Dani Bedrač: Aprilski nokturno

želel bi živeti čim bolj neopazno, a me sedaj že dobro
poznajo otroci in jablane. z belim ognjem v ohlapnih,
svobodnih ustih se vedno bolj tiho pomikam skozi to
očarljivo negotovost, ki jo nadlegovalci besed že od
 
nekdaj imenujejo življenje: kot tantadruj, ki najlepše
brenči v svoji zaskorjeni praznoti med brezbrižnimi, v
okostja praživali zazrtimi astronavti, ki so se upokojili
že takrat, ko so bili fenomeni še brez zlohotnih imen.
 
le včasih, ko se zvečeri in za šipami zaihtijo netopirji,
me obsede tisto mrazeče hlepenje, da bi spet postal
krvodajalec in se po samotnih peronih metal na zobe
zaradi vseh neugnanih besed, ki jih še nisem izrekel.

Dani Bedrač