Najnovejše objave

Peter Semolič: Pred praznim listom papirja 05

Življenje je v naši izkušnji izenačeno z dihanjem. Tudi poezija je izenačena z dihanjem. Toda ali to pomeni, da sta življenje in poezija eno in isto?

Na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Poezija kot oblika erotizma je »prekipevajoče življenje« in zdi se, da je kot takšna izenačena z življenjem. V prid temu govorijo tudi nekateri stari teksti, med njimi Čandogja Upanišada, ki človekov govor in dih poveže v eno: v pesem, ki je bistvo vsega vesolja.

Toda nešteto pesniških usod in ne nazadnje tudi lastna izkušnja mi govorijo, da med življenjem in poezijo obstaja nek temeljni razkorak, prepad, ki ga nikakor ne morem premostiti.  Res je, da se takrat, ko pišem, počutim najbolj živega, da je pisanje pesmi ekstatično dejanje (ali vsaj potencialno ekstatično dejanje), toda ko ritem izzveni, ko slike potemnijo, ko se besede vrnejo v tišino in ko se sam vrnem v vsakdanje življenje, k vsakdanjim pa če še tako prijetnim opravkom in opravilom, čutim pesništvo kot nekaj sebi tujega, nasprotnega. Ob ekstatičnosti je tako vedno navzoča tista mračnost, ki veje iz Rimbaudovega odgovora na vprašanje, ali je on pesnik Arthur Rimbaud, odgovora, izrečenega sredi Afrike: »Bil sem, gospod, bil.«

Mladi pesniki radi idealizirajo poezijo, jo postavljajo ne le v središče svojega življenja, ampak celo nad življenje. Tudi sam nisem bil pri tem izjema. Ko sem pri sedemnajstih letih prvič zares stopil v pesništvo, me je poezija prevzela do te mere, da sem začel ljudi deliti na pesnike in ne-pesnike in se popolnoma resno spraševal, čemu ljudje, ki ne pišejo pesmi, sploh živijo. Življenje brez poezije se mi je zdelo nesmiselno, celo nekakšno ne-življenje. Streznitev je prišla kmalu. Po letu in pol trajajoči opitosti z verzi sem nekega dne nenadoma obsedel pred praznim listom papirja. In onemel. Za polna tri leta. V tem obdobju sem poezijo zasovražil in sebi in drugim ponavljal prej navedeni Rimbaudov stavek.

Vroče-hladen odnos do poezije me je spremljal še dolga leta: poezijo sem zdaj strastno ljubil, se ji predajal, spet drugič sem jo zavračal. Razlaga, da je za to kriv moj karakter, je prelahka, in tudi bolj »kulturološka« razlaga, da sem romantično razviharjenost skozi branje pesnikov tistega obdobja pretirano ponotranjil, se mi zdi nezadostna.

Res je, da  ima poezija lahko veliko opraviti s posameznikovo identiteto in da se še posebej mlad človek hitro prepozna v postavi Pesnika, torej da poezijo ideologizira, oziroma da ga poezija zgrabi na način ideologije – pri sedemnajstih letih se mi je zgodilo točno to. Toda doživljanje poezije skozi pisanje in/ali branje je vendar nekaj posebnega. Poezija kot oblika erotizma nas vodi onkraj našega ega, onkraj naše identitete, prek polnega doživljanja pesmi se za hip dotaknemo svetega, torej presežemo lastno končnost. Poezija kot »prekipevajoče življenje« nas tako vodi proč od vsakdanjega, družbenega in v kulturne vzorce vpetega življenja.  Poezija je zato na nek način »preveč življenja«, da bi še lahko bila življenje, kot ga sicer dojemamo.

Ta odgovor me do neke mere zadovolji, a slutim, da še ni dokončen – poezija je oblika erotizma, toda erotizem, če se hoče vzpostaviti, potrebuje mejo. Pri poeziji je ta meja pesniška tehnika.  Obvladanje tehnike šele omogoči v belino lista papirja zarisati tisto črto, ki razdeli svet na ta in oni svet, črto, ki omogoči prestop meje, izkušnjo erotizma. Tehnika pa je vedno stvar kulture in kot takšna nekaj nenaravnega, umetnega.

Poezija je tako pravzaprav dvakrat tuja življenju: kot tehnika in kot erotizem. In zato je pesnikova pozicija shizofrena pozicija: vedno znova se mora odločati med pisanjem in življenjem, med odhodom v družbo in samotnim soočenjem z belino praznega lista papirja.

Peter Semolič

Peter Semolič

Peter Semolič je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in roman za otroke "Tipkarski škrat Pacek", s svojim delom pa je uvrščen v okoli petdeset antologij tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado (1997) in Nagrado Prešernovega sklada (2001). Je soustanovitelj pesniškega bloga "Poiesis" in ustanovni član Kulturno umetniškega društva Poiesis. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.

Foto (c) Nina Medved
Peter Semolič
O Peter Semolič (34 Člankov)
Peter Semolič je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in roman za otroke "Tipkarski škrat Pacek", s svojim delom pa je uvrščen v okoli petdeset antologij tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado (1997) in Nagrado Prešernovega sklada (2001). Je soustanovitelj pesniškega bloga "Poiesis" in ustanovni član Kulturno umetniškega društva Poiesis. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik. Foto (c) Nina Medved
Kontakt: Website