Si pesnik in prevajalec, giblješ se med angleščino in slovenščino, med Londonom in Krasom. Kako čutiš razlike med poklicema, med jezikoma dveh tako različnih krajev? Ali gre prej za povezanost, oplajanje?
Le redko se predstavim kot pesnik; raje rečem, da sem nekdo, ki piše pesmi. Pa ne zaradi neke lažne skromnosti, pač pa zato, ker se mi zdi, da me taka oznaka bolje oziroma bolj natančno okarakterizira. Zdi se mi, da pesnika oziroma pesnico v slovenskem prostoru še vedno dojemajo kot nekoga, ki hodi naokrog z glavo med oblaki, drži se ga/je nekakšen romantičen sij, ki pa nima z mojim pisanjem nobene veze. Že vseskozi se moje življenje izpisuje v poeziji in moja poezija je moje življenje.
Prevajanje dojemam kot najgloblji način branja. In kadar se me določena poezija močno dotakne in me očara, se navdušen polotim prevajanja. Ker se tako prisilim v ponovna branja, ko odkrivam nove plasti, to pa me tudi vzpodbode in včasih dobesedno prisili, da moram prevesti določeno poezijo, ker želim, da bi dosegla širši krog bralstva.
Že več kot trideset let živim in delam v Londonu, polovico življenja sem razpet med dvema dokaj različnima prostoroma, kulturama in konec koncev jezikoma. In čeprav ne pišem v angleščini, se mi zgodi veliko stvari prav v tem jeziku.
Med svojim pisanjem in prevajanjem ne vidim velike razlike; tako pri enem kot pri drugem delu je pomembna disciplina, zavzetost in predanost. Pošteno opravljeno delo je najlepše plačilo, takrat je občutek dober.
Če ne bi šel v svet, bi bil danes zagotovo drugačen človek. Drugače bi dojemal in razumel svet okrog sebe. Z odhodom v London pred tolikimi leti sem si odprl široka vrata v nove svetove in nove izzive. En svet dopolnjuje drugega, en prostor nastavlja ogledalo drugemu, v katerem se odslikavajo podobnosti in razlike. Ker pa gledam na določene stvari iz distance, jih verjetno vidim bolj ostro, kot če bi živel samo v enem prostoru.
Ta razpetost pa zahteva tudi precejšnjo pozornost in iskrenost do sebe in sveta v tvoji okolici. Na predstavitvi knjige Jezik je ključ si omenil, da moramo vsi živeti v skladu s sabo, biti avtentični. Hvala za to misel, sem si jo vzela zelo k srcu. In ravno iskrenost, vsaj tako se zdi, veje iz tvojih pesmi. Kako pomembna ti je v poeziji in v življenju?
Sem nadvse vizualen človek, podobe v svetu, ki me obdaja, me vedno intrigirajo in inspirirajo. V moji poeziji pa se ne izpiše le tisto, kar vidim, temveč kako vidim. Gre za pesniško senzibiliteto na lovu. Med pisanjem reduciram tisto, kar je manj pomembno, je na obrobju podobe, in uperim fokus v srčiko sporočila, ki se mi izpiše. Skušam stopiti v čevlje sočloveka in s pomočjo empatije se trudim razbrati zgodbo, kaj mi sporoča in kako se me je vse skupaj dotaknilo. V ospredju je seveda tudi skrb, ali se bo dotaknilo tudi bralk in bralcev, ko pošljem pesem v svet.
Da prideš do jedra, pa je potrebna iskrenost, da ne odvrneš pogleda od tistega, kar je pred tabo. In šele kadar si iskren do samega sebe in s samim seboj, si lahko iskren in avtentičen tudi v svoji poeziji.
Zato sem na predstavitvi zbirke Jezik je ključ rekel, da moramo pravzaprav vsi kar naprej »stopati iz klozeta«; ne le jaz kot gej, ki se moram nenehno razkrivati v hetero-normativnem svetu, pač pa tudi vsaka posameznica in posameznik, ki si prizadeva živeti iskreno in polno življenje. Biti to, kar si, je nekaj najlažjega in obenem seveda tudi nekaj najtežjega, je pa nujno.
