Zapiram ušesa in prste potisnem
čisto navzven Potem sem v celoti
tiho kot šklopotanje dežja na junijsko
okno Tipam za tresljaji in mirno
pretakanje sokov v želodcu me spomni
da je treba vstati Iti in se skobacati
na visok stol ki so mi ga ponudili
Tudi če nočem me besede porinejo
na prvo deščico in potem drugo
Kot bi želela skočiti z višine in se nato
raztreščiti v čudovit ognjemet krvi
in kosti Videli bodo da krvi sploh
nimam Videli bodo pajčevino in odmeve
ki bodo končno osvobojeni pobegnili
iz hrbtenice Rahlo se bodo nasmehnili
in sežgali prah da bo odpotoval v vesolje
In nič ne pomaga če rečem da nočem
če rečem da bi samo sedela Zaprla
ušesa in prste potegnila v roke
Helena Zemljič, rojena leta 1995 v Mariboru, sicer študentka 2. letnika filozofije in slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru. Nekaj poezije sem začela pisati že v osnovni šoli za razne natečaje, vendar me je bolj pritegnila šele proti koncu srednje šole, ko sem se srečala s spletnim pesniškim portalom »Pesem.si«, kjer še zmeraj objavljam. Sicer sem sodelovala tudi na Mladih rimah v Mariboru, nekaj pesmi pa je bilo tudi objavljenih v »Litru jezika« in »Novem zvonu«. V zadnjem letu sem uspela priti tudi v ožji izbor natečaja Urška.
Latest posts by Helena Zemljič (see all)
- Helena Zemljič: Meditacija o obstoju (ali nečem bolj pomembnem – peresih) - 4. 3. 2016
- Helena Zemljič: Do vrha - 7. 8. 2015