Tvojo poezijo berem kot poudarjeno čutno poezijo; k temu me vodijo že naslovi zbirk Blues zamaha, Sonce na kolenu, Koža in za zdaj zadnja Sladke pogačice, če navedem le nekatere. Kje se pri tebi začne pesem: v duhu, na papirju, v telesu, njegovem mnogoterem gibanju, …?
Bi rekel, da se začne v duhu pa tudi v telesu, ki je lahko v gibanju ali pa ne. Vse to se prepleta. Najprej v duhu oziroma v glavi, če ga tako povežem s telesom. Pesmi pišem na mah, kot se temu reče. Na začetku je beseda, več njih, morda slika, verz, kot nek ambient, temelj, ki se počasi razrašča v vse smeri. To se lahko pripeti kadar koli in kjer koli, zaradi česar se je že nemalo nesrečnih pesmi v nastajanju izgubilo v pozabi, preden sem jih uspel zapisati v kaj bolj obstojnega od svojega spomina. Doma je seveda lažje, pisalo in papir oziroma računalnik je nekje v bližini, vendar še vedno se najprej zgodi v duhu, potem pa precej nagonsko in neučakano zdrsne na papir. Čez čas še zadnja kontrola, kakšno premikanje, črtanje in dodajanje besed, stavkov, pogosto tudi koš za smeti.
Tvoja prva pesniška zbirka Blues zamaha je izšla leta 1997, torej pri tvojih štiriinštiridesetih letih, kar je za slovenske razmere nekoliko nenavadno, predvidevam pa, da so vsaj nekatere pesmi v njej precej starejše; kdaj in zakaj si začel s pisanjem poezije?
Pisati sem začel v gimnaziji, tam bolj proti koncu, bolj zares pa med študijem, ob koncu sedemdesetih let. Kratke pesmi v prostem verzu, nekaj mi jih je uspelo celo objaviti v časopisu študentov FSPN Pogledi in v Tribuni, pod psevdonimom (ne vem zakaj) tudi v Dialogih. Pesmi sem potem pisal ves čas, vendar ničesar objavljal, ni se mi zdelo potrebno, morda me pa tudi ni zares mikalo, da bi se rinil v natrpano in dokaj zaprto literarno sceno. V resnici ne vem ali pa se ne spominjam, zakaj sem začel s pisanjem poezije, ali zato, ker po neki legendi v določenem življenjskem obdobju vsi začnejo pisati poezijo, enim ostane samo spomin na hecno mladostno zablodo, drugi pa tako kot jaz ostanejo od nje odvisni. Zanesljivo je svoje prispevalo tudi srečanje in spoznavanje neke drugačne poezije od tiste, ki so nas jo učili v šolah, ter spoznanje, da poezija ni nujno nekaj dolgočasnega in nerazumljivega, temveč cel žur, da je poezija rock’n’roll kot pravi Dejan Koban.
Si pesnik poudarjeno prostega verza, vendar pa tudi pesnik haikujev. Sam imam, kar se tiče haikujev, slepo pego – logike haikuja preprosto ne dojamem. Kaj tebi pomeni haiku? Kaj ti kot pesniku nudi, česar ti daljše oblike ne nudijo?
Itak mi je že od nekdaj ljubša kratka forma. Že ob prvih srečanjih v knjigah nekaterih beatnikov so me te trovrstičnice navdušile in očarale. Približno v tistem času se je pojavila tudi slovenska izdaja izbranih pesmi japonskih mojstrov haikuja, ki sem jo znova in znova prebiral in jo še danes jemljem v roke. Haiku razumem približno kot Kerouac – povedati veliko (in predvsem še več) v treh kratkih vrsticah, ki nimajo nekega razumskega smisla (ko že govorimo o logiki haikuja) in se mu samo z razumom tudi ne moreš približati, da bi ga dojel v vsej njegovi enostavnosti in neskočni odprtosti in svobodi, ki jo daje tistemu, ki jo hoče in jo je sposoben sprejeti. Po sistemu bralec piše pesem. Pri pisanju haikujev se ne obremenjujem preveč s štetjem verzov, edino kar ostaja od forme so tri vrstice (če se ne motim, še to ne vedno), tako da gredo haikuji in prosti verz čisto dobro skupaj.
