Vidim, slišim, voham, okušam, tipam. Zase lahko rečem, da sem vizualni tip človeka. Ideje, misli, občutenja še najbolj dojemam kot podobe, oblike, barve, detajle. Moji spomini na pretekle dogodke so globoko prežeti z detajli in še meni se zdi smešno, da sem si jih sploh zapomnila. Če se vrnem k poeziji in mojim prvim korakom v svet pisanja verzov, pesmi, so ti koraki povezani prav z vidom.
S Petrom živiva skupaj, zato najbrž kdo pomisli, da ure in ure preživiva za mizo ob »privatnih delavnicah« in vajah iz pesništva. No, temu še zdaleč ni tako. Sem človek, ki težko deluje v okviru nekega učnega sistema (v smislu zadanih vaj), veliko raje imam bolj ustvarjalni način usvajanja snovi, saj je ta na koncu veliko bolj učinkovit zame. Tako mi je Peter predlagal, naj pišem po slikah in nastala je moja prva pesem po sliki, pesem Idila, kateri je bila za predlogo slika Georgesa-Pierra Seurata Nedeljsko popoldne na otoku La Grande Jatte – 1884.
Za začetnike v pisanju je to dobra vaja, saj se tu učimo tako opisa kot tudi tega, da sliko nadgradimo z neko svojo zgodbo. Pisanje po sliki pa je zabavno tudi zato, ker stopimo v dialog z nekim umetniškim delom. Kar nekaj pesnikov je napisalo pesmi po slikah, med njimi na primer W. C. Williams, ki je napisal cikel pesmi z naslovom Slike po Brueglu.
Kasneje sem še kar nekaj pesmi napisala po slikah, dokler se nekako z besedami, verzi in premetavanjem le-teh nisem spoprijateljila do te mere, da sem se pričela počutiti dovolj varno – takrat sem lahko bolj suvereno stopila v svet pesnjenja. Tistim, ki se spogledujete s pisanjem, predlagam, da ugotovite, kateri od petih čutov vam je najbližji in preko njega gradite svoj pesniški izraz.
- Katja Kuštrin: Idila - 21. 9. 2023
- 100 verzov – šesti večer - 30. 9. 2019
- 100 verzov – četrti večer - 5. 11. 2018