Kot znanstvenico, ki se ukvarja s pomembnimi ustvarjalkami, ki so zaznamovale slovensko literarno zgodovino, bi te najprej prosila, da na kratko orišeš zgodovino slovenske ženske pisave, predvsem poezije.
Od leta oktobra 1848, ko je prva slovenska pesnica Fanny Haussman objavila svojo prvo pesem »Vojakov izhod«, do današnjega časa, lahko ugotavljamo velikanski razvoj slovenske poezije – tudi slovenske ženske pisave. Seveda pa moramo ta razvoj tudi videti v kontekstu razvoja slovenske poezije od Prešerna dalje. Kratko zgodovino slovenske poezije avtoric do obdobja moderne sem orisala v članku, ki je izšel v zborniku za slovenski slavistični kongres v Mariboru tega leta, tako da se ne bi ponavljala.
Zadnja leta se v okviru slovensko-češkega projekta Tilda ukvarjam s slovenskimi pesnicami, ki so se izoblikovale okrog časopisa Slovenka na prelomu devetnajstega stoletja in dvajsetega stoletja. Večino študij o pesnicah sem objavila v svoji novi angleški monografiji o slovenskih avtoricah na začetku dvajsetega stoletja. Najprej me je pritegnila Vida Jeraj, v študiji sem obdelala tudi Ljudmilo Poljanec, kot zadnja pa me je zanimala Kristina Šuler. Seveda pesnice za razvoj slovenske poezije niso bile tako pomembne kot na primer Murn, Kette in Župančič, vendar one so začenjale skoraj iz nič, tudi zaradi tega ker je bila njihova avtorska samozavest zelo krhka, negotova. Predvsem pa so jih v slovenski literarni zgodovini izbrisali in pozabili! A tudi one imajo svoje pesniške vrhove, ki se lahko postavijo ob bok na primer Kettejevim pesmi iz istega časa! Kot avtorice so prve začele pisati bolj osebno poezijo in se začele zavedati, da je pisanje poezije profesionalno opravilo in da to predpostavlja določen razvoj in tudi osredotočenost na pesniški proces (čeprav so bile v navadnem življenju učiteljice in so potem po določenem času večinoma utihnile). Zanimale so me predvsem njihove pesmi kot osebne izpovedi, s tem so začenjale in tu je bila tudi moč njihove poetične izpovedi, ker je bilo v tem obdobju po Baudelairejevih poetičnih izkušnjah in njegovih Rožah zla nekaj desetletij prej in sploh dosežkih francoskih dekadentnih pesnikov že malo zastarelo opravilo, vendar za slovenske razmere revolucionarno dejanje. Slovensko okolje v tem času kot del avstro-ogrskega prostora je bilo zelo katoliško in tudi za avtorice utesnjujoče patriarhalno.
Elaine Showalter je leta 1977 izpostavila misel o pomenu predhodnic v pojavu pisateljic v narodnem literarnem okolju. Po njenem mnenju obstaja »ženska literarna tradicija«. Branja nas zaznamujejo, na nas vplivajo naši predhodniki. Tega sem se tudi jaz sama začela zavedati šele kasneje, ko sem jih začela preučevati. Verjamem, da je tudi v moji poeziji pesniška refleksija drugačna, ker se zavedam svojih predhodnikov – in predhodnic, saj tudi zaradi tega gotovo pišem drugače in se v besedah spominjam nanje, ki so začenjale zelo negotovo, njihova poezija je bila na začetku stereotipna in sentimentalna, vendar je bilo na delu že pravo iskanje pesniških izrazov in lastne poetike. Bolj kot sem raziskovala njihovo življenje po ego-dokumentih – po zapuščinah, ki se nahajajo v rokopisnih oddelkih ter arhivih, bolj sem ugotavljala, da takrat, ko so začenjale v obdobju moderne ni potekal samo generacijski spopad (v katerem so se mladi trudili oblikovati novo, moderno literaturo na evropski ravni), ampak tudi boj med spoloma: že Shari Benstock je označevala proces uveljavljanja ameriških avtoric v Parizu na začetku 20. stoletja kot bitko med spoloma in nekaj podobnega lahko formuliram za uveljavljanje slovenskih avtoric v obdobju moderne. To je bil težek spopad za pozornost in mesto v literaturi, ki so ga morale bojevati ne samo s širšo družbo, ampak tudi z moškimi avtorji lastne generacije. O tem piše na primer Kristina Šuler v svojih zapiskih.
