Aleš Mustar: Splitsko jutro 2015

Kot nerezident v umetniški rezidenci

skozi priprta polkna

opazujem močan naliv,

ki je z ulic odplaknil črede turistov.

Kamnite hiše,

za zidovi katerih so za vedno obmolknili glasovi glasnih šjor,

si bodo odpočile od hrupa in bliskavic

in Dioklecijanova duša bo vsaj za nekaj časa našla svoj mir.

Reveži bodo lahko v miru brskali po smetnjakih

za plastenkami

in si od prodaje privoščili priboljšek.

Oderuški branjevci

si bodo odpočili noge.

Ema, ki preživlja zaslužene počitnice,

še vedno mirno spi,

vsaj danes ji ne bo treba odmaševati nosu v morju.

Tako miren je videti Split to jutro.

Prav takšnega sem pred desetletji

odkrival med gledanjem televizijske nadaljevanke

na robu trde zofe v dnevni sobi.

V skromni kuhinjici malodane začutim prisotnost

duhov junakov s televizijskih zaslonov.

Mislim, da bi Violeta,

če bi videla svoje someščane,

kako kot v getu,

na skrajnem koncu rive srkajo

v trgovini kupljeno pivo,

tokrat obesila kar samo seme.

Ko se naliv vsaj malo pomiri,

mojo kontemplacijo prekine

glasna skupina obiskovalcev z dežniki v rokah.

Res niso pravi časi za intimistično poezijo.

Aleš Mustar
Latest posts by Aleš Mustar (see all)