Ko se slovenski pesniki in pisatelji pogovarjamo o družbenem statusu književnosti, velikokrat navajamo Dansko kot raj na Zemlji. To je dežela, kjer je naše delo cenjeno in kjer pisatelji in pesniki lahko od njega tudi dejansko živimo. V kolikšni meri se tak pogled sklada z resničnostjo in v kolikšni meri gre le za mit? Kako je pravzaprav organizirano literarno življenje na Danskem?
Lahko razumem, da se iz ljubljanske perspektive danska književnost dozdeva kot cona udobja. Toda kot vsak mit, ima tudi ta v sebi nekaj resnice; na Danskem država velikodušno podpira umetnost in književnost – in celo danes, ko klestijo proračunska sredstva na mnogih področjih, se večina vodilnih političnih strank strinja, da naj proračun za kulturo ostane bolj ali manj nedotaknjen. Res je, da so ga zmanjšali za nekaj procentov, vendar pa je to takoj izzvalo ostre in glasne proteste. Ko tečejo pogovori o proračunu za kulturo, se pogosto citira znamenito izjavo kralja Frederika VI., ki je ob bankrotu države leta 1813 rekel: »Četudi smo revni, to še ne pomeni, da moramo biti tudi neumni.« Na Danskem imamo tako Svet za umetnost, ki ima spodoben proračun in ki omogoča, da lahko nekdo preživi kot pesnik oziroma kot umetnik. Štipendije podeljujejo pisatelji in kritiki in to brez vmešavanja politike. To je pomembno; »republika literature« vlada sama sebi in je neodvisna. Seveda tudi tu obstajajo resni problemi in potekajo divje diskusije; vendar pa v osnovi deluje. Imamo cvetoče literarno okolje, objavlja se več knjig, kot se jih je kdajkoli, založnikom gre dobro, četudi se kar naprej pritožujejo, kar se pa tako ali tako morajo.
Na Zahodu obstaja pomembna razlika med poezijo in prozo. Proza je tržno zanimiva, medtem ko poezija ni. To pa vpliva tudi na družbeni in simbolni status pesništva in proze. Kakšen je status poezije na Danskem?
Ja, zgleda, da je Bog izbral v vsakem narodu le nekaj sto ali v najboljšem primeru nekaj tisoč tistih, ki kupujejo poezijo. Poezijo se tiska v malo izvodih in knjigarne ji ne namenjajo kdo ve koliko prostora na policah. Tako je tudi na Danskem. Toda mislim, da to ne kaže prave slike, kakšno spoštovanje poezija uživa med bralci. Pesniki so individualisti in večina pesnikov je »outsiderjev«, osamljenih razbojnikov sredi puščave. In to je odlična pozicija. Pesništvo nima nikakršne zveze z družbenim statusom ali z nekimi uradnimi položaji. Ne bodimo pretenciozni, pesništvo je namenjeno vsem ljudem, toda nagovarja vsakega posameznika posebej. Nekateri naši kolegi po svetu poznajo herojsko revščino in hrepenijo po pozornosti. Toda poleg materialnih vrednot obstajajo še druge vrednote in ena izmed nalog poezije je tudi ta, da vzdržuje zavest o njih. Mislim, da poezija prav lepo uspeva in ima svoje poti, po katerih pride do bralcev. Na javnih branjih se tako zbirajo ljubitelji pesništva, ki uživajo ob poslušanju poezije in morda kdo med njimi včasih kupi tudi izvod ali dva kakšne pesniške zbirke. To ima svoj smisel, saj se je poezija rodila na mestnih trgih in tržnicah, kjer so pesniki prirejali pesniške nastope že v davnini. In s takšnih prireditev marsikdo odnese s seboj v spominu nekaj pesmi – ali zgolj nekaj dragocenih besed – in jih ponese skozi življenje kot skriti zaklad. Torej situacija s poezijo je točna takšna, kot mora biti.
Kdaj in zakaj si pričel pisati poezijo? Kateri pesniki in pesnice so najbolj vplivali nate?