Jernej Vilfan v nekem svojem eseju pravi, da sanja o tem, da bi se v kakem ljubljanskem bifeju srečali japonski, ameriški in francoski slikar, ki pa jim bi bilo skupno to, da bi bili vsi Slovenci. Nasprotno od slikarstva je poezija tesno povezana z jezikom in s tem tudi z nacionalnim, toda hkrati iz zgodovine pesništva vemo, da so bili velikokrat za »domače« pesnike usodni prav »tuji« pesniki – tako nikoli ne bi bilo ne Charlesa Baudelaireja ne moderne poezije, če le-ta ne bi bral ameriškega pesnika Edgarja Allana Poeja. Sprašujem te po tvojem odnosu do pesniške tradicije oziroma pesniških tradicij …
Preden sem napisal svojo prvo pesem, mislim da je bila to neka dolga pripovedna pesnitev – celo z rimami sem si, zagotovo precej ponesrečeno, dal opravka – se mi je zdelo, da se mi približno sanja, kaj naj bi bila poezija. Ampak to je bilo v časih, ko sem poezijo poznal le iz šolskih klopi, to pa vsi vemo kako izgleda. Nekaj v rimah, pogosto napihnjenega, dolgočasnega, če se le da narodnobuditeljskega z občasnimi liričnimi utrinki. Takšen je bil splošen vtis, čeprav je bilo na trenutke zaslutiti, da to le ne more biti vse, da je poezija lahko še marsikaj drugega. Da ne gre samo za zloge, rime in štetje vrstic, in da vsi veliki pesniki niso nujno že mrtvi in neverjetno stari modreci. Potem enkrat sem začel poezijo še kar sistematično prebirati, vsekakor pa dovolj, da sem ugotovil, da so mi nasploh bližji novejši avtorji in prosti verz, da ne maram dolgočasne, nerazumljive poezije in samozadostnega puhlega globokoumljenja. Navduševal sem se nad nekaterimi sodobnimi slovenskimi pesniki, francoskimi nadrealisti, rusko avantgardo, kakršnokoli bolj underground poezijo, poezijo beatnikov, japonskimi haikuji.
Kdor piše, ta bere. Za užitek in inspiracijo oziroma kakšen namig. Mirno priznam, da se mi nekje pozna vse kar berem. Tako to je. Skratka, moj odnos do pesniške tradicije je dober, selektiven in rahlo omejen. Spoštujem in cenim vse dobre pesnike ne glede na kakršno koli kategorizacijo. Pesem moram začutiti, v njej najti tisto izmuzljivo (za kar ne najdem pravega izraza), kar je za besedami in česar se z njimi ne da (čisto so konca) povedati.
Naj se navežem na prejšnje vprašanje in ga povežem s tvojim prevajalskim delom: si prevajalec ameriške sodobne poezije. Kaj kot pesnik najdeš v njej, česar na primer v sočasnih evropskih poezijah ne najdeš? In še, kako vidiš in doživljaš razmerje med lastnim pisanjem in prevajanjem?
Prevajam tudi iz srbščine in hrvaščine, francoščine nikoli nisem znal dovolj dobro, spodobno znanje angleščine in afiniteta do poezije pa sta me privedla do prevajanja ameriških avtorjev. Začelo se je bolj za žur in lastno veselje; če mi je bila kakšna pesem zelo všeč, sem jo hotel prevesti. Tako so nastali prvi prevodu Franka O’Hare, Garyja Snyderja in Charlesa Bukowskega, ki so dolga leta kasneje doživeli knjižno izdajo. To da mi je pesem, ki jo prevajam všeč, da mi leže, mi je še vedno vsaj tako pomemben faktor kot znanje jezika. Težko rečem, kaj je tako drugačnega v sodobni ameriški poeziji, saj je poezija univerzalna in vsepovsod raste v vseh mogočih pojavnih oblikah. Poezija, ki jo prevajam je le segment ogromnega prostora sodobne ameriške poezije, tiste neakademske (vsaj v izhodišču), za katero je značilen še bolj svoboden, odprt in sproščen odnos do poezije, tako v formi, vsebini in v jezikovnem smislu. Morda je to tisto, kar me je pritegnilo.
Zagotovo za prevajanje (kot izrazito poglobljeno branje), še bolj kot za branje velja, da pri prevajalcu/pesniku pusti sled, ki jo je moč bolj ali manj zaslediti v njegovih pesmih. Tudi z menoj ne more biti nič drugače.
Tvoja poezija je ena tistih poezij, ki so najbolj vplivale name in to potem, ko sem že mislil, da se mi tovrstni vplivi ne morejo več zgoditi. Vplivala je s tem, da se odreka t.i. »diktatorski fantaziji«, da svet raje opisuje (pušča biti) kot pa deformira. Takšna drža te v marsičem približuje generacijskima sopotnikoma Juretu Deteli in Iztoku Osojniku. Kako sam doživljaš sebe in svoje pesništvo v kontekstu sodobne slovenske poezije? Takšna drža je tudi poudarjeno etična drža: kakšno je zate razmerje med etičnim in estetskim v poeziji? V pesmi Pomisleki iz zbirke Sladke pogačice (2015) zapišeš: »Pesmi niso igra.« …
Morda so res vzporednice med mano,Juretom in Iztokom, oba sem poznal in poznam, oba sem bral in ju še vedno, tako da je bila pot pretoku nekih sličnih (recimo temu) vibracij odprta, pa še cel splet zgodovinskih, življenjskih, psiholoških … in mističnih sil je imel parklje zraven. Sebe v kontekstu slovenske poezije vidim kot malo drugačnega, mislim pa da me podobno vidijo tudi drugi, ne vedo čisto dobro kam bi me vtaknili in kaj naj z mano. In to mi je všeč.
