In nova fert animus mutatas dicere formas
corpora.
(Ovidij, Metamofroze, I, 1-2)
Duh mi veli, naj spremembe oblik v prenovljena telesa
zlijem v besede.[1]
Barbara Korun in poezija sta se našli že zelo zgodaj in Barbara se ji predaja na več ravneh: kot strastna bralka, kot avtorica (pričakujemo njeno že sedmo pesniško zbirko), kot premišljevalka (je avtorica številnih spremnih besed) in kot organizatorka srečevanj Pesnice o pesnicah, kjer predstavlja svežo pesniško produkcijo, ki so jo napisale ženske.
Pesnico navdušuje narava. Kar vidi, pozorno zabeleži v kratke utrinke. Njeno čustvovanje spodbudi narava, pozneje pa čedalje več razmišlja o ljudeh, o družbenih pojavih, o svoji vlogi v njih in o vlogi jezika in poezije v današnjem svetu. V svojih pesmih je glas posodila tudi realnim ljudem iz zelo različnih okolij, tako srečamo Moniko Lewinsky, mater Terezo, gospoda Ratzingerja in podgančka Terryja, ki pritiska na tipke na Inštitutu za psihologijo živali. Barbara Korun je napisala tudi nekaj pisem svojim starejšim sodobnikom. Še vedno je, žal, najbolj aktualno Pismo Tomažu Šalamunu, v katerem pravi, da je prostor poezije za ženske prepovedan. Pozornost pa avtorica namenja tudi antiki. Tako v njenih pesmih srečamo Sizifa, Medejo, ki spregovori po umoru svojih otrok, ponovno pa oživi tudi lik Antigone.
Tudi erotika je močno prisotna v njenih pesmih. Te pesmi so strastne, nežne, govorijo o ljubezni in dvojini. Avtorica je obiskala številne kraje in opisala dogodke, ki jih je tam videla in doživela. Dogodki in čustva, ki so ji jih zbudili, so pomembnejši od samih krajev. Opisani dogodki so jo močno zaznamovali, morda še najbolj trpljenje ljudi v begunskem centru. Ali sploh lahko še piše po teh travmatičnih dogodkih? Na to vprašanje je odgovorila sama v zadnji pesmi v zbirki Vmes z naslovom Hannah Arendt poroča o sojenju Eichmannu:
Ne, poezija ne zadostuje.
A prav ona je vir luči,
ki zmore zlo napraviti vidno.
Vidimo, da Ovidijeve besede z začetka Metamorfoz veljajo tudi za poezijo Barbare Korun. Tudi njej duh veleva, da vse spremembe oblik, pa kjerkoli že so, prelije v besede. Naj njegova moč še dolgo ne pojenja.
[1] Publij Ovidij Nazon, Metamorfoze I-III (Ljubljana: Modrijan, 2013; prevedla Barbara Šega Čeh).
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023