O »stopanju iz klozeta« govori tudi film Lgbt_slo_1984, ki skozi prizmo aktivizma in kulture predstavlja slovensko LGBT-gibanje (tako so zapisali na strani Kinodvora). Kakšen je bil duh časa v 80. (in morda še prej, kaj je pripeljalo do prvih dogodkov, ki jih imamo danes za prelomne) in kakšen je danes? Morda se osredotočiva na poezijo?
Sam sem »stopil iz klozeta« leta 1983 v Belgiji. Za nekoga, ki je prišel iz tedanje Jugoslavije, kjer ni praktično nihče živel razkrito, je bilo izkusiti gejevsko življenje kot nekaj »normalnega« dobesedno nedojemljivo. Tam sem odkril skupnost ljudi, ki se je ob najrazličnejših aktivnostih družila med sabo, ustvarjala in spreminjala svet okrog sebe. Spomnim se, da sem prinesel s seboj domov francosko antologijo homoerotike skozi zgodovino literature in tako odkrival zamolčane avtorje in tekste, ki na fakulteti niso bili nikoli omenjeni.
Osemdeseta so bila vznemirljiva in prelomna leta. V Sloveniji se je formirala civilna družba in z njo številna gibanja. Festival Magnus leta 1984 zato resnično pomeni prelomnico v našem prostoru: med popolno nevidnostjo LGBT-skupnosti in stopanjem v polje vidnosti, pa tudi začetek boja za pravice in enakopravnost v družbi.
Za razvoj slovenske LGBT-literarne scene so bili v začetku pomembni najrazličnejši fenzini in revija Revolver, odločilnega pomena pa je bilo rojstvo založbe Lambda v okrilju ŠKUC-a v devetdesetih letih in založbe Vizibilija. Tu gredo zasluge Branetu Mozetiču, ki je gonilna sila pri Lambdi že od vsega začetka, in Tatjani Greif pri Vizibiliji. Če govorim le o poeziji, potem so poleg Mozetičevih zbirk pri teh dveh založbah izšle zbirke lezbične in gejevske poezije Nataše Velikonja, Cirila Berglesa, Kristine Hočevar, Gašperja Maleja, Sare Lubej, Simone Jerala, Uroša Praha, Nine Dragičević, Vesne Liponik, Petre Hrovatin, Toma Vebra in še koga.
Po odhodu v London januarja 1992 sem se potopil v nov kulturni prostor, ki me je prevzel s svojo odprtostjo in raznolikostjo. Sam sem stopil na slovensko LGBTQ+ literarno sceno z zbirko Darilo leta 2006 in tu se počutim resnično doma in sprejet.
Menim, da nastaja na LGBTQ+ literarni sceni, ki je nadvse raznolika, zelo dobra literatura, zlasti poezija, ki je pogosto bolj cenjena na tujem. Precej je je prevedene v najrazličnejše jezike, za kar se moramo največkrat potruditi kar sami. Občutek imam, da se naša poezija v slovenskem prostoru še vedno poriva na rob, da se obravnava kot obrobna in nas potem obsojajo, da ustvarjamo le za »margino«, kamor pa nas poriva mainstream (in pogosto strogo hetero-normativna) literarna scena večine.
Tvoja zbirka Jezik je ključ je izšla pri Škucu, kjer svoja dela izdajajo številni avtorji, ki si jih ravnokar naštel, urednik je Brane Mozetič. Kakšen pomen ima Škuc za LGBTQ-skupnost v Sloveniji? Bi lahko govorili o nekakšni skupnosti?
Naša skupnost je seveda prav tako raznolika in sečišče najrazličnejših želja in interesov kot vsaka druga skupnost. Naivno bi jo bilo videti kot neko homogeno združbo. Tudi tu gre za skupine naprednih in konservativnih posameznic in posameznikov, starejših in mlajših generacij in konec koncev najmlajše kvir generacije, ki trenutno stopa na sceno. Če uporabim dokaj tehnični izraz, infrastruktura za najrazličnejše potrebe skupnosti se je tudi pri nas dokaj dobro razvila, pa tudi potrebe se seveda neprestano spreminjajo.
