Najnovejše objave

Kaja Teržan: Ples in poezija – prostor za subjekt

Da sem se začela resneje ukvarjati s poezijo, je bilo potrebno vsaj dvoje. Prvi pogoj je bil uresničen s strmoglavljenjem velike otroško-mladostniške iluzije, da je (institucionaliziran) humanistični študij (filozofije, sociologije …) dobro orodje za spoznavanje neke obče resnice ali resnic ali vsaj nekih uporabnih splošnih zakonitosti človeškega delovanja za potrebe samospoznanja. In če že to ni, da ponuja vsaj možnost iskrene refleksije trenutnega družbenega stanja. Na faks sem prišla željna znanja, debat, raziskovanja, razmišljanja … Nisem se uspela »pregurat« skozi leta in leta informativnega izobraževanja. Pri učenju in konzumiranju znanja sem hotela biti preveč aktivno prisotna. Podobno kot to omogoča, ali naj bi omogočal, ples.

In zdaj sem pri drugem pogoju, ki je bil ta, da se mi je ples kot medij umetniške produkcije pričel odmikati na rob moje fizične dosegljivosti. Kot mlada in pretežno samouka plesalka sodobnega plesa sem imela zelo omejen dostop do prostora, kjer bi lahko v celoti raztegnila svoje telo in raziskovala zmožnosti in meje plesno-gibalnega ustroja človeka. Tudi nisem rada sklepala kompromisov glede tega, kako želim delati, ustvarjati in producirati, če hočete, neko gibalno sosledje/postavitev, ki se lahko (ali pa tudi ne) izkaže za umetnost.

Rešitev je bila na dlani. Če ne morem delati – plesati (kar je pogoj, da se počutim živo zase-zasebno in tudi kot družbeno bitje), kakor želim, bom počela to, kar lahko. Svojo ustvarjalno energijo/motivacijo bom preusmerila iz pretežno nedosegljive plesne dvorane/studia v prostor iz celuloze – na papir. Gre za skrajno preprosto logiko, ki mi jo je pomagal ozavestiti nek mojster matematike (pri geometriji) v srednji šoli: poglej, kaj imaš, in ne, česa nimaš.

In se je začelo. Napisala sem ogromno (ne)uporabnih pisarij: t. i. pesmi, kvazi esejev, pa nekaj pravljic, aforizmov, anekdot … Ampak po nekaj letih (sedmih) sem tu in tam vendarle napisala kakšno reč, ki je v meni sprožila občutja popolne samo-izpolnjenosti. Preko pisanja sem bila v telesu tako umeščena, kot sem verjela, da se mora počutiti dostojanstven človek. Ali ni to smisel življenja? Ob tem sem vsake toliko seveda še vedno plesala/gibala; vendarle sem baje samozaposlena v kulturi kot plesalka, ampak ne, jaz nisem plesalka in nisem pesnica, sem na sledi sama sebi in to je vse.

Tudi pri plesu sem hotela biti aktivno prisotna; tokrat v umu. Pardon za to mojo nenavadno ambicijo! Ki bi morala biti logična. Ni sveta – materije brez kontrasta svetlobe in sence. Ni telesa brez uma. To pomeni, da nisem pristala na splošno sprejete načine pridobivanja plesnega znanja, tehnike izpopolnjevanja (psiho)fizične zmogljivosti. Ker me ples sam po sebi sploh ne zanima. Ker kaj je ples/pesem brez človeka – dejavnega subjekta? Je človek slučajni mimoidoči stvor, ki je prijel za pisalo? Kdo piše poezijo in kdo jo bere? Kdo pleše? Za koga? Kdo slika? … Ponavljanje koreografije, korakov se mi je zdelo enako nesmiselno, kot če bi Picasso postavil eno od svojih slik, skic na tablo in od učencev slikarstva želel, da ga posnemajo. Saj vendar govorimo o sodobnem plesu in ne o pop kulturi.

Vedno sem mislila, da je področje sodobne umetnosti tisto polje človeške dejavnosti, ki praktično počne in omogoča to, kar ne uspeva znanosti in v čemer je humanistična misel prekratka. Spet sem se uštela. Ali pa sem prehitevala dogodke? Obstaja družbeno prepričanje, da je najprej potrebno osvojiti neko zalogo znanja in vednosti, veščin in šele po letih in letih sledenja učiteljem, knjigam, akademijam … lahko od tega odgovorno odstopiš in pričneš s sledenjem svojim (skonstruiranim) prepričanjem.