Ukvarjam se s pesnicami in pisateljicami moderne in tukaj lahko morda malo pretirano zapišem, da so one darovale svoje življenje zato, da bi lahko pisale in tudi zato, da bi jaz lahko pisala. Nujnost pisanja in neke vrsto zavezo mi one diktirajo. Samo najbolj drzna domišljija lahko razkrije, koliko poguma so potrebovale, da so sploh začele pisati in da so se borile proti vsem stereotipom, ki so še vladali na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja v slovenski omejeni patriarhalni družbi. Moja najbolj raziskana pesnica Vida Jeraj je končala s samomorom in podobno tudi moja toliko obravnavana avtorica Zofka Kveder.
Zelo počasi so se zadeve spreminjale. Pesnice se na slovenskem trgu in tudi v bralski zavesti niso mogle uveljaviti, vedno so bile nepravično nekje v ozadju: kot na primer Lili Novy v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Dolgo se je v povojnem slovenskem prostoru omenjala samo Svetlana Makarovič. Metaforo pisateljice kot nore ženske na podstrešju sta leta 1979 uporabili Sandra Gilbert in Susan Gubar za stanje viktorijanske pisateljice v devetnajstem stoletju. Slovenska pesnica je bila v javnem diskurzu še v dvajsetem stoletju razumljena kot nora ženska. Lili Novy je bila »nora grofica«: podobno so se poigravali tudi s podobo nore pesnice – čarovnice pri javni oznaki pesnice Svetlane Makarovič.
V kakšni kondiciji pa je slovenska ženska poezija danes?
Nove pesnice v slovenski kulturi odkrivajo nove glasove z neverjetno intenzivnostjo in tudi različnostjo možnih izpovedi. Slovenska poezija pesnic samo cveti in se bogati z novimi glasovi. Vesela sem, da so se spremenile razmere v slovenski kulturi in na slovenskem knjižnem trgu in da imajo avtorice bistveno drugačne pogoje, kot je na primer imela še moja generacija pred več kot tridesetimi leti na začetku mojega uveljavljanja (jaz sem v Sloveniji začenjala po političnih spremembah – na začetku devetdesetih let): to pomeni, da se ob vstopu v tak prostor ne srečujejo samo z uveljavljenimi moškimi avtoritetami s patriarhalnimi predsodki, ki a priori dvomijo v možnost ženskega avtorstva, ki »delajo avtorice nevidne«, ki jih izpuščajo iz vseh pregledov …
Slovenski kulturni prostor je majhen, zanj sta bili po drugi svetovni vojni značilna razdeljenost in izključevalni značaj, v pisateljskih krogih so se vedno oblikovale skupine po navadi okrog revij, ki si jim moral pripadati, kar je seveda imelo tudi politično logiko. Razvoj slovenske poezije so dolgo omejevale tudi politične razmere, tako da je bila kritika po spolu samo dodaten omejujoč faktor za avtorice.
Ko sem začenjala pred tridesetimi leti, (to je bilo že po političnih spremembah – na začetku devetdesetih let) sem bila »nikogaršnja«. Bila sem avtorica – kar je bil velik minus – in nisem bila prisotna v ljubljanskih skupinah. Zelo previdno in z veliko ponižnostjo sem trkala na vsa vrata, kar se je upiralo mojemu uporniškemu značaju. Najbolje sem se počutila, ko sem odšla v tujino in sem vse pošiljala samo po pošti.
