Milan Šelj je diplomiral iz primerjalne književnosti in sociologije. Je publicist, prevajalec in človek, ki piše pesmi, kot je povedal v intervjuju. Toplejšo polovico leta preživi na Krasu, drugo, malo manj toplo, pa v Londonu. Svojo prvo pesniško zbirko Darilo je izdal precej pozno, leta 2006, je pa zasluženo požela precej hvale in pozornosti. Sodi »med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas«. Podpisal je pesniške zbirke Kristali soli (Lambda, 2010), Gradim gradove (Lambda, 2015) in Slediti neizgovorjenemu (Lambda, 2018), ki je izšla tudi v angleščini, in Draperije v neslišno (samozaložba, 2022). Kot dopisovalec je sodeloval v knjigi pričevanj Drugačna razmerja (Mladinska knjiga, 2010). Izbor njegovih pesmi za otroke je izšel leta 2012 pri projektu Tudi pesnik je zaklad, malim in velikim otrokom pa je posvečena tudi zbirka nagajivih in igrivih verzov Kosmatice (Zala, 2020).
Moj jezik je ključ – z njim
vstopam vate.
(Jezik je ključ, str. 32)
Ljubezen je tema, ki Šelja spremlja ves čas. Iskrena, spogledljiva, čutna, globoka. V zbirki Jezik je ključ ji posveti prva dva razdelka Muzanja blodna in Vstopam vate. V začetku se predaja svojim ljubimcem, kakšnega izziva in čaka, da bi končno pritrdil, da je naš. Ko je z njim, je razpet med nebom in zemljo. /…/ Hlipa ranljiv in ga je najmanj strah, ko ga je najbolj strah z njim. Če v prvih dveh delih Šeljeva poetika nastaja med dvema, v tretjem, Čakamo barbare, nastaja med njim in njegovim okoljem. Opisuje nedeljsko kosilo, kjer vsakdo še naprej goni svojo musko, K4, Parado in zaznamo lahko tudi nevsiljiv aktivističen pridih. Pozove druge iz skupnosti, naj izstopijo iz klozeta, pa ne zato, ker nas bodo šteli, temveč zato, da boš na svojem mestu tudi ti. Ta klozet kljub temu da nedvoumno nagovarja geje, ki trdijo, da niso geji, sem razumela tudi še enkrat preneseno. Vsakdo, ne glede na svojo spolno usmerjenost, mora stopiti iz svojega klozeta. Dokler se bomo skrivali v njegovi temi, nam bo vedno nekaj lezlo in uhajalo na svetlo. Avtentičnost, stik s sabo in sprejemanje sebe in drugih so nujne, da se vsak znajde na svojem mestu. Avtorju to uspeva, zato je njegova ljubezen do njegovih ljubih, do Krasa, do malih lepot, ki jih opazuje vsak dan pristna, nenarejena, nepatetična. In zato je lahko človek do soljudi, kar je opisal tudi v četrtem delu zbirke Vojna je drugačna, kadar ima človeški obraz. Usode brezimnih so pretresljive, a bolj se lahko poistovetimo, ko spoznamo zgodbo Maje, Tatjane, Arsenija …Izvemo, kakšne težave ima Natalija in njeni ljudje, ker jih nihče ne sprejme k sebi, ker imajo s seboj velikega psa. Vojna je drugačna, ko si z ljudmi, ki so tam, pil vino in jedel čokolado, poslušal Barberjev Adagio.
Poezija naj ne bi odsevala resničnega sveta, oddaljevala naj bi bralca od resnice, odseva pa pesnikov notranji svet, njegovo resnico, ki jo avtor pregnete in v svojem jeziku predstavi bralcem. In jezik, ki ga avtor uporablja, je ključ, pravi, da odklene kletko in nas opogumi, da živimo tako, kot je prav. V skladu s sabo. Jezik je avtorju zelo pomemben, je njegovo najmočnejše orodje. Tudi pri jeziku je pomembno vprašanje samocenzure (ki je seveda posledica cenzure okolja, pritiskov, pričakovanj, obsojanj) in okolja, v katerem avtor ustvarja. Tu ne gre toliko za to, ali avtor piše v slovenščini ali angleščini, ampak za okolje, ki avtorju dopušča svobodno izražanje in razvijanje njegovega izraza. V takem okolju lahko avtor opisuje življenje, kot nam ga predstavi v prvih dveh delih pričujoče zbirke. Jezik je za avtorja marsikaj, ne samo besede, kot pravi sam:
V omami izpisujeva stavke.
Premetava naju po straneh
rokopisa in še najmanj naju skrbi,
ali je sintaksa pravilna.
(Jezik je ključ, stran 32)
V zadnjem delu zbirke je jezik tudi pomemben protagonist. Marina se muči in išče pravo besedo. V Bratislavi je govorila angleško, v Avstriji se je mučila po nemško. Tudi protagonist pesmi išče besede, za katere upa, da bodo blizu ukrajinskim. Marina se pritožuje, ker meša vse jezike. Kljub vsemu je bila njena angleščina, v kateri je pisala pisma, dobra. Google translate. Jezik protagonistom predstavlja oviro, trudijo se razumeti drug drugega, trudijo se najti ključ do razumevanja sporočil. In uspe jim.
Jezik, pa naj bo to jezik ljubezni, erotike, jezik med tujci, med družino, je ključ do svetov drug drugega, je tudi ključ do jezikov, ki odpirajo svet drugih, pomemben in nujen. Vedno bolj.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023