Aleš Mustar: Splitsko jutro 2015

Kot nerezident v umetniški rezidenci
skozi priprta polkna
opazujem močan naliv,
ki je z ulic odplaknil črede turistov.
Kamnite hiše,
za zidovi katerih so za vedno obmolknili glasovi glasnih šjor,
si bodo odpočile od hrupa in bliskavic
in Dioklecijanova duša bo vsaj za nekaj časa našla svoj mir.
Reveži bodo lahko v miru brskali po smetnjakih
za plastenkami
in si od prodaje privoščili priboljšek.
Oderuški branjevci
si bodo odpočili noge.
Ema, ki preživlja zaslužene počitnice,
še vedno mirno spi,
vsaj danes ji ne bo treba odmaševati nosu v morju.
Tako miren je videti Split to jutro.
Prav takšnega sem pred desetletji
odkrival med gledanjem televizijske nadaljevanke
na robu trde zofe v dnevni sobi.
V skromni kuhinjici malodane začutim prisotnost
duhov junakov s televizijskih zaslonov.
Mislim, da bi Violeta,
če bi videla svoje someščane,
kako kot v getu,
na skrajnem koncu rive srkajo
v trgovini kupljeno pivo,
tokrat obesila kar samo seme.
Ko se naliv vsaj malo pomiri,
mojo kontemplacijo prekine
glasna skupina obiskovalcev z dežniki v rokah.
Res niso pravi časi za intimistično poezijo.

About
Latest Posts

Aleš Mustar

Aleš Mustar se je rodil 1968 v Ljubljani. Je pesnik in književni prevajalec in opravlja svobodni poklic. Diplomiral je iz angleščine in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Leta 2005 je izdal pesniško zbirko z naslovom (U)sodno tolmačenje, ki je bila nominirana za nagrado za prvenec, leta 2017 Srednja leta, nominirano za Veronikino in Jenkovo nagrado, leta 2021 pa je izšla njegova zadnja zbirka. K(o)ronika. Pred kratkim je izšel izbor njegove poezije v prevodu v romunski jezik z naslovom Umetnikov srednjeletni potret, ki ga je ob izidu ugledna literarna platforma Literomania razglasila za knjigo tedna. Poleg pisanja aktivno prevaja romunsko in makedonsko književnost, včasih pa ga pot zanese tudi v gledališče. Kot dramaturg in pisec besedil je sodeloval pri predstavah Šestnajst obratov (En-Knap, 2005) ter Feng Šus v gledališču brez igralca (Maska, 2011).

Foto (c) Tihomir Pinter