Najnovejše objave

Pogovor z Branetom Mozetičem

Tvoja pesniška zbirka Banalije (2003) je zame ena najpomembnejših pesniških zbirk sodobne slovenske poezije in sicer tako zaradi neposrednega pristopa k pri nas tabuizirani tematiki homoseksualnosti kot zaradi  govorice, ki je očiščena vsega tradicionalno poetičnega. Sam menim, da premik v poetiki za pesnika ni nikoli samo stvar estetike, ampak tudi stvar etike. Kako ti vidiš razmerje med etičnim in estetskim v poeziji?

Sem primer pesnika, ki ima težave z besedovanjem o poeziji in ko me sprašujejo o moji avtopoetiki, mi postane slabo. Na svetu je na milijone pesnikov in pesnic, pišejo na stotine načinov, od pesmi, ki pozivajo h klanju, do miroljubnih, od opisov narave, do igranja z jezikom. V vsem tem morju se dotikam tistih, ki so mi bliže. In ja, cenim odkritost in preprostost, pa tudi drža samega pesnika/ce mi je pomembna oziroma vpliva na mojo percepcijo (zato je včasih bolje nič vedeti o avtorju). Kakorkoli, če je pesem napisal/a prasica, potem me res ne bo zanimala. Kar se pa tiče Banalij, isto tematiko sem vnašal že dosti prej, tako rekoč v vsem svojem delu, in za Zaklinjanja prejel deset let prej celo Župančičevo nagrado. Tokrat pa je bila Jenkova prej eksces, rezultat spleta okoliščin, kritiki so bili zmedeni, predsednik DSP Dane Zajc pa je menda bojkotiral podelitev. Pa vendar je potem izšla v enajstih prevodih in je gotovo najbolj prevajana zbirka sodobne slovenske poezije. Kar seveda vladajoče večine ne prepriča, saj je to za njih le rezultat pedrskih lobijev.

Za tvoje pesništvo pred Banalijami je značilna težnja k lepoti, lepoti, ki pa ima veliko več skupnega z lepoto prekletih pesnikov kot pa na primer s klasicističnim pojmovanjem lepega, ne nazadnje pa si tudi prevajalec poezije Arthurja Rimbauda. V kolikšni meri in na kakšen način je na tvoje pesniške začetke vplivala francoska poezija devetnajstega stoletja, a tudi kasnejša?

Najprej res, potem pa sem se načrtno oddaljeval od t.i. lepega. Rimbaudova teorija vidca se mi je zdela presežena že v njegovem pisanju, bliže so mi bile nadrealistične podobe ali nekakšna kombinacija realnega in fantastičnega. Nikoli pa mi ni bila blizu ideja o pesniku, kot nekakšnem mediju, glasu nekoga ali nečesa onstran. To mi je vedno preveč dišalo po 19. stoletju. Nekako ostajam z nogami trdno na tleh. Vedeti je treba, da pač pripadam »ranljivi« populaciji, ki se jo tolerira, ne pa sprejema, ter je zato moje dojemanje sveta in poezije dosti bolj kruto povezano z realnostjo. Tudi zato mi francoska poezija zadnjih 50 let sploh ni blizu.

Naj za hip ostanem pri prevajanju. Ob Rimbaudu si prevedel tudi lepo število sodobnih francoskih oziroma francosko pišočih pesnikov. Kako se odločiš katerega pesnika boš prevedel? Ali temu botruje pesniška bližina ali pa se nasprotno odločiš za določenega pesnika zato, ker njegovo pisavo čutiš kot izziv svojemu lastnemu pisanju, ali iz kakega tretjega razloga?

Razlogi so bili različni, od bližine, do naročila. Včasih gre tudi za obliko sodelovanja, recimo na prevajalskih pesniških delavnicah, ali če v okviru promocije slovenske poezije ustvarjam nekakšno izmenjavo z neko tujo poezijo. Največkrat so vpleteni neki živi, človeški stiki. Svet poezije in pesnikov je po moje le nekakšen drug svet, kjer je potrebno več sodelovanja in podpiranja. Žal to razumejo le redki, a jih je dovolj, da jih spoznavam po vsem svetu in če je le mogoče tudi vabim k nam. To svoje pesniško mreženje vse prepogosto razumem kot neko razširjeno družino.

Na slovensko pesniško prizorišče si stopil v drugi polovici sedemdesetih let minulega stoletja. Kakšna je bila pesniška in literarna scena takrat in kakšna je danes? V čem se razlikujeta in v čem sta si podobni?