Kaj pa če se ločiš že bolj na začetku? Pri izviru, izvoru ? In se potem glede na potrebe sprotnih refleksij in interakcij z ljudmi/učitelji sporadično pripenjaš na izšolani družbeni tok in na njegove mimoidoče koordinate. Ali je domišljava že misel, da lahko čutim svoj izvir/izvor? Ali nisem to zgolj jaz … pajacek človeček, ki išče svoje mesto v svetu, vesolju. Ali to pomeni, da si nespoštljiv do tradicije, do učiteljev, do družbe v splošnem? Ali je sledenje svojim prepričanjem, ki jih ni bolj ali manj načrtno privzgojila kolektivna zavest naroda, plemena, človeštva …, greh? Ali je to izvirni/izvorni greh? Ali sem kriva, ker ne sprejemam etikete svojega poklica? Ali moram videti vse predstave od »ta hudih« plesnih skupin/šol/akademij/koreografov, ali moram »ždeti« na sceni in se hraniti z njeno avro, da si dovolim, potem ko naj bi se mi posvetilo, za kaj gre pri sodobnem plesu, uporabiti svoje telo za namene neke umetnosti, ki morda to je in morda to ni in predvsem ni nujno ples.

Telo, telo, telo ni last in privilegij plesalcev in beseda in pisalo nista v posesti literatov. Tako kot kolektivna vednost ali kulturni kapital, če hočete, ni v lasti neke akademije in njenih uporabnikov. Nič nisem znotraj človeštva, če nisem človek. In kot človek sem se rodila. In nisem mama šele takrat, ko me sin tako pokliče. In nisem hči neki mami samo zato, ker je bila moj vhod, moja vrata v svet. In vsi predmeti, ki so otroku na voljo, s katerimi prihaja v stik, še preden jih razume in zna uporabljati, vsi ti predmeti niso v posesti nas, ki jih znamo uporabljati.

Naj bom konkretna. Primer daljinca za TV: polletni otrok ga pograbi z mize in da v usta in nato z njim udarja ob tla in se pri tem neznansko zabava. Pojma nima, kaj je to daljinec in čemu je namenjen, pa vendar mu predstavlja neznanski vir navdiha, zanimanja, zabave, spoznavanja sebe/sveta. Izvirni/izvorni greh? Ali je bolj »legitimno«, če človek razume, preden uporabi neko znanje? Saj daljinec ni nič drugega kot materializirano znanje. Ali meni, odrasli ženski, daljinec, ki ga primem v roke in prestavljam kanale ter se zraven pritožujem nad obilico reklam in slabim programom, ali mi ta daljinec enako prinaša užitek in inspirativna spoznanja glede sebe/sveta kot dojenčku?

Ali je lahko umetnost udarjanje z daljincem ob tla? Nekdo bo rekel, saj! v tem je problem sodobne umetnosti; kje pa je lepota, kje so stare lepe umetnosti? Drugi bo rekel, ne, ne gre za to. Zaradi mene se lahko v zvezi z daljincem napiše strokovna študija ali pa jezen komentar na enem od družabnih omrežij, ki pravi, da trošimo davkoplačevalski denar (?!).  Zase vem, da sem tu in sedaj prisotna, da živim in razmišljam ter da sta poezija in ples zgolj dva slučaja, preko katerega (se) izražam. Na ta način obstajam. Zame je umetnost: serija ujetih naključij, ki imajo smisel – človeka, mene. In nisem jaz tista, ki imam – pesem ali telo.

In kaj so ta »naključja«? Na nek način izbor trenutkov in poglobitev vanje; razširitev v novo zavedanje, drugačno doživljanje časa in prostora, v novo samo-zavest; v redefiniranje sebe/sveta, v nova  poimenovanja stvari; v nove gibe in besede oziroma v nove vzpostavitve odnosov med njimi, do njih, med elementi, med ljudmi … vse z namenom praktično uporabne pomiritve s samim seboj in svojo  umeščenostjo v telo, družbo, planet. Ena sama živa transformacija. Prehajanje stanj. Delta. Obstajanje znotraj minevanja. In to je ples. In če je to ples, sem plesalka.

Kaja Teržan

Kaja Teržan

Kaja Teržan je plesalka, performerka, koreografinja in pesnica. Odraščala je v Škofji Loki in v predmestju Stockholma, danes z družino živi v Ljubljani. Letos ji je pri Centru za slovensko književnost, v knjižni zbirki Aleph, izšel pesniški prvenec "Delta".
Kaja Teržan

Latest posts by Kaja Teržan (see all)

O Kaja Teržan (4 Člankov)
Kaja Teržan je plesalka, performerka, koreografinja in pesnica. Odraščala je v Škofji Loki in v predmestju Stockholma, danes z družino živi v Ljubljani. Letos ji je pri Centru za slovensko književnost, v knjižni zbirki Aleph, izšel pesniški prvenec "Delta".