Nova situacija me samo razveseljuje. Naj tudi pesnice pišejo in objavljajo v knjigah, doživljajo uspehe, naj jih prevajajo in naj dobivajo literarne nagrade! Najhuje je, če si nevidna ali če te sploh ne opazijo! Še vedno ni čisto enakih možnosti za oba spola v literaturi, je pa veliko boljše. Na zasedanju ženskega odbora mednarodnega Pen Kluba sem se prepričala, da tudi drugje po svetu še vedno ni zagotovljene enakopravnosti obeh spolov in možnosti za avtorice na tem področju – da se to rešuje po raznih državah zelo različno.
S poezijo se ne ukvarjaš samo kot znanstvenica, ampak tudi kot ustvarjalka. Kaj tebi osebno pomeni poezija?
Poezija je prostor svobode, prostor upanja, prostor domišljije, predvsem je to prostor jezika, s katerim avtor lahko eksperimentira in ustvarja. Parafrazirala bi stavek Descartesa, ki velja tudi zame: ustvarjam, torej sem. Jezik je orodje, s katerim opazujem in mislim svet okoli sebe in poezija pomeni iskanje tega jezika. Tu bi parafrazirala Wittgensteinova misel »meje mojega jezika so meje mojega sveta« in podobno velja tudi za poezijo: tudi moja poezija postaja meja mojega sveta, se prekriva s prostorom in časom, v katerem živim, mi vdira v ta prostor. Oblikuje moje doživljanje, realnost in pesniška resničnost se mi prekrivata, pesmi se mi vračajo.
Tudi zaradi tega, ker pisanju ne morem posvetiti toliko časa, kot bi hotela, trdim (morda malo pretirano!), da je zame poezija začetek in konec moje eksistence. Ustvarjanje poezije je eksistencialno stanje, ki se ne da primerjati z ničemer drugim. Je dar in hkrati služba neznanemu bogu, če se lahko izrazim metaforično. Je iskra in spoznanje. Je približevanje in oddaljevanje srčiki jezika. Hvaležna sem, da sem to odkrila, da lahko pišem, da mi je to omogočeno. Poezija v našem surovem, zelo spolitiziranem svetu, polnem nasprotij, ki drvi v ekološko negotovost in morda v katastrofo, je ena od možnosti, od rešitev in se dviga nad vse, je dokaz možne svobode in upanja in morda tudi dokaz možne komunikacije.
Iskanje jezika je povezano z iskanjem pravega načina bivanja v svetu, s kritiko sveta, s praznovanjem sveta domišljije. »Pesniško biva človek v branju in v pisanju« – vsak si to izbere sam in je tudi odgovoren za to in v tem vidim tudi radost tovrstnega bivanja – to je prostor absolutne svobode.
Ali zaznavaš vplive znanstvenega ustvarjanja s poezijo na pisanje in obratno? Kakšni so, če so?
Teh vplivov ne zaznam toliko, mislim, da to strogo ločim: strogo in natančno znanstveno pisanje se zelo razlikuje od pisanja pesmi, ki je lahko tudi trdo delo, a še vedno pomeni prostor radostne svobode in ustvarjalnosti. Razlikuje se celo prostor in čas literarnega in znanstvenega pisanja. Znanstvene članke in knjige pišem v svoji delovni sobi, obdana s knjigami, ki me obkrožajo kot oklep in po katerih lahko posežem v vsakem trenutku pisanja in dopolnim referenčno polje mojega raziskovanja. Znanstvenemu delu se posvetim po navadi dopoldne, ko sem še najbolj intelektualno zbrana, koherentna, osredotočena na nek problem v literaturi.
Poezija pripada drugim realnostim v mojem življenju: pesmi pišem v gibanju, na potovanju, v gorah, v puščavi, v vsakem času in prostoru, tudi ponoči, ob polmraku, ob sončnem vzhodu, nekje na sredi noči, sama v kateremkoli prostoru ali v glasni kavarni v tujem mestu, kjer pijem kavo. V zadnjem času sem največ pesmi napisala na letališčih. Včasih me nagovarjajo samo besede, fraze, včasih me zasledujejo že prave pesmi, vidim izseke realnosti, ki jih moram upodobiti. Končno oblikovanje pesmi je tudi delo, je približevanje arhitekturi izmišljene jezikovne zgradbe, sledenje toku besed, ki narašča v meni, predvsem pa je to iskanje besed, besednih vzorcev in stavkov, piljenje besedila – na primer v skladu z glavno mislijo, glavno idejo, glavnim razpoloženjem, eksistencialnim občutenjem, v skladu z zahtevami jezika.
