Poezija je pojoče telo govorice.
Govorica je čuteča zavest sveta.
Kakšno telo ima govorica? Kdo v njej poje?
Kako se svet v govorici zaveda svoje čutnosti?
Za Stare Grke je bil logos razkrivanje bistva stvari, izraz vesoljne zakonitosti. Govorica ni bila dana le ljudem, govorile so živali in rastline, veter in sence, Sonce, Luna in gibajoče se jate zvezd. Kozmos je bil prežet z govorico, bil je razgibano polje energije, ki ji je jezik dajal jasnost in prosojnost. Z jezikom se je človek dotikal celote bivajočega.
Kasneje, z grobo razmejitvijo žive in nežive narave, telesa in duše, prisotnega in odsotnega, se je omenjeni dotik izgubil. Govoril je le še človek, stvari so umolknile, pozabljeno se je zavilo v tišino. Govorica je postala ogrodje racionalnega, spremenila se je v orodje abstraktnega spoznavanja razkosanega sveta. Govoril je samo še razmišljujoči človek, umovanje je prevzelo vlogo eksistencialne varnosti, subjektivne gotovosti.
Mistično vznemirjenost jezika je zamenjal mehanični jezik znanstvenih strok. Človek je v njem iskal resnico sveta z neskončnim algebričnim nizanjem vzrokov, posledic in sklepov. V sholastičnem vrtincu razumskega izhodišča opazovalec ni čutil skrivnosti, ki ga je obdajala, ampak le njegovo mrtvo strukturiranost. Pred očmi mu je ostala le lupina mikro in makro sveta, njuno okostje in ustroj: zanj je bil uporaben jezik ene razsežnosti in enega pomena. Ko je jezik izgubil telo, v katerega je bil vtisnjen dramatičen čudež doživetij, je postala poetična nedorečenost govorice nepotrebna. Moteča. Sumljiva. Poezija je postala glas nefunkcionalnega sanjarjenja, znamenje romantičnega atavizma in duševnih motenj modernega, visoko produktivnega sveta. Danes ima pesništvo, kot se je slikovito izrazil flamski literat Stefan Hertmans, v družbenem okolju podobno vlogo kot lončarstvo ali zbiranje znamk.
Umetnost vezane besede, ki se je znašla na obrobju človekove socialne pozornosti, se je s tem vrnila k svojemu izhodišču: k rojstvu in pomlajenju govorice, logosa v izvornem pomenu besede. Pesnjenje sem nalašč imenoval umetnost vezane besede. V človekovi simbolni govorici je namreč pesništvo tista veščina in tehnika tolmačenja sveta, ki je izrazito polivalentna. Tako, kot se besede v pesmi vežejo v celoto pomena (v prostorsko mrežo notranjega konteksta), se vežejo tudi na vse druge pesmi, na vsa človeška govorna doživetja. Pesem je vedno eksistencialni odziv na svet in hkrati priziv, invokacija sveta, ki eksistenco omogoča. Jo privede v čas. Ji da čas, da mine.
Pesem nič noče, zato doseže vse. S srčno izpostavljenostjo trenutku izrekanja, s svojo predanostjo vsemu, kar dopolnjuje telo in dušo, pesem privabi celoto sveta, da se oglasi. Človeška ušesa so preslabotna, da bi ujela (in vzdržala) zven vsega, kar je. Naloga poezije je, da ta zven prevede, prestavi, pripelje v simbolni spekter človekovega dojemanja.
Kako se svet v govorici zaveda svoje čutnosti?
Kakšno telo ima govorica? Kdo v njej poje?
Govorica je čuteča zavest sveta.
Poezija je pojoče telo govorice.
- Milan Dekleva: Čistost tega jutra - 15. 1. 2023
- Milan Dekleva: Umjetnost vezane riječi – Književnost uživo, 22. september 2015 - 22. 9. 2015
- Milan Dekleva: Veščina vezane besede - 9. 5. 2015