Škuc ni izključno LGBTQ+ organizacija, je pa vpleten vanjo, če temu lahko tako rečem, že od vseh začetkov gibanja na Slovenskem. Specifika slovenske LGBTQ+ scene je tudi v tem, da so številne aktivistke in aktivisti tudi pesnice in pesniki. Tako se te stvari že ves čas med seboj neprestano oplajajo in prepletajo. Mislim, da bi se morala etablirana kulturna scena zgledovati po Škucu; marsikdaj imam namreč občutek, da so na primer naši posamezni nastopi na strejt prireditvah kot neke vrste »okrasek« na novoletni jelki. Škuc pa pod svojim okriljem združuje najrazličnejše dejavnosti, kjer je LGBTQ+ produkcija njihov enakopravni del. In v tem je pomembna razlika.
Jezik je ključ je moja peta zbirka, ki je izšla pri založbi Lambda. Založbi sem hvaležen in ji ostajam zvest, ker mi je ponudila priložnost, da sem se lahko razvil, pa tudi zato, ker vem, da lahko pišem (in objavljam) brez nezavedne notranje samocenzure. Tu sem popolnoma svoboden, ostajam zvest samemu sebi in konec koncev svojim bralkam in bralcem.
V naslovu zadnje zbirke se pojavi jezik. Pri tem se mi najprej pojavi vprašanje, kakšen je pomen jezika zate? Predvsem pesniškega jezika. Ali prevajalec vpliva na pesnika in pesnik na prevajalca – kakšen je odnos med njima?
Poleg svobode izražanja, ki je potrebna za pisanje, je jezik najmočnejše orodje in instrument vseh nas, ki pišemo. Kjer cenzura in represija dušita umetniški proces, je posledično tudi pisanje in vsako umetniško izražanje drugačno, potreben je drugačen jezik. Tak prostor pogosto vodi v samocenzuro in posameznice in posamezniki so postavljeni pred težke moralne in etične izzive. Konservativci zagovarjajo podrejanje in asimilacijo, progresivni in militantni zahtevajo distinkcijo. Sam vedno zagovarjam in vztrajam, da moramo slediti svojemu notranjemu glasu. Vse in vsi, ki pišemo, smo odgovorni za svoje početje.
Zame je odnos do jezika kot takega še zlasti pomemben, ker že polovico življenja živim med dvema (zelo različnima) kulturnima prostoroma in jezikoma. Seveda so različni jeziki različni ključi, ki odklepajo vrata v različne prostore, širijo duha in obzorja. Poleg jezika, kot instrumenta sporazumevanja, mislim tu tudi na telesno govorico, na jezik erotike, jezik glasbe, senzualnost jezika itd.
Prevajanje je nadvse zanimiv in dragocen proces in to delo je premalo cenjeno. Vesel sem, da so začeli založniki navajati imena prevajalk in prevajalcev na naslovnicah knjig, ki so izšle v prevodu. Prevajalec seveda ne more vplivati na pesnika, ker po navadi prevaja post festum, ko je knjiga v originalnem jeziku že izšla. Veliko avtoric in avtorjev niti ne želi sodelovati s prevajalci. Sam želim biti vedno aktivno vpleten med procesom prevajanja, če na to prevajalka/prevajalec pristane.
Zanimivo izkušnjo pa sem doživel med prevajanjem svoje zbirke Slediti neizgovorjenemu v angleški jezik, ki je potem izšla pri A Midsummer Night’s Press v New Yorku. Začel sem jo prevajati skupaj s Harveyem Vincentom, in sicer še preden sem jo v slovenskem jeziku izpisal. Prevajalsko delo je zato vplivalo na original sam in je tako en proces bogatil in oplajal drugega. Če zbirke ne bi začel prevajati že med nastajanjem, bi bil končni rezultat v slovenskem jeziku zelo drugačen.
V mislih sem imela tebe kot prevajalca in tebe kot pesnika. Torej – kako tvoje prevajalsko delo vpliva na tvoje pesnjenje in tvoje pesnjenje na prevajanje. Ali ta vpliv sploh obstaja?
