Kaja, v svojem prvencu Delta v pesmi Solo zapišeš: »Ali sem prevarant (koga), izdajalec (česa) / ali sem samo neumno zaslepljena z ozvezdjem, ki bdi / nad mano? Moje besede so postale metafaktografske …« Se ti zdi, da ti pisanje pesmi in pesmi same nudijo odgovore na zastavljena vprašanja?
Ja, gotovo, oziroma preko pisanja šele spoznaš, katera sploh so tvoja temeljna vprašanja in hkrati iščeš nove načine, oblike vprašanj samih. Na nek način so pesmi izven dualnosti vprašanj in odgovorov. So neko stanje, dogajanje, kjer razumevanje samega sebe temelji na izkušnji, ki ni vedno vezana na življenje, kakor ga doživljam »čez dan«. Včasih so popolnoma neracionalna pot v neznano – brez avanturistične želje, ki bi to pot iniciirala. Pač greš, ker moraš, ker tok teče … in zaupaš besedi. Pa seveda ne smeš pozabiti na spontano igro, na užitek, na tisto, kar loči izjeme od pravil.
Si plesalka, koreografinja. Kot performerka za svoje udejanjanje potrebuješ prostor in svoje telo. Kaj je pri poeziji prostor in kaj je telo? Ali če vprašam drugače, ali lahko primerjaš ti dve umetnosti med sabo in če ju lahko, ali je ples primerljiv z nastajanjem pesmi?
Telo je zadnja postaja. Ali pa prva – odvisno ali gledaš od spodaj ali od zgoraj. Telo pesmi bi lahko bilo tisto, kar je vidno nastalo, na podlagi vseh »genskih zapisov«: iz vseh zavestnih, polzavednih in podzavestnih misli/dogajanj v človeku in okrog njega. So torej besede, kakor so skupaj dane, ali ne? Prostor je vse ostalo; je vse, kar dobim v paketu. Cela psihološka civilizacijska infrastruktura oziroma točno določeni del nje; tisti del, ki ga besede (njihovo zaporedje, zven …) aktivirajo – subjektivno. No, ni čisto tako enostavno, zato je to vprašanje zelo na mestu. Ples je zame problematičen, ker si s svojim telesom najbolj ranljiv, dostopen, pa večkrat tudi najbolj progresiven in če želiš biti iskren in neškodljiv, potem, se mi zdi, da ne bi smel vedno, ko imaš predviden nastop, plesati. Niti doma delati vedno istih vaj niti ponavljati reči, ki si jih fizično že usvojil. So dnevi, tedni, leta, ko bi po mojem mnenju plesalec moral navzven mirovati. Kakor tudi za kakšno konkretno besedno modrost potrebuješ veliko tišine. Pesem pač napišeš točno takrat, ko je treba, ko je zrela, ko si zrel … in tako manj ljudi trpi, ko ob končni objavi konzumira tvoje umetniško delo. Seveda, če si tudi sposoben malo počakati in kritično presoditi in če je urednik nekdo, ki se malo spozna … No, saj, ljudje pa delamo koreografije ali vsaj jasne improvizacijske koncepte v dobri veri, da bodo nekako učinkovali na predviden datum. Zato pa so profesionalci. Sama se mednje seveda nikoli nisem prištevala. Preveč dvoma, zaradi resnicoljubnosti, je v meni. Je pa tudi res, da rada samo sedim in razmišljam. In razmišljam pač v besedah in ne preko (pre)gibanja telesa. Čeprav je za proces mišljenja telo pravzaprav pogoj. Torej Descarta ali ne razumem ali pa se preprosto z njim ne strinjam. Sem, torej sem.
Prestop meje je pomemben tako v osebnem življenju kot na drugih področjih. Meja, ki nas najmočneje določa, je smrt. V pesmi Socializacija smrti zapišeš: »Ne morem si pomagati. Vedno razmišljam o smrti. / Tudi ko se ljubim, tudi ko plešem.« Se ti zdi prestopanje meje pomembno pri tvojem ustvarjanju in kje in na kakšen način jo prestopiš?
Mislim, da je prestopanje meje pomembno, a samo po sebi ni nujno pozitivno. Takšno je le, če se ob tem hkrati ali posledično zgodi neka koristna transformacija. Takšna, ki odklepa zapečatene naučene vzorce mišljenja in delovanja v nove, svobodnejše, rahlejše, mehkejše strukture, iz katerih potem nastajajo drugačne in z lastno osebnostjo manj obremenjene pesmi. Torej prestopanje mej »navzgor« ali »navznoter«. Ob zavedanju svoje »zemeljske končnosti« lažje svoje delovanje postavim pod vprašaj: ozavestim nekaj doslej samoumevnega in se preusmerim, če je to potrebno in s tem prestopim mejo – in to bi recimo lahko počela vedno, ko nekaj »ustvarjam« … v resnici mi ni potrebno ničesar namenoma prestopati niti v nič dvomiti, če sem ob tem kolikor se le da polno prisotna, toda ravno ta prisotnost, ki ni samoumevna in ni racionalno priučena, je tisto, kar moram »vaditi«. Mogoče se vse skupaj zdi kontradiktorno. Zato pa ne pišem filozofskih razprav, pač pa poezijo. Nenehna samorefleksija je nenehno prestopanje mej. Včasih je dovolj, da se samo malo ustaviš in pogledaš, kje si.