To pa je povabilo k resnemu razmisleku – in kje je Freudov kavč? Nekateri ljudje dresirajo konje, drugi izdelujejo avtomobile – jaz žongliram z besedami, ne vem pa, kaj me spodbudi k temu. Te izbire so se mi zgodile že zgodaj v življenju in zgodile so se mi tako rekoč na pred-zavestni ravni. Ležiš na tleh s svojimi igračami in poslušaš pogovor odraslih – zasmejijo se, zajočejo in brbljajo dalje. Poslušaš jih in morda začneš iskati svoje lastne besede, svoj lastni jezik … Rodil sem se v majhni vasi na zahodni obali Danske in pri šestnajstih sem zapustil dom, da bi postal mornar. To mi ni uspelo, nekaj tednov sem potem živel v Oslu kot brezdomec, kjer sem taval naokrog in žel neuspeh za neuspehom. Eden prvih pesnikov, ki se me je dotaknil, je bil Pablo Neruda, videl sem ga na televiziji in bilo je, kot da sem se znašel v najbolj divjih sanjah. Bil je kadilec pipe in zato sem si kupil pipo. Približno ob istem času sem se v šolskih knjigah srečal z Dostojevskim. Nočem kriviti ne Nerude ne Dostojevskega, toda pri njima sem se navzel nekih idej. Med danskimi pesniki pa mi veliko pomenijo P. Jacobsen, Johannes V. Jensen in od sodobnih Per Højholt. Jacobsen je pred stoletjem vplival na Rilkeja in še na veliko takratnih evropskih pesnikov. Jensen, ki je leta 1944 prejel Nobelovo nagrado, je pisal v izjemno močni danščini, ki je imela svoje korenine v njegovem narečju. Občudujem Césarja Valleja, Williama Carlosa Williamsa in seveda Borgesa. Med bolj sodobnimi mednarodnimi pesniki pa zelo cenim Czeslawa Milosza. Milosz je odšel v izgnanstvo in obrnil hrbet pozicijam moči. Prav zaradi tega je njegova poezija pomembna tudi še danes, enajst let po njegovi smrti. Po celem svetu se ga spominjajo pesniki in ljudje, ki na svoji koži občutijo takšno ali drugačno zatiranje.
V pesmi Moje fantastično pero, ki je bila objavljena na Poiesis, zapišeš: »Nekoč sem pisal pikolovske pesmi z nalivnikom / – čisto poezijo o skoraj ničemer, / a zdaj raje serjem solze in smrkelj na papir.« Kako se je tvoje pesništvo spreminjalo skozi leta?
Kot večina mladih pesnikov, sem začel s poezijo, ki je bila osredinjena name, na moj jaz in ki je govorila o čustvih. Danes mislim, da moramo biti zelo previdni pri uporabi besede »jaz« v literaturi. Takšen »jaz« mora biti hkrati odkrit in simbolen in na nek način mora vsebovati »ti«. »Jaz« bi moral biti odrešen želje po izpovedovanju in povezan s »ti« vseh tistih, ki si zaslužijo sočutje. Poezija bi se morala ukvarjati z vsakdanjim življenjem, saj pesniki nismo sami na našem planetu; zato danes ne maram poezije, ki se izgublja v konvencionalni abstraktni sentimentalnosti in je brez stika z resničnostjo ljudi, ki se dnevno prebijajo skozi življenje. Privatistični lirizem in nekontrolirano čustvovanje vedno grozita, da bosta potopila pesništvo. Ja, jaz hočem srati solze in smrkelj na papir.
Kako pišeš pesmi? Ali je pesem zate stvar navdiha ali plod trdega dela? In kaj je zate v poeziji pomembnejše: »kako« ali »kaj«? Tu govorim o razliki med obliko in vsebino – ali ta razlika sploh obstaja v pesništvu?
Večino časa preprosto živim in sem zaposlen z vsakdanjimi opravili. Življenje je brutalni cirkus, pogosto nas obkrožajo večje ali manjše katastrofe, ki pretijo, da bodo vdrle v naše življenje in preplavile vesolje. Sreča hodi z roko v roki z žalostjo in bedo, pošasti trkajo na naša vrata in otroci plešejo po ulicah, naelektreni od pričakovanj. Vsi ti elementi so prst, iz katere raste pesništvo. Navdih pride, ko pride. Dobra pesem je, kot vsi dobro vemo, dar in skrivnost. Pomembno je, da smo pripravljeni, ko se pesem pojavi, in da jo prestrežemo v letu. Navdih je krhka stvar in trdo delo je potrebno, toda brez daru tudi trdo delo ne pomaga. To so ti paradoksi. Pri vsakem delu je bistveno, da se oblika in vsebina zlijeta v eno. Poezija in glasba sta ljubimki in ko pesem resnično deluje, besede globoko odzvanjajo v človekovem umu in duši. Dobra poezija je magična.
