Slobodanka Živković: Prva

Spomnim se, nejasno, kot se človek

spomni nočne more, da me je misel,

da lahko živim in umrem

brez možnosti, da bi ohranila svoj svet,

navdajala z grozo, bila je noč

z redko posejanimi zvezdami,

nekaj je spodbudilo besedo, trenutek zatem

je videnje pobegnilo v nebo,

se izgubilo v modrikasti meglici,

vse je bilo mirno kot polarna svetloba,

nisem vedela v katero smer naj krenem,

moja usoda je bila odvisna od te svetlobe,

edine, ki je sijala v mračnem vesolju,

edine, zvesto prisotne v mraku moje duše,

misel o pomoti – ja! občasno se oglasi,

vendar za zdaj nimam druge razlage

za svojo prvo pesem.

 

Prevedla Katja Kuštrin

Slobodanka Živković

Latest posts by Slobodanka Živković (see all)