Dani Bedrač: Tercine o beli lasulji pravljičarke Hatshepsut

1.

so gozdovi brez ptic in so piramide brez upanja. v mulju ob

savinji spijo pijani skarabeji, iz žil jim šprica siva snov. rosa

je še vedno usodna za žive rože, za sipe in kamnite hiše, v

2.

katerih se hrome liliputanke spogledujejo z dišečimi hroščki.

vetrovi z belim ognjem obkrožajo svet: skozi vlažno tkanino

oblakov švigajo v srca živali rubinasti jeziki sonca: namesto

3.

besed. majhni nerodni ljudje utelešajo prazne misli v senci

svojih okornih šotorišč, majhni nerodni ljudje ponoči bedijo

ob pločevinastih knjigah in omamljenih princesah: kot krti.

4.

pod stopala tvoje sfinge, hatshepsud, sem zagrebel oholost

svoje zdrizaste pesniške fantazije in pepel svojih prednikov:

po mrzlem drobovju zvezd se sprehajam, nor in osramočen

6.

predstavnik tarnajočega ljudstva, z vretenom in ostrorobim

kamenjem z dna skrivnostnih ponikalnic. stkal si bom plašč,

pravljičarka, nov čarovniški plašč iz bele žime tvoje lasulje.

Dani Bedrač