Na pogovoru, ki sva ga imeli 26. aprila 23 v prostorih DSP-ja ob izteku tvoje rezidence, si omenila, da si se od svojih prvih dveh zbirk malo distancirala, medtem ko so naslednje štiri bolj ‘tvoje’. V čem se tako razlikujejo po tematski plati? Jih lahko primerjaš tudi po jezikovni plati?
Razmišljanju o svoji poeziji z literarnoteoretičnimi pojmi in njihovo umestitev v zgodovinski kontekst prepuščam drugim, tega ne smem delati sama, saj mi manjka distanca do lastnega ustvarjanja.
Seveda sem poizkušala oblikovati neko lastno poetiko. Vem, da sem imela nek pesniški razvoj in tudi nisem pisala lahko – med posameznimi zbirkami so minila tudi leta. Včasih se mi je zdelo, kot da za vsako pesem potrebujem leto dni. To je bilo odvisno tudi od zunanjih okoliščin. Ogromno časa in energije mi je šlo za materinstvo: po tem ko sem rodila otroka, sem imela bistveno manj časa (za kar pa mi ni žal – materinstvo je nekaj najlepšega!). To je tudi problem pesniškega in človeškega dozorevanja, čeprav verjamem, da pesmi ne bi smele biti osebne, lirski jaz z občutji se mora zastirati. Filozofsko izhodišče mojih pesmi tudi ni enostavno, je polno tesnobe, dvomov in negotovosti, morda celo absurda. Prva zbirka – Juditin most – je bila v osnovi politična – izkušnja druge kulture je bila tudi izkušnja velikanske travme politične represije in moje osebne samote, ki sem jo doživela v Pragi: in proti kateri sem v pesmi zoperstavljala – na primer erotiko. Čeprav sem bila v nekaterih pesmih nejasna, zastrta, me je obremenjevala realnost nekega časa in prostora. Druga pesniška zbirka Pokrajine začetka je že drugačna, vendar predpostavljam, da sem svoj pesniški izraz še vedno iskala. Ogromno sem razmišljala o simbolih in duhovni geografiji, v ozadju sta bila idealizem in cankarjansko hrepenenje: na primer v pesniškem ciklu o New Yorku. Izhajala sem tudi iz vere v moč simbolov, verjela sem v magijo jezika, v neke vrste iskanje mitičnih vzorcev v poeziji – v kar še vedno verjamem, vendar z drugačnimi izhodišči in predstavami. V naslednjih zbirkah sem se bolj ozemljila, čeprav sem še vedno ostajala osebna, se vrtela okrog srčike sebosti – in mislim, da sem tudi zastavila poetiko, ki se približuje mojemu razumevanju sveta in tudi jezika. To so bolj ali manj nezavedne poetične in tudi duhovne konstante, ki jih ne morem vse razumsko opredeliti. Jezik je postal bolj enostaven, razumljiv, s poezijo poizkušam opredeliti dimenzije sveta, ki me obdaja in svoje koordinate v njem. Začenjale so me tudi zanimati čisto druge teme: odnosi (nisem izpostavljala več samo erotičnega odnosa med moškim in žensko), materinstvo, jezik kot sredstvo komunikacije, a tudi temne plati sveta, problem nasilja, podobe ženskih izkušenj … Mislim, da je v pesmih večja filozofska izpostavljenost nesmislu, začnejo pa se pojavljati tudi feministične teme in izkušnje telesa (vprašanje telesa in teksta!) in doživljanje mnogoznačnosti jaza. Več tudi pišem o kulturnem nomadstvu. Zapisi z realnih potovanj izginjajo (vedno sem rada potovala in živela drugje!), zanimajo me samo še duhovna potovanja. V pisanju pesmi se gibljem med dvema skrajnostnima: ali pišem dolge, asociativne pesmi, v katerih postopoma sugeriram glavne misli in podobe, ali pa pišem kratke haiku pesmi.