S tem, da pesmi niso igra, pa hočem povedati predvsem, da so pesmi in poezija resna in nujna stvar, s katero je treba računati, da je pesem kraljestvo absolutne svobode (ki pa jo vse bolj najeda kraljestvo nujnosti v spervertirani sodobni izvedbi) za pesnika in za bralca, in se nenazadnje s tem negiram, saj je pesem tako tudi igra.
V tvoji poeziji velikokrat odmeva glasba, predvsem popularna glasba, in tudi sam si sodeloval kot pesnik pri svojih nastopih in snemanjih cedejev z različnimi glasbeniki. Kaj te je pritegnilo v ta sodelovanja? Kako je tako bližnje srečanje pesniške besede in glasbe vplivalo na tvoje pesnjenje oziroma dojemanje tvoje lastne poezije in poezije nasploh? Sprašujem tudi zato, ker sem se ob branju Sladkih pogačic prvič zares zavedel, kako pomembno vlogo igra v tvoji poeziji ritem …
V moji poeziji odmeva glasba zato, ker jo veliko poslušam in mi veliko pomeni. Na nek način me spominja na poezijo, igra na podobno struno. Rad poslušam tudi jazz in klasiko, kar se tiče popularne glasba pa moram biti natančnejši, saj je to daleč preveč širok pojem – poslušam vse vrste rocka in rock’n’rolla, blues, country, reggea …, še raje, če ima v sebi kaj subverzivnega duha in undergoundarske štimunge. Ritem v moji poeziji pa izgleda, da pride kar sam od sebe, vsaj jaz se ne zavedam, da bi se z njim posebej mučill. Glasba in poezija se rada prepleteta, nič novega, vse to je znano že od samih začetkov poezije in glasbe – obe, tako pesem (beseda) kot pesem (glasba) hkrati povesta isto zgodbo.
Prve moje kombinacije poezije z glasbo so bile bolj ali manj naključne, brez kakšnih vaj, samo približen dogovor z bendom. Vedno je bila to zanimiva izkušnja, čeprav verjetno malo razglašena. Prvi bolj resen glasbeno pesniški nastop je bil na Živi književnosti leta 2002. Skupaj z Janijem Mujičem kot avtorjem in izvajalcem glasbe, sva uspešno izpeljala venček mojih pesmi, ki so se leto zatem zapisale na kompilaciji petih pesnikov in glasbenikov Košček hrupa in ščepec soli. Leta 2006 sva z Janijem izdala še samostojno ploščo Lovljenje ritma, ki so jo kritiki Radia Študent proglasili za ploščo leta. Plošča se je glede na žanr še kar precej vrtela po radiju, sestavili smo cel bend – skupaj nas je bilo na odru pet (bas, 2 x sint, bobni, glas) – in na predstavitvi plošče dva večera zapored razprodali dvorano Kuda France Prešeren, pa še nekaj izvedb je bilo. Absolutno premalo.
V zadnjih letih sodelujem z Illetom. Z njim kot avtorjem glasbe in izvajalcem imava za sabo dva projekta Duh želve in Sladke pogačice. Delček Duha želve je zabeležen na plošči Pri besedi z glasom in zvokom, Sladke pogačice pa nameravava v prihodnjem letu v celoti izdati na nosilcu zvoka. Če nama bodo zvezde naklonjene.
Leta si vodil vsaj zame enega najlepših in najbolj domišljenih pesniških festivalov pri nas Trnovske tercete. Kako je prišlo do tega festivala in ali ga nemara v prihodnosti nameravaš obuditi?
Festival sva začela z Iztokom Osojnikom na njegovo iniciativo leta 1994 v Kudu France Prešeren. Festival je trajal tri dni, vsak večer pa so nastopili po trije domači in tuji avtorji. Potem se je festival 20 let vsakoletno odvijal v prvi polovici februarja v dvorani Kuda, na njem pa je vsega skupaj nastopilo skoraj dvesto domačih in tujih pesnikov.
Zadnja izvedba festivala je bila leta 2013, ko je Kud doživel finančni polom, kar je skupaj z odločitvijo Ljubljane, da Kuda pravzaprav ne rabi, povzročila popolni krah. Ne vem, kaj bi rekel o obuditvi, sem razmišljal, pa ne vem. Bomo videli?
Pogovarjal se je Peter Semolič
 dk.jpg)
Foto (c) DK
- Pogovor s Tonetom Škrjancem - 20. 9. 2015