
Skalpel za sanjsko membrano je tretja pesniška zbirka Radharani Pernarčič, ki je sicer prejela priznanje za najboljšo samozaložniško knjigo (JSKD, 2022), sicer pa zanjo morda ne bi slišala, če mi ne bi bila podarjena, kajti v medijih se o njej niti ni govorilo oz. pisalo.
Eden od možnih pogledov na to, zakaj se je ni zares prepoznalo (v odnosu do ostale slo. pesniške produkcije tistega leta ali pozneje), je morda dejstvo, da vanjo ne vstopiš zlahka; vendar zgolj v primeru, da pričakuješ, da se boš v nekem odmerjenem času naužil dovolj takoj prepoznavnih (samo)spoznavnih verzov, ki ti bodo služili v tvojem dnevu za to, da bo življenje dobilo drugo perspektivo – toda nikoli toliko drugačno, da ne bi bistveno ogrozilo tvojih miselnih predpostavk.
Za te pesmi moraš postati vsaj malo topen, da se lahko pretopiš v posamične dele pesmi na soroden način, kot se ti deli pretapljajo med sabo. In kadar ne gre, kadar nastanejo grudice, se potem smiselno vprašaš, zakaj, čeprav veš, da v danem kontekstu ne bi moglo biti drugače in da je tako tudi prav.
Celotna knjiga poezije se upira konzumaciji kar tako, kajti varujejo jo rastline. In če hočeš priti blizu (tej) poeziji in s tem sebi, je koristno, da se zaveš njihove prisotnosti in vloge. Kakor pravi avtorica sama v spremnem eseju na koncu knjige: »Med oblikovanjem zbirke se je postopoma izostrilo, da logika teh pesmi izvira iz zdravilstva … Ne glede na to, ali so v določeni pesmi prisotne prešibke ali prepotencirane energije, ki potrebujejo zdravljenje, ali pa že uravnotežene, zdrave energije, je postalo jasno, da razporejanje pesmi v sklope kar kliče po logiki čajnih mešanic ali rastlinskih pripravkov …«
Kljub temu, da je etična plat pesmi ves čas navzoča kot razpoznavno telo, pa se tudi sama pesmim nisem zares prepustila, v smislu intuitivnega čutenja ali fizične senzacije, ki je z njim povezana, vse dokler se nisem zavedela knjige kot celote. Kakor tudi citat, ki ga omenjam v naslovu, ni narejen za to, da bi bil zgolj citat in sem mu s to gesto storila silo.
Pesmi so večinoma napisane v enem »toku« ali morda »spustu kompleksne prisotnosti«, čeprav se lahko začnejo tudi na sredini nekega razsežnejšega spusta ali pa celo bolj ali manj tekočega vzvratnega vzpona … Spet drugič se znotraj tega »toka« prelamljajo na dele oz. nežno prehajajo vanje. Ti potem prinašajo lastne prostore oz. smeri komunikacije, vendar običajno niso zamejeni v kitico – verjamem, da zato, da ne bi bili preveč vpadljivi, avtonomni, »pomembni« … v odnosu do celote, v odnosu do tega velikega skrivnostnega gozda, kjer ne le deli, pač pa tudi posamične pesmi nastopajo kot polno prisotna bitja (drevesa/rastline), ki so med seboj neločljivo povezana. Seveda govorim o skrajno subtilni, ne toliko narativno prepoznavni povezavi.