Poezijo in prozo pišeš v slovenščini. Je tvoj jezik v poeziji drugačen od jezika v prozi? Kako?
Poezijo in prozo pišem v slovenščini, nastajajo pa tudi že češke pesmi- svojih pesmi ne morem prevajati v češčino, ko jih prevajam, se mi tvorijo nove pesmi. To vidim v moji drugi češki zbirki, ki čaka na tisk (Jezdec in kamen), nekatere pesmi sem napisala na novo.
Pisanje poezije in proze strogo ločim. Pisanje proze je dolgotrajen proces, potrebna je drugačna zbranost, dolgo živiš s zgodbo, ki ti nastaja in tudi z osebami, ki jih ustvarjaš in preoblikuješ kar nekaj časa. Kar nekaj let se oblikujejo situacije in dogodki. Pisanje romana je za mene zelo zahteven proces. Tudi jezik je drugačen. Prisotna je večja mera realnosti. Po mojih izkušnjah proza zahteva veliko truda, da najdeš pravi jezik, da se izogibaš stereotipom, da si jasna in razumljiva, da dosledno slediš nekemu narativu, ki je kot klobčič že zamotan tudi v tvojih predstavah. Predvsem pa moraš biti neizprosno odkrit in kritičen do sebe in drugih. Proza zahteva resnico o svetu, nič se ne sme prekrivati in olepševati. Roman O ljubezni, vojni, izgubi in pozabi sem pisala kar nekaj let in pri tem so v meni skoraj izginile pesmi, nisem jih več slišala, ker je bila tema (smrt glavne osebe – babice Ane – se zgodi v slovenskih socialističnih čistkah po drugi svetovni vojni, roman je neke vrste družinska kronika travm pri ženskih osebah), preveč depresivna. Preveč sem razmišljala o smrtih – čeprav verjamem, da je o tem je potrebno razmišljati – šele tako tudi kot pesnik dozoriš.
Sama se imam predvsem za pesnico, pisanje pesmi je bolj osvobajajoče in tudi bolj z veseljem pišem pesmi, gre tudi lažje – vendar verjamem, da človek čisto ne izbira – vse te moje proze sem morala napisati. Verjamem, da je pisanje poezije moje glavno opravilo na področju ustvarjanja, včasih pa napišem tudi kakšen roman. Tudi moj jezik v prozi je kar poetičen, se izmika realnim kriterijem.
Že dolgo živiš med slovenščino in češčino. Kako se giblješ med tema jezikoma?
Odhod v svet je bila moja izbira, nisem hotela ostati v Sloveniji, ki mi je bila premajhna. Potovanja v druge kulture sem na začetku razumela romantično: tudi kot prostor svobode – to je bil tudi generacijski problem: tako smo razumeli svet mladi v osemdesetih letih v okvirih utesnjujoče bivše Jugoslavije, ki se je že takrat otresale različnih kriz in potem je prišla vojna. Hoteli smo pobegniti, biti nekje drugje in mi iz Jugoslavije smo lahko potovali – mladi na Češkem so bili takrat zaprti.
Selitve in potovanja so bila tudi moja osebna odločitev, morda sem hotela pobegniti tudi od lastnih demonov in travm, začeti drugo življenje. Počasi sem to izbiro ponotranjila in postala sem človek z dvema identitetama, kulturni nomad. Praga je bila moja izbira, če bi bila usoda drugačna, bi morda izbrala New York – ali Krakov. Dozorela sem tudi v tem smislu, da se zavedam, da ne morem pobegniti od sebe in da se moram soočati z demoni, ki so del mojega notranjega življenja, samo spoznati in poimenovati jih moram.
