakšen je tvoj odnos do tovrstnih natečajev danes?
Tukaj izhajam iz tega, da je poezijo treba ljudem približati, večina ne bo šla v knjižnico po pesniško zbirko, zato mora poezija k njim (a propos, to je naloga tudi mestnih oblasti). Na ta način poezija sploh zaživi, se manifestira in postane nekoliko bolj vsakodnevna, fizična, oprijemljiva. Nikoli ne bo tako popularna kot proza, to je jasno, zato so takšni natečaji, ko je pozornost javnosti vsaj malo usmerjena nanjo, dobri. Sodelovala sem nekajkrat, spoznala nekaj zelo zanimivih pesniških imen, malo vidiš to pesniško pleme … Javni dogodek ob razglasitvi zmagovalcev pritegne kar veliko ljudi, vendar teh pesmi potem več nikjer ni, tudi pesniki nekam izginejo. Zakaj recimo ne morejo viseti te pesmi v knjižnicah ali na zidovih nekih hiš? Zakaj ni uokvirjena zmagovalna pesem recimo občinsko protokolarno darilo, zakaj ni en verz na znamki … Kaj se bomo kdaj premaknili iz 200 let stare preteklosti v sodobnost? Nič ne kaže. Poezija seveda niso sveže žemljice, da bi jo ljudje razgrabili, a zakaj ne bi o tem sanjali? Je pa res, da tudi ni tek na sto metrov, kjer lahko z gotovostjo rečeš, kdo je prvi, drugi itd. To pomeni, da četudi meni recimo pesmi, ki zmagajo na pesniških tekmovanjih, niso všeč, vseeno imajo pravico, da grejo med ljudi … Kaj naj rečem, živela raznolikost! Najbolj važno pa je, da se sploh vsi skupaj navadimo tudi te neke druge govorice, jezika, tega mnogim tako tujega jezika, ampak za kaj takega bi poezija morala »viseti« z jumbo plakatov, biti bolj vseprisotna. Pesniških tekmovanj se ne udeležujem, preveč smo si pesniki različni in preveč so takšna tekmovanja podrejena osebnemu okusu ocenjevalcev, morda tudi osebnim naklonjenostim, jaz pa verjamem, da vsak pesnik lahko najde svoje bralce in da je pot do tja pač različna. Na tem mestu bi omenila še vlogo pesnikov v nekem mestu, kot je recimo Maribor, vem, da nas ni malo, ampak zakaj ne moremo biti smatrani enako kot cestni delavci, kuharji, učitelji, zdravniki, računalničarji ali arhitekti, vsi so za mesto potrebni in za vsakogar mora mesto nekako najti svoje mesto pod soncem. Pesniki in pesnice nismo nič drugega kot delavci, če se kdo smatra za kaj drugega, mi je vseeno, se mi pač smili. Imamo neko funkcijo, ki ni samo neka mrtva črka na papirju ali nastop enkrat na letu na kakšnem pesniškem srečanju. Poezija konec koncev govori tudi o čisto konkretnih stvareh, saj se odziva tudi na mesto in dogajanje v njem in to bi bilo doživetje, da bi se poeziji začelo pripisovati malo več smisla in uporabne vrednosti, pa ne da moram za to čakati, da bom stara 70 let.
Kaj ti poezija pomeni danes? Kaj te danes zanima na polju poezije? Nam lahko že zaupaš, kaj pripravljaš?
Ker sem bila v drugih odgovorih dolga, rečem le: Zanimajo me svoboda, resnica in lepota. Človek v svojih tisočerih podobah in univerzalnost.
Pripravljam pa tretjo pesniško zbirko, iščem še naslov, trenutno pa z imenitnim človekom, inženirjem in pianistom Reinhardom Padingerjem (Avstrijec, ki odlično govori slovensko) izvajava pesniško-glasbeni večer z naslovom Dan v zalivu. Preprost koncept, on me spremlja na klavirju, jaz interpretiram svoje pesmi iz obeh dosedanjih in iz nastajajoče zbirke.