O tem bi bilo treba spisati cele knjige. Seveda so obstajali režimski pesniki, pa tudi oponenti režimu, ki so vseeno (ali prav zato) prejemali državne podpore in državne nagrade. Mladim je bilo zelo težko priti do knjige. Že tedaj sem se hudoval, da je lahko Šalamun vsako leto izdal knjigo, nas pa so leta 1982 stlačili v eno, v Pesniški almanah mladih, kar enajst! Ni čudno, da si je nova generacija ustvarila Aleph, ki je postal vir vse nove poezije – prav letos, ob tridesetletnici obstoja, je temu kultnemu Alephu strokovna komisija JAKa (v sestavi Mladen Dolar, Nada Grošelj, Vanesa Matajc, Milena Mileva Blažič in Štefan Vevar) očitala ozko profiliranost (na poezijo) in mu odvzela še dodatnih 20% podpore – kar pomeni, da prejme 21.000 evrov za 6 knjig, 3.500 na knjigo, in ko odštejemo 2.600 za zapovedani honorar, ostane 900 evrov za tisk in vse ostalo, s tem, da se proda 50 izvodov. Verjetno je to zgovoren dokaz trenda izničiti dobro poezijo. V tistem času, torej v osemdesetih, se je od Problemov odcepila revija Literatura. Seveda je šlo za zelo slovensko moško združbo, ženske so bile le za okras, in da so omedlevale ob moških mentalnih presežkih. Sam se v teh krogih nisem dobro počutil. Bili pa so vseeno nekako odprti, mladi pesniški svet je bil verjetno bolj solidaren, barvit in morda »manj pokvarjen«. Za sedanji čas pa bi citiral Jolko Milič: »Le kje in kdaj in zakaj smo pridelali toliko presnetih ciganov?« Ljudje so postali brezbrižni, arogantni, tudi nevedni, napihnjeni, nehvaležni, nesolidarni, predvsem pa hladni in dolgočasni trgovci. Tudi brez kakršnegakoli občutka za etično. Jaz že ne bi mogel sprejeti mesta pri nadzoru nuklearke, drugi nimajo težav odločati o stvareh, o katerih se jim bolj malo sanja, ali s katerimi so preveč povezani, to se niti najmlajši generaciji ne zdi nič spornega. Sam sicer menim, da je edini način boja proti taki gnojnici samo kvalitetno delo – in tu se trudim po najboljših močeh, kot založnik, prevajalec, avtor, promotor v tujini ali organizator. Slovensko poezijo je treba čim bolj pošiljati v svet, da se prevetri, pa tudi, da se začnejo avtorji kulturno obnašati. Ozračje in podnebje v današnji literarni Sloveniji nista najbolj ugodna za kvalitetno poezijo.

Kdaj, kje in kako se ti je zgodila poezija?

Nič se ni zgodila. Bila je šolska domača naloga. In še sedaj se jo trudim napisati …

V svoji za zdaj zadnji pesniški zbirki Nedokončane skice neke revolucije (2013) kritično ocenjuješ družbene spremembe v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih in to ne le pri nas, ampak v svetu nasploh. »Potujem, da bi ušel, a v novih deželah novi / topovi, vojaki, brzostrelke, dvigam roke za vrat, / legam na tla, spominjam se svojih protestnih branj / za demokracijo – zdaj pa tole,« berem na strani devet. Kakšno javno držo naj po tvoje zavzame pesnik, pisatelj, intelektualec v današnjem svetu? Kakšno sploh lahko …

Eni bodo šli v službo kapitala, drugi diktature, religije, fašizma, možnosti je veliko. In vse manj je takih, ki ne bi bili podkupljivi. Kdor se bo izognil vsemu temu, bo že na pravi poti.

Si urednik knjižnih zbirk Aleph in Lambda. Kaj kot urednik iščeš v rokopisih predvsem mladih pesnic in pesnikov?

Hahaha, sedim na dveh stolih … kot mnogi sedijo v dveh uredništvih, ali v več komisijah, s to razliko, da nimam nobene posebne moči. Kvečjemu voljo, da takorekoč volontersko izvajam knjižni servis. Ker pa je volontersko, moram imeti vsaj kako veselje pri tem – in veselje imam s takimi, ki nekako sodijo v okvir mojega lastnega razmišljanja, pogledov in drže, kakršna je razvidna iz doslej povedanega.

Na strani sedeminosemdeset v Nedokončanih skicah … berem: »Prestavljam se za trideset let nazaj. Že tedaj / obupujem, kako se mi zdijo moje pesmi previsoko. / In da jih hočem spustiti niže. To se trudim še / danes.« Ali se da pesmi še bolj ogoliti vsega »pesniškega«? Kje je meja, ko pesem še funkcionira kot pesem? Ali ta meja sploh obstaja? Kaj dela pesem, da je pesem?

Dela jo čas, v katerem je nastala, torej sam pesnik, kritiki, bralci. Vsi ti vsakič sproti določajo okvire in meje poezije. Slovensko dojemanje poezije je tako provincialno in za časom, pa tudi premalo pestrosti je (bilo) v praksi. Pesem v prozi tako rekoč ni razvita, tu ni dosti vizualne poezije, itd. itd. In vesel sem, da lahko pri Alephu izdajam zbirke, ki se razlikujejo od povprečja in ki dosegajo odziv in prevode tudi v tujini – brez lokalnih ognjemetov, državnih časti, klanjanja kritikov in podobne folklore.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Brane Mozetič

Brane Mozetič

Brane Mozetič je pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik, založnik, aktivist, promotor slovenske literature v tujini in še marsikaj. Doslej je izdal 14 pesniških zbirk, dva romana, knjigo kratkih zgodb in tri otroške slikanice. V tujini je v prevodih izšlo že 36 njegovih knjig, največ v italijanščini, španščini, angleščini in nemščini. Prevedel je preko 30 knjig, med drugim Rimbauda, Geneta in Foucaulta. Ureja zbirki Aleph in Lambda, uredil je več antologij in predstavitev slovenske literature za tujino, programsko sooblikuje festival Živa književnost in festival LGBT filma.

Foto (c) Tihomir Pinter
Brane Mozetič

Objave avtorja Brane Mozetič ( poglej vse)

O Brane Mozetič (1 Člankov)
<p>Brane Mozetič je pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik, založnik, aktivist, promotor slovenske literature v tujini in še marsikaj. Doslej je izdal 14 pesniških zbirk, dva romana, knjigo kratkih zgodb in tri otroške slikanice. V tujini je v prevodih izšlo že 36 njegovih knjig, največ v italijanščini, španščini, angleščini in nemščini. Prevedel je preko 30 knjig, med drugim Rimbauda, Geneta in Foucaulta. Ureja zbirki Aleph in Lambda, uredil je več antologij in predstavitev slovenske literature za tujino, programsko sooblikuje festival Živa književnost in festival LGBT filma.</p> <p>Foto (c) Tihomir Pinter</p>