Najnovejše objave

Članek , Milan Dekleva

O Milan Dekleva (3 Člankov)
<p>Pesnik, prozaist in esejist Milan Dekleva se je rodil 17. 10. 1946 v Ljubljani. Diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Univerzi v Ljubljani. Bil je urednik študentske Tribune, Radia Študent, poučeval je glasbo, bil novinar Dnevnika in urednik knjižne priloge Svet v knjigah. Do upokojitve je urejal Otroške in mladinske programe na Televiziji Slovenija. Nekoč član glasbene skupine Salamander, komponist scenske glasbe, navdušen igralec ragbija in vaterpola. Piše tudi poezijo in prozo za otroke, TV-scenarije ter literarno in glasbeno publicistiko. Prevaja iz angleščine in italijanščine. Za svoje pesniško, esejistično in prozaistično delo je prejel najpomembnejše nacionalne nagrade. Avtor okrog dvajsetih pesniških zbirk, petih romanov, dveh knjig kratke proze in treh knjig esejev.</p>

Pogovor z Milanom Deklevo

Tvoja prva pesniška zbirka Mushi mushi (1971) je hkrati prva zbirka haikujev na slovenskem. Zame je haiku zelo specifična pesniška oblika, že kar čisto poseben pesniški žanr, ki ga – priznam – ne razumem najbolje. Kaj te je pritegnilo pri haikuju in ali imaš občutek, da izkušnja haikuja odmeva tudi v tvojem kasnejšem pesništvu? Ha, ha, saj ni kaj razumeti. Mene je oblika pritegnila s skrajno sežetostjo izraza. V sedemnajstih zlogih se morajo oglasiti zemlja, nebo in človek. [preberite več]

Milan Dekleva: Veščina vezane besede

Poezija je pojoče telo govorice. Govorica je čuteča zavest sveta.   Kakšno telo ima govorica? Kdo v njej poje? Kako se svet v govorici zaveda svoje čutnosti?   Za Stare Grke je bil logos razkrivanje bistva stvari, izraz vesoljne zakonitosti. Govorica ni bila dana le ljudem, govorile so živali in rastline, veter in sence, Sonce, Luna in gibajoče se jate zvezd. Kozmos je bil prežet z govorico, bil je razgibano polje energije, ki ji je jezik dajal jasnost in prosojnost. Z jezikom [preberite več]

Milan Dekleva: Spomladi, v leski, brezpogojno pojoč!

                                                            Tomažu Pengovu, 11.1.2015   Slavec si, ultimativno! Ob zori sem te videl v tivolskem grmu. Spomladi, v leski, brezpogojno pojočega! Kljunil si v lepoto. Še dolgo sem poslušal, kako poka led zgodovine. Vse oblike nereda so v tebi kristalizirale, da smo lahko dihali. Kako zadovoljen si bil, ko si se spoštljivo klanjal gravitaciji. Lutnjo si položil na zrak in dokazal, [preberite več]