Živiš in ustvarjaš v Mariboru. Kako doživljaš kulturno sceno v tvojem mestu? Kako se razlikuje današnja od tiste, v katero si vstopila, ko si začela pisati ti? (seveda me najbolj zanima poezija, tu mislim predvsem na to, ali obstajajo kakšni ‘krogi’, kaj se dogaja na pesniškem področju, kje se morda srečujete, na kakšnih večerih, branjih, dogodkih …, srečuješ morda kakšne zanimive glasove …)
V začetku svojih dvajsetih, ko sem se preselila v Maribor, nisem imela nobenega posebnega občutka, da sem stopila na kakšno sceno. Bilo je povsem naravno in spontano druženje z ljudmi, s katerimi te po zakonu privlačnosti ali podobnosti potegne skupaj. To je bil sončen, lep čas, poln dogajanja na kulturno-umetniškem področju, prehajanja od enega do drugega prostora, kjer je bil prostor za vse, poudarjam, vse, od likovnikov, glasbenikov, gledališčnikov, pesnikov … Obiskovali smo dogodke drug drugega, meje so bile mehke, zabrisane, bilo je tudi veliko zabave in smeha ob vsej tej mestni kulturi. Velik del mojega življenja tedaj je gravitiral okoli Tomaža Brenka, vrhunskega pesnika in misleca umetnosti, ki mu je mesto porezalo krila. On je slaba vest Maribora. Z njegovim koncem se nikoli več v mestu ni vzpostavila široka umetniška scena, mesto je malo, par institucij si je razdelilo svoje pozicije in privilegije in za moje pojme literarne scene v mestu ni oz. je šibka. Po eni strani si jo lasti nekaj imen starejšega letnika, ki jih nova imena ne zanimajo, po drugi strani se v skupino t. i. slam poezije združujejo mlajše generacije. Vmes pa je cela plejada avtorjev, ki so nekam izginili, pa ne govorim samo o pesnikih. Brenk je znal odlično skupaj držati vse, ni ga definirala neka danes vseprisotna plehkost in pajdašenje z oblastjo. Malo je svobodnih, mene pa edino to zanima, umetnost kot edina prava cona brez meja in pripadnosti temu ali onemu, tudi poezija je blago, ki pripada vsem in ljudi bi morali nanjo preprosto navaditi. Seveda nikoli ne bo tako obča kot glasba, tudi pleme pesnikov ni kot kakšno cerkveno občestvo, kjer so izjemno veseli novega člana in ga sprejmejo z naklonjenostjo in vsemi častmi, ravno obratno. Jaz sem še stara šola, ko smo občudovali starejše, a tudi za nas je vedno bilo mesto in si se lahko razvijal … to bolj velja za svet športa, tudi gledališča, novinarstva … s poezijo je pa vedno nek problem. Še enkrat poudarjam, mesto, ki ne ve za svoje pesnike in pesnice in ki jih ne vključuje v proslave, v tkivo mesta, je žalostno mesto. In najbolje jo odnesejo tisti, ki so nad 60, še bolje, nad 70, tisti, ki so »naši«, in tisti, ki so mrtvi. Jaz pa ne prenašam nobenih oblik pajdašenja z nekimi vplivneži, pozicija umetnika je pozicija svobode in distance do vsega. Ne vem, ali kdo v našem mestu zna na pamet en sam verz od Berte Bojetu recimo, ki je živela in delovala tukaj, vrhunska pesnica je … ali pa od kogarkoli od nas, vmesne generacije. Prednost bodo vedno imele tudi manjšine, ali pa če si recimo mlada pesnica iz Romunije ali Ukrajine, jo v Sloveniji dobro odneseš. Pa saj, hvalabogu, in naj imajo prostor, ampak mesto in država, ki ni najprej ponosno na svoje in svojim daje prednost, ne more biti mesto zadovoljnih ljudi. Če je to komu sploh še cilj.