Po vseh teh letih (v Pragi živim skoraj trideset let), razumemo zdajšnje kulturne simbole in poznam češko kulturo. Že dvajset let poučujem slovensko književnost na Filozofski fakulteti Karlove univerze. Tako doma kot v službi sem menjala in uporabljala oba jezika – to je moj način življenja in nikoli nisem imela občutka, da bi izgubila kontakt s slovenščino. V tem nisem tipičen izseljenec, saj nikoli nisem zgubila stika s slovensko kulturo – jaz sem tista, ki jo posredujem. Pri svojem delu poizkušam graditi mostove med obema jezikoma, med obema kulturama, med ljudmi.
Priznavam, da imam dve identiteti – v zadnjem času se mi zdi, da celo tri – vedno več moram uporabljati tudi angleščino. S ponosom poudarjam, da sem kulturni nomad, hibrid. Zdi se mi, da je v današnjem svetu vedno več kulturnih nomadov!
Zadnje čase se mi dogaja, da imam tudi večje domotožje– tudi po slovenščini – to, mislim, da je vprašanje let. Človek se začenja vračati na svoj začetek. Nostalgija je povezana s časom in je tudi del »zorenja« v razumevanju sveta.
Bi zase lahko rekla, da si dvojezična? Je tvoj jezikovni svet zato širši ali zaznavaš tudi meje v jezikih? Ti ustvarjanje v obeh jezikih (znanstvena dela pišeš v češčini) širi tudi pesniški izraz?
Najbližji mi je slovenski jezik, sledi mu češčina. Po vseh teh letih lahko zapišem, da imam slovensko in češko identiteto. Češka kultura mi je blizu in jo še vedno rada odkrivam. Uživam v življenju v Pragi s številnimi kulturnimi možnostmi. Sem dvojezična – ali trojezična in sem ponosna na to. Morda sem zaradi dejstva, ker sem izgubila dom in domače okolje, pridobila bolj oseben, eksistencialen odnos do jezika – zavedam se njegove pomembnosti, ne živim v ugodju doma, veliko bolj se zavedam kompleksnosti sveta. Obstaja jasna misel, da se ustvarja in piše drugače, če zavržeš verige domačnosti in ustaljenosti. Ko si samo ti in jezik in tvoje negotovo bivanje! Morda … V vsakem primeru pa mi je en dom ostal: to je dom jezika.
Vse življenje sem bila neke vrste kulturni nomad, živela sem v različnih kulturah in ni mi žal za to. Naj povem to z metaforo, ki jo imam rada. Vse življenje sem bila velik bralec. Vsako bivanje v raznih kulturah je bilo tudi dobra knjiga, ki jo še sedaj prebiram. In to niso bila samo druga mesta. Spoznala sem ogromno zanimivih ljudi, ki so me dokončno zaznamovali. Verjamem, da so ljudje z več kulturnimi identitetami velikokrat bolj tolerantni, bolj odprti do sveta. Da je to bogastvo, lahko zveni kot stereotip, osebno verjamem, da je to gola resnica.
Druge kulture in jezike (predvsem pa »češko identiteto«) imam v genih, kroži mi po krvi. Seveda se zazna tudi v pesniškem jeziku. Izkušnje različnih kultur se prepoznajo v mojem doživljanju, razumevanju sveta – in tudi v moji poeziji se lahko odkrijejo kodi različnih kultur.
Vedno bolj se mi dozdeva, da vprašanje narodne identitete pri razmišljanju o drugem človeku ni tako važno, važna je njegova širina, odprtost za drugega, tudi drugi spol, druge narodnosti, in njegova človečnost in občutljivost za probleme in »druge svetove«. Če kdo pretirano poudarja svojo narodnost, mi zelo hitro postane sumljiv. V zadnje časi tudi v srednji Evropi vidim porast narodnostnega šovinizma, »nepravega nacionalizma«, ki se ga bojim in grozi meni in drugim, saj se povezuje z negativnimi tendencami v družbi.
Seveda se zavedam tudi temnih strani »emigrantske« izkušnje. Več vidiš in več razumeš, a po drugi strani si zelo hitro označen kot tujec, kar je včasih tudi boleče in travmatično. Na Češko sem se preselila pri petintridesetih letih , zato navadni ljudje po mojem govoru takoj prepoznajo, da nisem prava Čehinja.
