Dva pesnika dve mesti: Andraž Polič, Četrto pismo Vidu Sagadinu

Dragi Vid,

 

imaš prav. Tudi med nama je prišlo do pomanjkanja dialoga, kar je zgolj simptomatično za celotno družbo, če izpostavim vodilno klimo tega sveta. Verjetno so male plemenske skupine v odmaknjenih pragozdovih še zmožne miru in harmonije z naravo, a to so otoki, ki vztrajno izginjajo in res se nahajamo (kot kritično ugotavljaš) v krizni situaciji. Na koncu pa zmeraj ostane vprašanje prakse oziroma Dejanja.

Glede naju nimam bojazni za ukinitev dialoga – dialog je vendar zavezan logosu – medsebojni izmenjavi »raz-uma«, če izpostavim le en aspekt te grške duhovne širine – in pisma imajo lastnost »poslušalca-bralca« in čas za odgovor je tudi čas za razmislek. V tvoji izvrstni analizi stanja duha in izpostavitvi poguma v »iskrenosti«, kjer se s tvojimi ugotovitvami absolutno strinjam – tako po teoretski kot izkušenjski plati – seveda nazadnje spet ostaja odprto vprašanje: kakšno dejanje se nam ponuja kot odgovor?

Praksa se v življenju vzpostavlja na različnih nivojih … v principu pa se ločuje na ozaveščeno in neozaveščeno, če pustim ob strani (bistveno) obseg in etično kvaliteto dejanj. Zase lahko trdim, da v minimumu prakse, ki se tiče na primer najinega dopisovanja, skušam s posluhom in razmislekom delovati v nadaljevanju pisanja, ki že v načinu pristopanja k »svetu« (»Prihajati k svetu – prihajati k jeziku«, Peter Sloterdyk) nakazuje etično odločitev za sprejemanje in ozaveščanje stanja stvari, kar je šele podlaga za ustrezno delovanje v skupno dobrobit. Pisma, ki si jih izmenjujeva, so miselna naravnanost, ki v potencialnem bralcu lahko sproži drobno dejanje človekoljubne narave in nazadnje nam vendar gre »za boljši svet«, ki je s svojo materialno fizikalnostjo le podlaga za metafizično osmislitev.

Moram pa braniti tudi pozicijo lastnega pisemskega toka, ker menim, da s predstavljanjem osebnih zgodb in koordinatnih sistemov nudim vpogled v tok sodobnega posamičnika, ki je kot zrno na peščeni plaži odločen za ustvarjalni proces med besedo in glasbo.

Mislim, da je to »najino skupno za kar nama gre« najbolje izraženo v poetiki razmišljanja, ki se pretaka po elektronski pošti in je lahko merodajno le v širšem odzivu bralcev … drugače zapadeva v samozadovoljni solipsizem, ki izzveni v prazno elektronsko škatlo.

Za začetek bi ostajal skromen in s poskusom ohranitve dopisovanja skušal nagovorit »poslušalce« za »branje-mišljenje-dejanje«. Dejanje se v končni instanci odvija v horizontu smrti,  kar je tudi osnovni metafizični element naših človeških življenj. Kako hitro lahko ne-zmožnost dialoga privede do vojaških obračunov, spremljamo vsakodnevno v dogajanju po svetu. Mogoče je še toliko bolj potrebna »tvoja« analiza stanja, da v sebični apatiji ne zapademo v krvavo obračunavanje, ko se ves smisel-logos izniči v srhljivem sovraštvu.

Eden izmed odgovorov je zagotovo »jasen in razločen«: biti pesnik! Presegati instrumentalno banalnost menjave (dobrin, spolov, besed) in z besedami ustvarjati smisel v Lepoti – lahko tudi ne-smiselno igrivo – pa vendar nikoli sovražno agitatorsko – kajti poezija ni nikoli politični govor. Zato tudi umetnik ne more biti istočasno politik – medsebojno se izključujeta. Diktator je le propadli umetniški »ego«.

Kako se v demokraciji neumna večina (da je neumnost v večini, duhovito dokaže v knjigi Zgodovina popra Carlo Cipolla) spreobrne v »pametne«, pa ni ugotovil še noben »diktator«.

A so pesmi, ki ostajajo do »zadnjega diha« in nas spremljajo v »zasmrtje«, kjer so vsi dialogi le še nedoumljivi monolog … do takrat pa: “Shall I compare thee to a summer s day?”

 

Bodi pogumno naprej!

Andraž

Andraž Polič
Latest posts by Andraž Polič (see all)