Poeziji je treba vrniti njeno vsakodnevno funkcijo in pesnike pripoznati kot marljive delavce, ki tvorijo aktivno prebivalstvo nekega mesta. Ne pa, da me mora biti še sram, ker pišem. In enako velja za likovnike, kiparje in tako dalje. Kdaj že je nazadnje v mestu bil postavljen kakšen novi kip? Forma viva je le še z mahom poraščena preteklost. Raje jo hodimo gledat v tujino ali kako? Mesto je treba prežeti z umetnostjo, ne le ob posebnih dogodkih in proslavah, ampak vsakodnevno, le tako bo življenje v njem znosno.
Intervju nastaja med in malo po novoletnih praznikih, zato ne morem mimo tvoje pesmi iz zbirke Paradiž, ki gre takole:
prvojanuarski tihi zlom …
vrišč lanske letine v prsih …
nikjer nikogar …
labodi na zrklu reke.
topli plašč sem razrezala na kose.
Prazniki, kjer slavimo ljubezen, toplino, bližino, a hkrati tudi dnevi velike osamljenosti, ko ni nikjer nikogar, ko grozijo tihi zlomi. Kakšen je tvoj odnos do praznikov in imperativa sreče in popolnosti, za katerega se zdi, da vlada v današnji družbi?
Dobro vprašanje. Ta imperativ sreče je seveda obupen, pa ne zato, ker bi s samo srečo bilo kaj narobe, ampak zato, ker izključuje nesrečo oz. dejstvo, da ima tudi sreča za vsakogar od nas svojo hrbtno stran. Kot nesrečen je zmeraj prikazan samo človek, ki se mu je nekaj zares hudega zgodilo, poplava, potres, huda revščina … A to niso vsi obrazi nesreče. Pravica do nesreče za vse!, če se malo pošalim. Ne poznam človeka, in to vključuje tudi otroke, ki bi bil brez prask, notranjih seveda, da ne govorim o ranah. Vsak človek je ranjen po svoje in ves ta blišč in lučke in darila bi naj prinašali srečo in vsi bi naj doma sedeli za mizo in se v toplem družinskem vzdušju pogovarjali. To je iluzija, utopija, saj to ni mogoče, če že poprej ne obstaja neko ravnovesje, duševno zdravje in blagostanje. Sploh ne rabimo govoriti samo o najbolj ubogih, brezdomcih, sirotah, samohranilkah in tako dalje, meni je jasno, da so v hudih stiskah, a zdaj se zadnja leta to preveč prenaša na ramena državljanov. Vse te dobrodelne akcije, pa to je neka obsesija. Želim govoriti o čisto navadnih, povprečnih družinah in tudi o bogatih, če hočete … Družine niso tako povezane med sabo, kot bi radi prikazali, nima vsakdo koga, ob katerem mu je toplo, ne decembra ne nikoli. Mnoge je sram in ne bodo za nič priznali, da rabijo pomoč. S prazniki samimi po sebi ni nič narobe, morajo biti, ker je tudi narod skozi njih utemeljen, dobro je, če dosežemo, da vsaj koga po dolgem času zato vidimo in če se res za kakšen dan upočasnimo … A jaz vidim več nervoze in hektike kot pa miru. Verjetno pravičnejši pristop vidim v tem, da se sreče preko oglasnih in drugih sporočil neha prikazovati preko imeti, imeti, imeti, prav tako pa ljudi klicati k nenehni solidarnosti z ubogimi. Upam, da me prav razumete. Slovenci še vedno veljamo za depresiven in samomorilski narod. Zakaj že? Na vseh ravneh družbe se moramo zavzemati za splošno blagostanje, za spoštovanje drug drugega in za sodelovanje. Tekmovalnost, individualizem, izrinjanje šibkejših, ki nam niso všeč itd … Na skupni imenovalec se mora vrniti neka temeljna enakost in mesto za vsakogar, ki živi in želi prispevati k tej družbi. Da se goji spoštovanje do človeka kot najvišje kategorije. Da postanemo ponosni še na kaj in koga drugega, kot so naši športniki. Slovenci smo narod izumiteljev. In pesnikov, ha ha. In se morda vrniti tudi k tistemu peharju suhih hrušk.
Pogovarjala se je Neža Vilhelm
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023