Kot sem omenil že prej, po navadi prevajam poezijo, ki me pritegne, mi spregovori. Do katere čutim določeno afiniteto. Dobesedni prevod lahko danes naredimo s pomočjo google translate in včasih so rezultati prav »poetični« in komični. Kadar prevajam, poskušam ujeti atmosfero določene pesmi, pazim na ritem. Vedno poudarjam, da je treba poezijo brati tudi na glas, tudi med prevajanjem, ker sta ritem in glasba jezika zelo pomembna. S pisanjem poezije sem se naučil izostrenega posluha, zavedam se, da je vsaka beseda pomembna. To spoznanje me vodi tudi med prevajanjem. Originalni pesmi poskušam ostati v prevodu čimbolj zvest in zdi se mi, da je to največ, kar lahko dosežemo.
Kako prevajanje vpliva na moje pisanje, bi pravzaprav težko rekel. Seveda nima smisla posnemati poezije določene pesnice ali pesnika, ki nas prevzame. Gre bolj za neko nezavedno, notranjo ozmozo tistega, kar se nas še prav posebej dotakne, pa tudi tistega, kar nas preseneti, intrigira in konec koncev inspirira. Gre za bogatenje, ki poteka v obe smeri. Pisanje je zelo samotno početje, prevajanje pa je kot odpiranje oken v hiši; več oken odpreš, več pogledov imaš pred sabo in širša obzorja. V tem vidim lepoto prevajanja.
Zdi se, da te (poleg poezije) bogati tudi okolje, ki te obdaja, in ljudje, ki jih srečuješ. Vse pa, vsaj tako se mi zdi, povezuje ljubezen. Zdi se mi izjemno, da v tem norem svetu (ki ga v zbirki Jezik je ključ, reciva, vidimo v beguncih) lahko najdeš toliko lepega (lepote Krasa, uživanje z ljubim). Se ti zdi drugače pisati o težkih plateh življenja kot o lepih? Kako se lotevaš enih in drugih tem?
Srečo doživljamo v drobnih trenutkih, zato skušam iskati lepoto tudi tam, kjer drugi morda vidijo nekaj nepomembnega, vsakdanjega ali celo banalnega. V ljudeh iščem pozitivne poteze, verjamem v dobro. Naivno? Včasih zagotovo, še zlasti, kadar se ozrem okrog sebe in vidim grozote in norosti, ki se dogajajo okrog nas. Vendar se mi zdi, da bi bil cinizem prelahka rešitev, kot pobeg pred tistim, kar nam zija v obraz. Včasih je težko vzdržati in bi raje umaknil pogled, vendar iz moralnih in etičnih razlogov in nazorov tega enostavno ne (z)morem. Zato tudi ne vidim nobene razlike med tem, ko pišem o (homo)erotiki, o svoji navezanosti in povezanosti z naravo ali o ljubezni do drobcev lepote, ki nas vseeno obdaja na vsakem koraku, če jo le hočemo videti. Vse plati življenja so med sabo prepletene in povezane. Pravzaprav ne izbiram tematike; tematika iz življenja, ki ga živim, me poišče in prisili, da pišem, kar živim.
Torej po tvojem pesnika in človeka ne moreš ločiti.
V mojem primeru zagotovo ne in seveda lahko govorim le zase. Moje življenje se že vseskozi izpisuje v poeziji, poezija je moje življenje. V kompleksnih in najrazličnejših odtenkih svetlobe in teme, bolečine, radosti, upanja in ljubezni.
Tvoja zbirka Jezik je ključ je relativno sveža in začenja živeti svoje življenje. V tem času že pripravljaš kaj novega, raziskuješ, te v poeziji v tem obdobju kaj posebej zanima?
Kot po vsakem delu potrebujem po izidu zbirke počitek, da si napolnim baterije. Čas za refleksijo. Za branje. Z novo zbirko pripravljam obiske po Sloveniji in v to vlagam precej energije. Še zlasti poezija najde malce težje pot do bralstva, zato se mi zdi pomembno, da ji pomagam na tej poti do ljudi. Moja poezija je neposredna; na branjih in predstavitvah so ljudje presenečeni, ko se jih dotakne na tako živ način. Takrat pade nevidna bariera med nami in skupaj s poezijo zgradimo most, ki nas poveže.
Pogovarjala se je Neža Vilhelm
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023