In če si v gozdu dovolj dolgo, da se razblini brenčanje tvojih lastnih misli, opaziš tisto, kar je najlepše; da nisi samo ti tisti, ki opazuje, pač pa, da drevesa ves čas opazujejo tebe. Zdi se mi, da je to najmočnejša plat te zbirke. To netipično ogledalo, ki te z opazovanjem že spreminja; že posega v tvojo ranljivo prisotnost. Ni prezenten in ranljiv le avtor, tudi bralec je, če je! Povedano z avtoričinimi verzi: » … Krhkost zame ni/ preostanek tistega kar ni-trdno,/ mogočen reaktor je. V njem se/ cepijo jedra vsakršne volje – / bolj kot me v tvojem potu razžene, bolj si obsevan. Ne z odsotnostjo/ ne s posmehom me ne moreš/ ponižati, v štartni ponižnosti je/ ravno vsa hrbtenica: ne da se biti/ več kot človek …« Na subtilnost vseprežemajoče komunikacije, ki jo je mogoče zaznati tudi ali prav z ozaveščanjem lastne samote, me spomni čudovita pesem Čakanje odmeva, ki se začne takole: »Niso se pozdravili – / razen z motrečim pogledom – / ker bi s tem prekinili potrpežljivo/ tihost uma …«
Več kot se družiš s temi pesmimi, bolj kot jim dovoliš, da te vodijo, učijo in topijo tvoje miselne konstrukte in druge, morda odvečne neprehodne grudice, pogosteje se ti zgodi, da iz tega »spusta kompleksne prisotnosti« zasijejo dih jemajoče podobe reflektirane lepote: »Ljubezen se hihita kot delfin, / ko si najde nov salto mortale/ v dveh prototipih svetov in se/ poserje na njune neizbežne/ rane, njune vrednosti in/ vrednote, prizadevanja/ prioritete, privlačnost ali/ odbojnost. Ja poserje se/ na njun bazen realnosti …«
Glas za pesmimi, ki vstopa v različne odnose, se zelo razlikuje od mesta do mesta, glede na to, na kateri strani »sanjske membrane« se nahaja oz. koliko sanjskosti (ki hkrati prežema najbolj osnovno esenco biti) zmore čutiti, vsebovati – se je zavedati. Zdi se, da bolj kot se je zaveda, težje vstopa v neposredne človeške odnose, zaradi razkoraka v razumevanju realnosti, toda hkrati mu oz. ji ta zavest omogoča, da ji je, zaradi razumevanja širše/globlje slike, v njih tudi lažje. Toda lažje je, če to predvsem zapišeš, ne?
Kadar pa je ta glas uravnotežen, torej resnično uglašen sam s sabo – ko se zave, kje je oz. del česa je, ima neki svoj »notranji prav«, ki pa ga ne ločuje od drugih – nasprotno – z njimi se sreča v vsem: »Nekaj me je vleklo še globlje/ med drevesa, kot da sva se/ včeraj ustavila tik pred vrati,/ za katerimi izveš vse. Nobeno/ mesto, noben trenutek do/ zdaj ni bil tako uglašen v svojo/ totalnost, bilo je čutiti, kako/ sonce nastaja v zaodrju,/ kako se ravni in volumni/ paralelnosti prerazporejajo,/ da se tam, kamor sva našla, ko sva zavrgla stari kompas,/ slednjič le uležejo v svoj/ notranji prav.«
Mislim, da se v tej poeziji najbolje znajdeš, ko se zaveš njene procesualnosti, na kar opozarja tudi avtorica v svojem spremnem eseju. Poleg tega avtoričine grafike, ki so razvrščene znotraj posamičnih sklopov, potrjujejo z branjem naraščajoči občutek, da v rokah držim knjigo, ki ima samosvoje življenje in ki deluje kot kompleksen ekosistem, ki se razrašča v skladu z asociativnimi (z)možnostmi vsakega posamičnega bralca. Skratka: daje, kolikor je nekdo pripravljen sprejeti. In daje veliko. Ob zavedanju, da te asociativne (z)možnosti niso nekaj racionalno predestiniranega, pač pa najprej pomenijo pripravljenost (notranjo odločitev) biti vodljiv, se prepustiti poti, ki ni ravna …
Povedano bolj preprosto: ta poezija je kot suverena, globoko čuteča ženska, ki jo številni moški ob prvi »težavi« (nerazumevanju) označijo za »zahtevno« in s tem za njih motečo. Drugi se nekako trudijo z njo, zato ker jim predstavlja izziv in menijo, da se lahko z (navideznim) premagovanjem tega izziva počutijo močne – boljše od drugih, vendar jih prav ta motiv po dokazovanju odteguje od zmožnosti predaje in iskrenega poslušanja. Le redki so tisti, ki ji sledijo brez strahu, da bodo s tem izgubili sebe (in svoj ugled/pozicijo) in na koncu morda tudi njo: »…Tiste noči, ko sva se/ izmuznila z neke buržujske/ požrtije, je zaostala za mano/ in ravno, ko sem gledal nazaj,/ jo je na sredi ceste/ iz čistega užitka razgnalo v/ oblak krohotajočih se/ pelodnih zrn, da je zastrlo/ ulico in nebo. – / Zato spuščam danes v hišo le/ še veter.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Kaja Teržan: »Kar ostane od jaza, se razblinja in razblinja« - 26. 1. 2025
- Kaja Teržan: »ne da se biti več kot človek« - 15. 1. 2025
- Kaja Teržan: “vsega osvobojeni prostor” - 10. 11. 2024