Fenomen tujstva je del moje osebnosti, čeprav seveda se ne morem primerjati z ukrajinskimi pribežniki, ki jih je od lanskega leta veliko na Češkem in s katerimi iskreno sočustvujem. Zavedam se, da mi nikoli ni bilo treba reševati eksistenčne nujnosti, nisem zbežala pred vojno – in nisem odšla od doma zaradi ekonomske stiske, selitev je bila prostovoljna. V Prago sem prišla v devetdesetih letih – letih velikih sprememb in navdušenja in tudi neverjetne odprtosti češke družbe: takoj sem dobila dovoljenje za delo in bivanje.
Razumem emigrantske izkušnje – s tem sem tudi odraščala. Moj oče je bil slovenski ekonomski emigrant, ki je živel v sedemdesetih in osemdesetih letih v kapitalističnem Berlinu in je zelo boleče doživljal nemške šovinistične predsodke proti tujcem, ki so bili kruti in omejujoči. To je bil svet Fassbinderjevih filmov: o tem sem pred leti hotela napisati dramo. Na srečo tega ne doživljam – ali samo izjemoma. Čehi po žametni revoluciji niso bili navajeni na tujce, saj so bili v letih normalizacije skoraj popolnoma zaprti, vendar zdaj se je to zelo spremenilo, Praga je mednarodno mesto, in jaz se v češki družbi večinoma dobro počutim. V moji izkušnji tujstva prevladujejo pozitivne oznake. Po drugi strani: kritična sem do obeh kultur in prepoznavam nepravilnosti v obeh družbah in zelo hitro zaznam tudi predsodke in stereotipe, ki razkrivajo ne-sprejemanje drugega.
Mislim, da bom o mojem delu in življenju – in tudi o fenomenu tujstva – nekoč napisala avtobiografsko knjigo, kjer bom opisala lastno zgodbo in v kateri bom zarisala tako osebno življenje kot tudi delo na fakulteti, morda v slogu satire in tudi groteske ali celo absurda: v kateri bo prevladoval kritični pogled na češko družbo – tudi z feminističnega stališča.
Zaključiva s poezijo. Kaj te danes zanima v poeziji, kaj bi še rada povedala? Na kakšen način?
Kot sem že zapisala, poezija je začetek in konec mojega ustvarjanja. Povedala bi rada še veliko. Še vedno se iščem v poeziji, še vedno iščem svojo poetiko, iščem teme, o katerih bi rada pisala. V pisanju sem razpeta, saj hočem pisati o sebi in svetu. Zelo težko doživljam današnji svet: to je prostor vojn, razseljenih, begunstva, nasilja, ekoloških katastrof … Rada bi pisala o mučnem stanju, v katerem se nahaja današnji svet in rada bi to zapisala na primeren način, a ugotavljam, da so teme pretežke za mojo poezijo, to so teme za prozo. Predpostavljam, da bom kljub vsemu ostala v svojem intimnem pesniškem svetu in pisala o sebi, o vzgibih v mojem notranjem svetu, o neslutenem in neizrečenem, ki ga je treba ubesediti. Ostala bom v svetu malih zgodb, nenavadnih izkušenj z jezikom, med upanjem in izgubljenostjo v prostoru, med ljudmi in lastno samoto. Seveda pa se stanje sveta oglaša nekje v ozadju, zastrto, kljub temu, da o tem zelo težko pišem.
Prejšnje leto sem morala zaključiti svojo angleško monografijo, tako da je poezija spet morala nekako počakati (čeprav to ni čisto res!), v tem in naslednjem letu me čakajo poglavja v angleški monografiji o Zofki Kveder, ki jo pišem s prof. Katjo Mihurko, to pomeni spet koncentrirano znanstveno delo in pisanje. Potem pa se bom počasi umirila in bom pisala samo še pesmi in morda tudi začela pisati avtobiografsko knjigo o življenju razseljene osebe in emigrantke na začetku enaindvajsetega stoletja v Pragi.
Pogovarjala se je Neža Vilhelm
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023