Alenka Jensterle-Doležal: Hrepenenje, apoteoza izgube

Ljubezen se je ovila v  bolečino
Njegova podoba grize brez usmiljenja od znotraj
Ukinja še zadnje koščke gotovosti
Trga nitke moje eksistence
 
S hrepenenjem sem bližje niču
In bližje ostrim robovom
Izguba me boli v vsakem koraku
 
Ker njega ni
Se prostor krči in zmanjšuje
 
Hodim
In vsak gib boli od hrepenenja
In še večer se znoči v bolečino
Ker ga ni
 
Na vzhodni strani  noč pada v globino modrine
Na zahodni svetli prepadi naznanjajo zaton
Na severu izginja zlata svetloba molka
Na jugu se riše konec vseh poti
 
Pogrezam se v noč
Kot da slišim zvenenje izgube še na obzorju

 

Alenka Jensterle-Doležal