Spomnim se, nejasno, kot se človek
spomni nočne more, da me je misel,
da lahko živim in umrem
brez možnosti, da bi ohranila svoj svet,
navdajala z grozo, bila je noč
z redko posejanimi zvezdami,
nekaj je spodbudilo besedo, trenutek zatem
je videnje pobegnilo v nebo,
se izgubilo v modrikasti meglici,
vse je bilo mirno kot polarna svetloba,
nisem vedela v katero smer naj krenem,
moja usoda je bila odvisna od te svetlobe,
edine, ki je sijala v mračnem vesolju,
edine, zvesto prisotne v mraku moje duše,
misel o pomoti – ja! občasno se oglasi,
vendar za zdaj nimam druge razlage
za svojo prvo pesem.
Prevedla Katja Kuštrin
Slobodanka Živković (1951) je pesnica, igralka in voditeljica Igralske šole v Mestnem gledališču »Teatar 91« v Aleksincu. Objavila je pesniške zbirke »Odzvon« (1997), »Podrivanje tišine« (2004), »Divlje reke« (2007), »Dva vidika« (2010) in »Nulti stepen sna« (2014). Priredila, dramatizirala in režirala je večje število besedil za otroke v matičnem gledališču. Bila je urednica literarnih časopisov »Reč pesnika« in »Reč istine« v Aleksincu. Njene pesmi so bile objavljene v antologijah, revijah in pesniških zbornikih na področju Balkana in na Poljskem, prevedene pa so v poljščino, angleščino, slovenščino in italijanščino. Za svoje pesniško snovanje je prejela več nagrad. Je članica Udruženja Književnika Srbije in gibanja Poetas del Mundo – Pesniki sveta v Srbiji. Živi v Aleksincu.
Latest posts by Slobodanka Živković (see all)
- Slobodanka Živković: Prva - 1. 7. 2015