Če se ozreš na celoten proces od nastanka prvih pesmi za zbirko do izida pesniške zbirke, kako si doživljala tkanje besed v pesmi in prepletanje pesmi v knjigo – tu mislim na izbiro pesmi, njihov vrstni red, zadnje dogovarjanje z urednikom …? Ali sta ti dve fazi v nastanku pesniške zbirke, pisanje pesmi in grajenje pesniške zbirke, v čem sorodni?
Prve pesmi za zbirko so nastale ob koncu pesniške delavnice Okna poezije, ki jo je vodil Peter Semolič spomladi 2013. Torej je proces pisanja za zbirko trajal točno dve leti. V tem času sem se še vedno precej iskala znotraj medija poezije. Toda vseeno sem zaupala, da gre pisanje v pravo smer. Včasih je nastal kakšen mrtev rečni rokav in morala sem nazaj, da sem lahko šla spet naprej. Spet drugič pa so se pesmi »izlivale« in sem jim komaj sledila. Urednik Brane Mozetič je tudi opravil svoje delo; brez njegovih opazk, bi bilo manj refleksije in manj discipline, ki je bila tudi potrebna … t.i. navdih je vendarle potrebno negovati in nežno vzpodbujati. Sicer pa vrstni red pesmi v zbirki bolj ali manj sovpada s kronološkim nastajanjem pesmi. Nasploh je metafora z reko, delto, morjem nadvse priročna tudi za opis nastajanja zbirke. Na začetku je šlo pač bolj počasi in preko mnogo različnih pokrajin/tal, potem je vse postalo manj prodno obremenjeno in bolj prosto, tekoče. To pa je tudi neposredno razvidno že iz same oblike pesmi: sprva sem pretežno pisala v verzih, potem pa so večinoma nastajale pesmi v prozi, te pa z manj prekinitev v dinamiki in z manj »dramskih prvin«.
Opiši mi moment, ko si začutila, da je poezija mesto, v katerem si se prepoznala oziroma se prepoznavaš? Kdaj si »resno« začela s pisanjem?
Spet moram omeniti pesniško delavnico Okna poezije v organizaciji inštituta IRIU v sezoni 2012/2013. Tam je bil čudovit nabor mladih ljudi, ki smo tako ali drugače predano simpatizirali s poezijo. Mislim, da se je tam zgodilo mnogo »identifikacij«. Ampak, čisto iskreno, ta »moment« je od nekdaj prisoten. Ne glede na to, kako mi je bila literatura predstavljena, sem se vedno počutila zelo dobro v družbi »klasikov«, ki so zapolnjevali ure slovenščine. Seveda to samo po sebi še nič ne pomeni, je pa ustrezen impulz, da se je lahko zgodilo tudi vse ostalo.
Katere pesnice/pesnike najraje bereš in ali obstaja pesnica/pesnik, ki te najmočneje nagovarja? In če obstaja, s čim te nagovarja?
Nimam pesnikov, h katerim bi se vračala. V vsakem obdobju me je nagovarjal nekdo drug. Je pa to povezano tudi z zelo banalnimi, fizičnimi dejavniki. Doma v Škofji Loki, na primer, sem že kot majhna opazila lep grafični design – moder ovitek neke knjige, kjer je z velikimi tiskanimi črkami pisalo »PUŠKIN«. Več let sem samo gledala platnice in si v mislih ponavljala ime, ki je dobro zvenelo, dokler nisem te knjige nekega dne dejansko vzela v roke brez kakšnih posebnih pričakovanj: »No, pa poglejmo, kaj pravi Puškin … ». In mi ni bil všeč. Pa sem ga zaprla. Naslednji dan me je še bolj nagovarjal tam gori s police. Pa sem si rekla, ajde, dam mu še eno priložnost. Potem sem pa nekaj mesecev nosila to knjigo s seboj, kamorkoli sem šla. Zlezel mi je pod kožo, odprl srce in glavo … Dvomim, da bi ga sploh brala, če ga ne bi imeli doma. Od slovenskih avtorjev so me na ta način s polic uspešno nagovarjali še Župančič, Gregorčič in Kosovel. To je bilo še vse v času gimnazije. Drugo veliko odkritje, že po mojih skromnih študijskih letih, pa je bil na primer Antonin Artaud. Bil je, seveda v prevodu, na knjižni polici v preddverju Španskih borcev; tam sem namreč preživela precej časa, ker sem delala v kavarni. Usekalo me je kot strela z jasnega. Ljubezen na prvi pogled. Še prej me je enako prevzel Andrei Tarkovsky, pesnik med filmarji. Njega tako ali tako omenjam v eni od svojih pesmi. Potem sem imela obdobje intenzivnega druženja s Hafisom, ki je sploh drugačen tip pesnika … Skratka pesniki me nagovarjajo kakor tudi ljudje prihajajo v moje življenje – nenapovedano, spontano. Pridejo, ko jih, recimo da, potrebujem. Seveda pa sem vmes tudi bolj namensko obiskovala knjižnico in si izposojala zbirke brez večjih čustveno-intelektualnih fascinacij. To je pač tako, ker se nekako spodobi … In kakor se tudi z leti manj navdušujem nad ljudmi, tudi knjige berem drugače.
Pogovarjala se je Katja Kuštrin
- Katja Kuštrin: Idila - 21. 9. 2023
- 100 verzov – šesti večer - 30. 9. 2019
- 100 verzov – četrti večer - 5. 11. 2018