Andraž Polič PRISPEVKI, REFLEKSIJA

Dva pesnika dve mesti: Andraž Polič, Tretje pismo Vidu Sagadinu

Vid,

Črnilo se smeji,

V prejšnjem pismu sem ti skušal opisati dogodek v Tynski literarni kavarni (Praha 1), kjer je potekal literarni večer. Kako je z literarnimi večeri, je že dodobra opisal Milan Kleč, zato z Milanom raje zaključiva »blabla« v predmestju nogometnih prvakov, če ni ljubezni na vidiku.

Obletnice – nekoč sem nekje (verjetno samemu sebi) obljubil, da se bom k Rainerju M. Rilkeju še vračal: umrl je isto leto kot Srečko Kosovel (1926). Nekaterim bo jasna geografska bližina nastanka njunih »morskih« pesmi … kraška burja je najmočnejša v Tržaškem zalivu, kjer brusi Devinske pečine, nad katerimi se vije Rilkejeva pot. Spomladi 2013 sem imel priložnost glasbeno pospremiti razstavo (v Galeriji Josefa Sudka (1896-1976)) fotografa Jana Jindre, ki je beležil črno-bele impresije Rilkejevih evropskih »obiskov«. V branje priporočam knjigo Marie Thurn-Taxis Rainer Maria Rilke v mojih spominih, ki pa je za zdaj še ni na voljo v slovenščini …

Sredozemlje je sila, ki jo je dodobra opisal v svojih esejih tudi Lawrence Durrell – omenjam ga v povezavi s Henryjem Millerjem kot predhodnikom v prejšnjem pismu omenjenih: Vitomila Zupana in Williama Boroughsa. Kako v Pragi doživljam oddaljenost od morja?

V nedeljo sem se sprehajal po secesijskih »Vinohradyh« in z Natašo sva zavila v kavarno »Dobrá Trafika«: leseno obrabljeno pohištvo; New Yorker na pianinu; družabne igre v kotu; zimski vrt za kadilce; in »zahrádka« za dvoriščne uživače; jazz&blues z idealno jakostjo; kava z »vseh koncev« in čaj vseh letnih časov, ter slastni prigrizki; zvečer občasno intimni koncerti; v predprostoru, kjer poravnaš račun ob izhodu, pa so vinotečne, tobačne in časopisne potrebščine … Priporočam: ulica Korunni.

Spet doma: v zavetju glasbe, knjig in otroške igre.

Allen Ginsberg  in Vaclav Hrabě se vrtita v oddaji »Pesniki pred mikrofonem« na radiu Vltava, ki predvaja redne oddaje za poezijo, »klasično« glasbo in jazz. Pijem kavo in razmišljam o tej pijači iz etiopskega grma … A propos Ginsberg: San Francisco dobi svojo prvo espreso kavarno leta 1957: Trieste coffee house. Ja, »beat generation« je res zaživela šele v topli Kaliforniji … Kako tebi kraj določa tvoj »poesis«? Pesem, ki si mi jo poslal, mi je še kako domača.

Poleg »kavaren« in kavaren obstajajo tudi literarne kavarne: »Salmovská Literární kavarná« je ena izmed njih in konec novembra se odpravljam na večer, posvečen J. Seifertu (češkemu pesniku Nobelovcu). Ti sporočim vtise z literarnega potepanja. Za konec tega pisma pa pesem za ponovno branje:

DOBRÁ TRAFIKA

Neimenljivi obstaja.

V dimu.

Kozmično jajce.

Tujec.

Feniks.

Ognjene peruti vzletijo prek mize.

Starodavne zgodbe oživijo.

Za zaveso so ušesa.

Za Hamletov meč.

Divja kava.

Koze.

Tobak in uležano vino.

Časopis časuje,

V kavarniški drami.

Grafiti na steni.

Minljivi podpisi.

Svetovni odri naključnih igralcev.

Beckett gre skozi glavo,

ko meljem neizgovorljivo.

Še pesem in bo noč.

 

S prisrčnimi pozdravi iz Prage!

Andraž Polič
Latest posts by Andraž Polič (see all)