Dragi Vid,
imaš prav. Tudi med nama je prišlo do pomanjkanja dialoga, kar je zgolj simptomatično za celotno družbo, če izpostavim vodilno klimo tega sveta. Verjetno so male plemenske skupine v odmaknjenih pragozdovih še zmožne miru in harmonije z naravo, a to so otoki, ki vztrajno izginjajo in res se nahajamo (kot kritično ugotavljaš) v krizni situaciji. Na koncu pa zmeraj ostane vprašanje prakse oziroma Dejanja.
Glede naju nimam bojazni za ukinitev dialoga – dialog je vendar zavezan logosu – medsebojni izmenjavi »raz-uma«, če izpostavim le en aspekt te grške duhovne širine – in pisma imajo lastnost »poslušalca-bralca« in čas za odgovor je tudi čas za razmislek. V tvoji izvrstni analizi stanja duha in izpostavitvi poguma v »iskrenosti«, kjer se s tvojimi ugotovitvami absolutno strinjam – tako po teoretski kot izkušenjski plati – seveda nazadnje spet ostaja odprto vprašanje: kakšno dejanje se nam ponuja kot odgovor?
Praksa se v življenju vzpostavlja na različnih nivojih … v principu pa se ločuje na ozaveščeno in neozaveščeno, če pustim ob strani (bistveno) obseg in etično kvaliteto dejanj. Zase lahko trdim, da v minimumu prakse, ki se tiče na primer najinega dopisovanja, skušam s posluhom in razmislekom delovati v nadaljevanju pisanja, ki že v načinu pristopanja k »svetu« (»Prihajati k svetu – prihajati k jeziku«, Peter Sloterdyk) nakazuje etično odločitev za sprejemanje in ozaveščanje stanja stvari, kar je šele podlaga za ustrezno delovanje v skupno dobrobit. Pisma, ki si jih izmenjujeva, so miselna naravnanost, ki v potencialnem bralcu lahko sproži drobno dejanje človekoljubne narave in nazadnje nam vendar gre »za boljši svet«, ki je s svojo materialno fizikalnostjo le podlaga za metafizično osmislitev.
Moram pa braniti tudi pozicijo lastnega pisemskega toka, ker menim, da s predstavljanjem osebnih zgodb in koordinatnih sistemov nudim vpogled v tok sodobnega posamičnika, ki je kot zrno na peščeni plaži odločen za ustvarjalni proces med besedo in glasbo.
Mislim, da je to »najino skupno za kar nama gre« najbolje izraženo v poetiki razmišljanja, ki se pretaka po elektronski pošti in je lahko merodajno le v širšem odzivu bralcev … drugače zapadeva v samozadovoljni solipsizem, ki izzveni v prazno elektronsko škatlo.
Za začetek bi ostajal skromen in s poskusom ohranitve dopisovanja skušal nagovorit »poslušalce« za »branje-mišljenje-dejanje«. Dejanje se v končni instanci odvija v horizontu smrti, kar je tudi osnovni metafizični element naših človeških življenj. Kako hitro lahko ne-zmožnost dialoga privede do vojaških obračunov, spremljamo vsakodnevno v dogajanju po svetu. Mogoče je še toliko bolj potrebna »tvoja« analiza stanja, da v sebični apatiji ne zapademo v krvavo obračunavanje, ko se ves smisel-logos izniči v srhljivem sovraštvu.
Eden izmed odgovorov je zagotovo »jasen in razločen«: biti pesnik! Presegati instrumentalno banalnost menjave (dobrin, spolov, besed) in z besedami ustvarjati smisel v Lepoti – lahko tudi ne-smiselno igrivo – pa vendar nikoli sovražno agitatorsko – kajti poezija ni nikoli politični govor. Zato tudi umetnik ne more biti istočasno politik – medsebojno se izključujeta. Diktator je le propadli umetniški »ego«.
Kako se v demokraciji neumna večina (da je neumnost v večini, duhovito dokaže v knjigi Zgodovina popra Carlo Cipolla) spreobrne v »pametne«, pa ni ugotovil še noben »diktator«.
A so pesmi, ki ostajajo do »zadnjega diha« in nas spremljajo v »zasmrtje«, kjer so vsi dialogi le še nedoumljivi monolog … do takrat pa: “Shall I compare thee to a summer s day?”
Bodi pogumno naprej!
Andraž
- Andraž Polič: Mesto je naša hosta ali nebo nad Ljubljano (o poeziji Blaža Božiča) - 21. 7. 2024
- Andraž Polič: Dve pesmi za iranske ženske - 10. 9. 2023
- Andraž Polič: Kratek esej o večnosti - 19. 1. 2023