Milan Dekleva: Spomladi, v leski, brezpogojno pojoč!

                                                            Tomažu Pengovu, 11.1.2015

 

Slavec si, ultimativno!
Ob zori sem te videl v tivolskem grmu.
Spomladi, v leski, brezpogojno pojočega!
Kljunil si v lepoto. Še dolgo sem poslušal,
kako poka led zgodovine.

Vse oblike nereda so v tebi kristalizirale,
da smo lahko dihali.
Kako zadovoljen si bil, ko si se spoštljivo klanjal
gravitaciji.

Lutnjo si položil na zrak
in dokazal, da glasba in svetloba
nimata teže,
saj vsebujeta puščave,
prerezane sapnike, svilnate poti, na katerih so klavci
posebej inventivni,
banalnost zla in dobrote,
podlost in plemenitost človeka,
ki niso oblika minevanja,
ampak skriti presežek odpotovanj
in Rimske ceste.

Bil si tu, sam s svojim darom, ki ti je kapljal s čela
na podplate, premazane s kolofonijo,
na razmajano ljubezen do praznih svetišč
in izvirkov zavesti.

V tebi je čas odtekal od popolnosti
k pohabljenosti,
s sebe si, plast za plastjo, rezal kožo smisla
in modernizma,
naslanjal si se na tišino omame
in klical nič. Naj bo raje nič, naj bo raje nič
kot ubožna svoboda kupovanj, menjav in prodajanj.

Kako si se zibal v tisti leski, Frančišek (ali Tomaž?) med Mavri!
Bil si močnejši od zobobola in eksistencialne
tesnobe,
pometal si Vrtačo in Trančo in Tabor,
dokler se niso svetili kot kvintni krog,
vrteč se v levo, v levo, v levo,
v svitek strune, ki se je razrasla skozi
vesolje
iz popka sveta,
ki je izginil,
da bi lahko zazvenela

večnost.

Milan Dekleva