In kaj ti pomeni poezija? Je poezija zate polje svobode, potovanje v neznano, beg pred resničnostjo ali nasprotno, orodje za boljše razumevanje resničnosti, ali pa je morda zate pesem ljubezenska izjava, kot je nekoč rekel Umberto Saba … V Mojem fantastičnem peresu praviš: »Poezija ni za mehkužneže!«
Poezija je zame najprej in predvsem intimni pogovor z bralcem o najbolj pomembnih rečeh v življenju. V to raziskovanje se lahko zelo dobro vključujejo tudi humor in različne igre. Gre za to, da si oseben, odkrit in avtentičen. Morda današnji največji problem ni AIDS, malarija ali podnebne spremembe, temveč prazno govoričenje in vsesplošna norost ter ignoranca. Namen poezije je, da prenovi jezik in nas zaščiti pred tem, da bi se nam zmešalo. Poezija je seveda stvar vseh, toda pisati poezijo – jo prakticirati v vsakdanjem življenju – zahteva pokončnost, odločnost ter vzdržljivost in vztrajnost. Vendar pa moramo znati takrat, ko nimamo česa povedati, tudi utihniti.
Veliko potuješ. Ali meniš, da je za pesnika pomembno, da se srečuje s pesniki iz drugih kultur, s pesniki, ki pišejo v drugih jezikih? In kaj ti, kot bralec, iščeš v pesmih svojih kolegov?
Danska je majhna dežela, obkrožena z vodo, in od davnine smo bili Danci narod mornarjev in popotnikov. Moj poskus, da bi bil mornar, je propadel, in tako je poezija postala zame možnost, da spoznam svet – potujem zato, da se učim, in potujem na valovih svojih pesmi. Naš svet je zelo velik kraj in življenje na njem je bogato in raznoliko. Ponavadi poznamo samo medijsko popačene slike drugih kontinentov in kultur. Letos sem bil v Teheranu in Isfahanu, kjer mi je izšla zbirka v farsiju. Bilo mi je užitek spoznati izvirno in čudovito perzijsko kulturo – in srečal sem kar nekaj dobrih pesnikov. Kot evropski pisatelj sem ujet v latinico in, ja, zame je bilo zelo pomembno, da sem se prebil ven iz tega zapora. Vsak pesnik mora sam najti pot do izvira in seveda obstaja možnost, da ostane doma, v svojem rojstnem kraju, in da se s svojo lastno lopato prikoplje do zlata.
V intervjuju za Politiko si leta 2009 rekel, da mora biti poezija angažirana …
Hvala. Poezija si seveda ne pusti ukazovati, toda v tem hipu smo obkroženi s humanitarno katastrofo. Evropa je sredi velike preobrazbe. Neuspešne vojne v Iraku in Afganistanu, grozodejstva v Siriji in Libiji so pregnala na milijone ljudi s teh področij. Zdaj te nesrečne družine prodirajo proti Evropi, da bi si našle nov dom. Meje so porozne in vsak dan pridejo novi nesrečni begunci, ki so uspeli prečkati Sredozemsko morje. Vse to preizkuša humanistične vrednote, na katerih stoji evropska kultura, prav tako pa vpliva tudi na umetnost in literaturo. Pesniki se seveda morajo zavedati tekočih problemov – tako kot se jih morajo zavedati ostali državljani. Poezija mora vsekakor biti najprej umetnost, to je vprašanje življenja in smrti. Toda poezija ni nikoli nedolžna in v dobri poeziji bo ne glede na njeno tematiko vedno obstajal nek podzemni etični in humanistični tok – razviden ali le implicitno navzoč –, neka predanost boju proti družbenemu izkoriščanju, nasilju, različnim oblikam političnega zla ter uničevanju narave in planeta. Cinični politiki pridobivajo bogastvo, medtem ko revni in brezdomni ljudje kričijo sredi prometa, zaznamovani z lakoto in nesmislom. Morda lahko – če bi to le hoteli – naredimo življenje relativno dobro za vse. Vendar tega ne storimo. Toda prezgodaj je še, da bi obupali. Sem del naivnežev, ki gredo dalje in si želijo nemogoče.
Pogovarjal se je Peter Semolič
- Niels Hav: Mozeg - 17. 9. 2023
- Niels Hav: Poleti - 9. 4. 2022
- Niels Hav: Sanje, ki si jih delimo - 7. 4. 2022